Violinist, tokrat še violist in dirigent Julian Rachlin je bil prvič v Ljubljani pred kakimi petindvajsetimi leti z recitalom v Slovenski filharmoniji. Imel je v žepku za očala na levi strani fraka podoben živo rdeči robček, kot ga je rad “nosil” Leonard Bernstein. Morda mu pomaga ali pa tudi ne; Rachlin je muzik naravne danosti, poleg tega pa zna igrati violino, violo, pri dirigiranju pa je bolj sugestiven, kot da bi želel glasbo izvabljati iz glasbenikov, medtem ko mu tehnična plat ni toliko pomembna.
Julian Rachlin v Cankarjevem domu, foto Marijan Zlobec
Rachlin je svetovno znan, a to samo po sebi nič ne pomeni, če tega ne dokažeš vsakokrat znova in povsod, kjer nastopaš. Čar Rachlina ni le v znanju, ampak v občutenju glasbe kot izpovedi; intenzivne, počasne, tihe, poduhovljene, kar smo občutili že v uvodni kompoziciji Solze/Lachrymae, refleksije na pesem Johna Dowlanda za violo in godalni orkester op. 48 a. Naslov pesmi Ko bi moje tožbe lahko strasti odgnale pesnika, ki je živel v drugi polovici šestnajstega in prva desetletja sedemnajstega stoletja, vzpostavlja lok z občutjem povojnega sveta okrog 1950, ko solze nekaj let poprej končane vojne še niso bile pozabljene. Britten je tu ali v tem času morda bil najbolj občutljiv in hkrati ustvarjalno najmočnejši. Rachlinova viola je zvenela temno, vedno počasneje, piano in pianissimo, hkrati vse bolj svečano in barvito. Bolj komorni godalni orkester mu je sugestivno pomagal.
Julian Rachlin je sugestiven dirigent
Mozartovi violinski koncerti so lahki za tistega, ki misli, da jih zna, in težki za tistega, ki tega ne misli. Rachlin je imel svoj koncept interpretacije Violinskega koncerta št. 3 v G – duru K 216. Tudi tu se je pokazala njegova težnja po počasnem muziciranju, briljanci v kadencah v vseh treh stavkih, morda je bil še najboljši s kadenco v prvem stavku, kjer je z lahkoto prehajal iz občutka za spevnost v hipno spremembo tehnične briljance, kjer mora pokazato hkrati še absolutno čistost igranja. Tu je velik mojster.
Rachlin je pri dirigiranju tokrat igral brez pulta pred seboj, kar je pomenilo drugačno lego in stik z orkestrom, ki so se mu tu pridružila izbrana pihala (flavta, oboa, angleški rog) in trobila (rog). Ker je velik glasbenik, je prepričan, da je njegova karizma dovolj za to, da je spremljevalni ansambel njemu hkrati podrejen, ga plemenito uboga in mu skuša ustreči, kar se vedno ne posreči, ker je Rachlinova tehnika dirigiranja drugačna od solističnega igranja; dirigent je dobo pred ansamblom, solist pa natančno tam, kjer mora biti; ta dvojnost niti malo ni lahka in Rachlinu ni v celoti uspela, ampak simpatično je opazovati, kako se ta”ritmična” dvojnost med sabo prepleta in ustvarja določeno napetost, ki jo dirigent s svojim temperamentom in sugestivnim obračanjem k violinam in violončelom obvlada.
Sonata št. 1 za violino in komorni orkester Alfreda Schnittkeja se je v razpoloženju nekako ujela z žalostnim Brittnom. Priredba prvotne sonate za violino in klavir se pokaže kot nov svet; tudi tu je veliko kontemplativnosti, težkih in temačnih razpoloženj, ki jih še podčrtava čembalo v ozadju. Nekaj je glasbenih citatov, ki pa niso tako izraziti, da bi določali stil, ki se bolj spogleduje z odmevom na nekdanji ekspresionizem intimno – lirskega tipa.
Mozartova Simfonija št. 29 v A – duru K 201 je že malo večji problem, ko se mora orkester pokazati v maksimalni koncentraciji od začetka do konca. Slovenska filharmonija nima te moči, da bi vzdržala do konca; počasi začenja maksimalna čistost skupnega igranja popuščati; volja sicer je, sposobnosti pa manj.
Dočakali smo dodatek; zapoznelo praznovanje novega leta s Straussovo Pizzicato polko, ko se je na oder vrnil flavtist Aleš Kacjan s trianglom. Deloval mi je bolj skromno; lahko bi stal in svoj novi inštrument kazal, da bi bilo bolj “dunajsko” in bolj prav, saj je bil v vlogi tolkalca. No, moral bi igrati na ksilofon, manjkal pa je še tamburin.
Marijan Zlobec