Ali kdo postane velik umetnik, potem ko kot pubertetnik doživlja krvavi razpad Jugoslavije in še posebej vojno v Bosni? In še posebej, ali to lahko postane ženska, ki se je razvila iz pubertetnice ob začetku vojne leta 1991? Nekaj teh izzivov in še posebej odgovorov smo zvečer doživljali, vsak po svoje in starosti primerno, bi lahko še dodali, obiskovalci razstave Samire Kentrić v zagrebški Galeriji Forum, ki jo je uradno odprla slovenska veleposlanica v Zagrebu Smiljana Knez ob nagovorih kustosa in vodje galerije Antuna Maračića, direktorja Kulturno informacijskega centra Emila Matešića in same avtorice, ilustratorke, oblikovalke in pisateljice Samire Kentrić.
Samira Kentrić v zagrebški Galeriji Forum, vse fotografije Marijan Zlobec
Njena razstava Balkanalije je nastala iz izvirnih ilustracij za knjigo pod istim naslovom Balkanalije, ki je izšla lani pri Beletrini in takoj vzbudila veliko pozornost ter bila kmalu razprodana.
Samira Kentrić, Antun Maračić, Emil Matešić in Smiljana Knez (od leve)
Slišal sem, da pripravljajo sedaj v Zagrebu prevod, razstavo pa naj bi preselili v še nekatera hrvaška mesta, medtem ko te razstave v Sloveniji, začuda, še ni bilo.
Radovan Karadžić
Kar pa ni nič narobe, saj se zdi, kot da je njena knjiga bolj posvečena dogodkom v Bosni in na Hrvaškem kot pa v Sloveniji, kjer je sicer Samira bila rojena in stalno živi, vendar pa sta starša iz Bosne in je potemtakem rodovno povezana z Bosno.
Ognjen Tvrtković je prišel iz Londona, Ervin Milharčič Hladnik pa iz Ljubljane
Samira Kentrić je, kot je bistro ugotovil Antun Maračić, v svojem pisanju precej humorna, celo groteskna, a s posebnim pubertetniškim nabojem, naivnostjo, kot da bi spraševala mamo, zakaj je vojna, zakaj se nekdanji bratje streljajo in kaj bo jutri z vsemi nami, bi še dodali.
Milanu Kučanu je segel prtiček s televizije do čela
Samira pozna zgodovino ravno toliko, da lahko piše “po občutku”, tako kot hkrati riše in s pomočjo risbe prepozvana svet, nekako tako, kot če bi svoje ilustracije nosila v osnovno šolo in jih dijakom postavila na tablo ter s prstom kazala, kaj se je zgodilo, bolj kot kdo je kdo, čeprav teh nekaj prepoznavnih obrazov ne manjka, kot je seveda tovariš Tito, prvi slovenski predsednik Milan Kučan, nekakšna balkanska jaltska delegacija Slobodan Milošević, Alija Izetbegović in Franjo Tuđman po doseženem daytonskem sporazumu, pa Radovan Karađić kot kakšen pes s kostjo za glodanje…
Tina Kolenik je obujala spomin na osnovno šolo
Samira pozna Titove pionirčke ali mladino, pozna marsikaj, kar se ji zdi morda naivno, a hkrati lepo, tovariško in bolj povezovalno, kot se kažejo razmere…da ne bi začel politizirati.
Veleposlanica Smiljana Knez in književnik, publicist ter prevajalec Milan Rakovac
Njena risba je po svoje angažirana, enotna v črno – belem pristopu, tako da nekaj posameznih barvnih risb pravzaprav celoto moti. Risarsko je dovolj spretna, da se ne boji izzivov in zelo vztrajna, da korak za korakom ne hiti, ampak počasi napreduje proti cilju. Njenih osemintrideset risb ali ilustracij je večjega pomena, kot jih je bralec knjige opazil natisnjene.
Amela Kentrić, Samira Kentrić in veleposlanica Smiljana Knez
So lepše, sveta in življenja sicer ne plemenitijo, a ga tudi ne povsem kritizirajo. So nastale ob navdihu, a s priokusom dejanskega stanja, razpoloženja, prisluha lastni notranjosti; nočejo biti niti intelektualistične niti pedagoške, imajo kontekst nečesa, kar je imelo svojo zgodbo. Zato v teh risbah ni ne propagande ne sovraštva, ne kritike in opozarjanja na krivice in trpljenje, to ni spopad strani in strasti v vojni, kot poznamo partizansko in domobransko ilustracijo iz druge svetovne vojne v Sloveniji.
Samiro Kentrić je prišel pozdravit slavni hrvaški kritik Tonko Maroević
Ona ima svoj koncept, po katerem je nasmešek močnejši od joka. To pa ni malo, v teh časih, kot se reče, pa še posebej.
Marijan Zlobec