Zadnja operna premiera v milanski Scali je bila Verdijeva manjkrat izvajana in manj znana opera Dva Foscarija (I due Foscari) na libreto Francesca Maria Piaveja po Byronovi zgodovinski tragediji The Two Foscari. Zvezda predstave je bil v vlogi osemdesetletnega beneškega doža Francesca Foscarija Placido Domingo. To je baritonska vloga, za razliko od tenorske njegovega sina Jacopa, ki jo je interpretiral vse bolj uveljavljeni italijanski tenorist Francesco Meli.
Prizor iz opere Dva Foscarija, vse slike Teatro alla Scala/Brescia/Amisano
Placido Domingo ruši vse rekorde nastopanja, tako “po dolžini” kot “po širini”, se pravi po številu let nastopanja in po številu predstav ter naslovov oper in operet, pa še zurzuel.
Zakaj je ravno pri njem tako, je vprašanje načina življenja z glasbo, še posebej z opero, nadzor telesa, celotnega “sistema”, ki je potreben za končni glasovni odrski efekt, porazdelitev moči in energije, varčevanje z glasom na vajah, ko je dovolj markiranje (česar nista počela na primer Maria Callas in Mario del Monaco in sta prehitro izgubila glas).
Domingo ima nejvečji odrski fluid od vseh nastopajočih v operi. Takoj začuti vlogo in njen karakter, finese, poseben izraz, kar se je na primer v predstavi Dva Foscarija pokazalo v njegovi globoki dilemi med svojim položajem beneškega doža in kaznovanjem sina, ki naj bi zagrešil nek prekršek, kakšen pa je bil, v operi ne izvemo. Izvemo le, da je bil sin Jacopo Foscari kaznovan po krivici oziroma po spletki, ker so se v deseterici modrih v Benetkah želeli znebiti že ostarelega doža. Prekršek je storil nekdo drug, kar je pred smrtjo pismeno priznal in to pismo Francesco Foscari na odru dobi, torej bi še imel možnost ukrepati povsem drugače, kot je.
Jacopo Foscari s svojo ženo vseskozi ne ve, zakaj se mu godi krivica
V tem drami je morda presenetljivo, da ni nikakršnega ljubezenskega trikotnika, ki ga ima Verdi v svojih operah zelo rad, ampak gre za spopad za oblast bolj iz ozadja, a celo na tej ravni je spletka Jacopa Loredana manj izrazita. Tu je libreto precej šibek, ker nima dramatične moči in ostane na ravni spletke neprepričljiv. Bolj se zdi, da se bodo stvari razrešile po naravni poti, ko bodo najprej obračunali z Jacopom Foscarijem potem pa še z njegovim očetom, kar se zgodi.
Zarota proti dožu Francescu Foscariju postane jasna
Zgodba ni brez zgodovinskega ozadja, zato je režiser in scenograf Alvis Hermanis iz Rige dogajanje postavil v beneški okvir in ambient, morda bi lahko še izostril podobo beneškega slikarstva, tako kot je dogajanje v Trubadurju v salzburški predstavi postavil v muzej.
Osebna drama družine Foscari ljudi in svet deseterice ne gane
Muzeja tu ni, niti niso vsebinsko prepoznavne širitve ambienta v globino s pomočjo premikanja lesenih panojev in sten, ki ostajajo premalo v operni funkciji. Škoda, ker je beneško slikarstvo z lokalno in zgodovinsko tematiko bogato.
Režija te opere ni ravno težka, ne dogaja se toliko preobratov, da bi moral biti režiser zelo spreten v realizaciji vseh sprememb; to je bolj odvisno od moči posameznih pevcev, poleg Dominga in Melija še Jacopove žene in matere dveh otrok Lucrezie Contarini v interpretaciji odlične sopranistke mlajše generacije Anne Pirozzi.
Problem, da se ta Vedijeva opera ni bolj uveljavila na svetovnih odrih, je v tem, da Verdi v njej še ni uspel iznajti ničesar nadčasovnega, tistih melodij, ki so se v drugih njegovih operah ohranile do danes. Dva Foscarija je opera tako rekoč brez glasbenega spomina.
Kostumografija Kristine Jurjane je poudarila beneško škrlatno rdečo barvo, pri dožu pa njegov kostum, kot ga je odkrila v slikah Francesca Hayeza. Glavna Hayezeva slika se pojavi v ozadju v eni zadnjih scen v operi.
Francesco Hayez – Zadnji razgovor Jacopa Foscarija, 1852 – 1854, Firenze, Palazzo Pitti
Koreografija Alle Sigalove je temeljila na beneškem plesnem izročilu, čeprav je bil beneški karneval tu še precej skromen in bi bil lahko razkošnejši, bolj sproščen in slikovit. Drugi koreografski element je bila stilizirana vožnja z gondolami ali z eno samo z dolgimi palicami ali palico kot veslom. Zbor v pripravi Bruna Casonija v Scali zveni mogočno, s pravo verdijansko barvo in gostoto dramske izraznosti.
Pevce smo že omenili; dodajmo, da je Domingo v svoji baritonski vlogi svetlejši, kot bi si sam želel, a je vseeno njegova odrska prezenca zgledna, zaokrožena, osebnostna celo v hudih dilemah, ko ni povsem jasno, kako se bo dogajanje razvilo. Francesco Meli je lirski tenorist z zelo čistim glasom, kar mu daje veliko možnosti, žal pa so ga že začeli potiskati v bolj dramsko glasovno območje, kar se mu lahko hitro maščuje.
Sopranistka Anna Pirozzi je v vlogi matere in žene krivično obsojenega moža močna, odločna, brez strahu nastopa v obrambo družine. Glasovno se uspešno razvija in pridobiva na kulturi petja. Močan, čeprav v bolj obrobni vlogi je bil basist Andrea Concetti kot zarotnik in spletkar Jacopo Loredano. Koliko bo njemu prinesel pričakovani položaj doža, se iz te opere ne vidi, zato je njegova spletka pravzaprav prešibka za močan dramski razvoj, zaplet in razplet.
Aplavz za nastopajoče ob koncu predstave
Orkester Scale je dirigiral mladi Michele Mariotti. Scala je prepričana, da morajo dati priložnost in možnost svojim ljudem, kar je prav. Mariottija so pravzaprav potisnili na stranski tir dirigiranja oper, ki jih drugi ne marajo ali so njihovi veličini “premajhne”. Kakorkoli že; Mariotti je skupaj z orkestrom svoje delo opravil zelo dobro in se nadeja novih angažmajev.
Marijan Zlobec