Kolego z Dela, slavnega novinarja Nočne kronike Marjana Skumavca, smo na Kulturi kot slikarja poznali, čeprav se je bolj “držal nazaj” in ni ravno rad razstavljal. Večje zanimanje javnosti je vzbudila njegova monografija, ki so mu jo pripravili v glavnem kolegi z Dela. Sedaj pa so mu posmrtno skrčeno retrospektivo pripravili v ljubljanski Galeriji Equrna.
Marjan Skumavc – Plaža, 1995, fotografije Marijan Zlobec
Marjan Skumavc v Equrni
Marjan Skumavc – Postelja, 1978
Skumavc je bil poseben tip Delovega novinarja; zdelo se je, kot da nikoli ni v službi, ker je bil več časa na raznih drugih lokacijah, ki si jih je izbiral sam. Vedel je, kje bo kaj izvedel za svojo vsakodnevno kroniko, še posebej za Nočno kroniko o dogajanju na področju “kriminala,” medtem ko so Ljubljančani spali.
Marjan Skumavc – Cirkular (1979) in Ring (1979)
Kakšne zveze je imel Skumavc s policijo in še prej milico, se nihče ni spraševal, saj je jasno, da mora novinar, če hoče kaj zapisati, koga vprašati, še posebej o nesrečah, požarih, pretepih, kalitvah nočnega miru, pridržanjih, odstranjevanjih, prepovedih približevanja, krokanju in popivanju s prebučnim rezultatom…do kraj, vlomov, ropov. Poznal je nekdanji nočni Rio in potem Kolodvorsko restavracijo, kjer so v glavnem čakali na jutranja vlaka iz Beograda ali iz Münchna. Za vsak tip prekrškov je imel svolj stil, svoj besednjak, sintakso, zdelo se je, kot da je nekako prizanesljiv v svojih poročilih, če je že vedel, da prekrškarju najmanj sodnik za prekrške ne bo ušel.
Morda je sprememba le v tem, da v njegovih “zlatih časih” poročanja še ni bilo toliko kriminala, kot ga je v Sloveniji danes. Kakšen bi bil njegov stil poročanja danes, je težko predvideti ali si domišljati. Predvsem pa bi bila Nočna kronika precej obsežnejša.
Marjan Skumavc – Maratova smrt, 1977 – 2011, vrteča se slika
Imel je svoj nasmešek, postrani, zvedav in preiskujoč pogled, raje se je smejal kot tarnal. Nekaj čisto posebnega pa je bil njegov hrapav glas. Verjetno je zamudil pevsko kariero, a ga nikoli nisem slišal peti.
Marjan Skumavc v Equrni
Vedeli smo, da slika vse, kar si drugi ne upajo. In kar ni lepo, a so bili to njegovi vsakodnevni motivi; ljudje z družbenega dna, ki pa so prav tako ljudje kot vsi drugi, ki jih Skumavc ni maral. Zakaj ne, o tem ni pripovedoval; vsak ima in ve svoje. Nihče v tem smislu ni nikoli silil vanj.
Marjan Skumavc – Sam pri mizi, 2007
Nagrade, razstave, društva, priznanja ipd. ga niso zanimali, kaj bi z njimi? Kakšen ex tempore, to že, še posebej na Primorskem, kjer se je sicer rad zadrževal poleti na dopustu v Istri in tam slikal. Rad je imel boksarske motive, ker je bil nekoč boksar in je poznal najboljše slovenske boksarje od blizu. Včasih je za hec pokazal kakšen boksarski položaj, a ni udaril.
Skumavčeva Maratova smrt v ležečem položaju
Njegova poetika izhaja bolj kot iz akademskega znanja, ki ga je seveda imel, iz izkušenj kakega ekspresionista, kot je bil na primer Emil Nolde, čeprav kakšne njegove razstave skoraj verjetno ni nikoli videl.
Ko se je upokojil, je bil najraje pod arkadami na tržnici; kavica in navadna voda, družba, to pa ja!
Marijan Zlobec