Konec zgodbe bo, ko bodo vsi mrtvi, bi lahko rekli potem, ko v strahu spremljamo usodo nekdanjih dobrih in dragih kolegov z Dela, s katerimi smo se imeli “fajn”, če obujam spomine na mnoge dogodke v zadnjih letih in desetletjih. Vedno je bilo kaj napeto, a vse se je na koncu “izšlo”. Žal pa tokrat ali pod sedanjim, pa tudi prejšnjim lastnikom tega dragocenega vznemirljivega in ustvarjalnega, potrebnega, če že ne kar nujnega občutka ni bilo; najprej je začel upadati, potem pa zamirati. Kot da se na svetu nič več novinarskega ne dogaja. Kdaj bo občutek nepogrešljivosti v ustvarjalnem procesu umrl, je le še vprašanje mesecev, če se marsikaj korenito, ampak tokrat zares, ne bo spremenilo. Slišal sem, da so menda ta teden odpustili devet novih ljudi.
Obsojeni na dachauskem procesu iz knjige Igorja Torkarja
Že poprej se je govorilo, da bodo tokrat na vrsti uslužbenci iz nenovinarskih vrst; ti menda pridejo spet na vrsto v marcu, ko bodo očitno res ukinili Poglede. Tokrat naj bi šlo za ljudi iz skupnih služb ali “režije”, predvsem pa za tri uslužbenke iz Fotodokumentacije in Dokumentacije Dela. Pridne, marljive, strokovne, vedno pripravljene na pomoč, kar sem sam doživljal desetletja in bi brez Dokumentacije Dela marsikaterega mojega zapisa v taki obliki, kot je izšel, zanesljivo ne bilo. Dokumentacija je namreč dokumentirala članke iz vsega slovenskega, jugoslovanskega in tujega tiska, ko je Delo še bilo naročeno na stotine časopisov in revij. Seznam listkov z naslovi časopisov v vložišču Dela je bil v dveh škatlah strogo po abecednem redu, kjer so vpisali vsak prispeli izvod; domači in tuji, toliko jih je bilo. Sam sem večkrat preverjal, če je kakšna revija, na katero je bila naročena Kultura, prišla ali še ni, če je zamujala.
Članki v Torkarjevi knjigi
“Zlati časi, kam hitite se gotovo spremenite. Star sem dvajset let, pa moram it po svet, domovina noče me imet. Mamca moja, kaj rečete, ko vam sinko to izreče?”
Bojim se, da bo začela nastajati nova slovenska ljudska pesem, kot včasih bolj žalostne vsebine.
Kako je Igor Torkar iskal fotografije o dachavskih procesih
O Dokumentaciji Dela imam toliko izkušenj, da bi lahko napisal svojo spominsko knjigo. Od vseh dogodkov v zvezi z njo me je najbolj pretresla izkušnja, ko je k meni “na kulturo” prišel pokojni pisatelj Igor Torkar, ki je tedaj napisal knjigo Umiranje na obroke. V rokah je nosil starega zvezanega Slovenskega poročevalca s članki o dachavskih procesih in s fotografijami obsojencev. Vedel je, da so bile te fotografije posnete za naš časopis in da morda nekje še so.
Rudi Metelko, kamor sva se s Torkarjem podala, je najprej malo zavijal z očmi, premikal glavo v desno in levo, potem pomenljivo navzdol, malo je pokrilil z rokami, nato pa previdno, a hkrati pogumno zakorakal proti kovinski omari. Tam so bile neke kuverte. Začel je brskati, potem še enkrat pogledal v časopis, da bi osvežil spomin, in še bolj začel kimati, odprl je usta, a še pravočasno utihnil, ko je najbrž želel reči:”Jasno, da se spominjam teh procesov!”
Igor Torkar po Prešernovi proslavi v Cankarjevem domu, foto Marijan Zlobec
Nikoli ne bom pozabil, kako razburjen je bil Igor Torkar; ves se je tresel, kot da bi bili procesi, na katerih je bil obsojen tudi sam, včeraj. Zelo me je pretreslo, ko sem videl, kaj naredi krivica, spomin, trpljenje, javno ožigosanje za zločinca, špijona, “gnusnega in podlega izdajalca.” Knjiga je imela fantastičen uspeh, le da so iz prve izdaje umaknili anketo med slovenskimi intelektualci; potem je bila dodana kot priloga, vsaj nam jo je Torkar prinesel, menda pa je izšla kasneje v hrvaški in potem novi slovenski izdaji.
To pišem v spomin na Torkarja, s katerim sva se kot kraška rojaka vedno dobro razumela, malo polemizirala; on je imel poseben razkošen, skoraj jezen smeh, z neko trmo in ihto, svojim prav…Rudiju Metelku pa je, ko je odšel v pokoj, Jože Volfand v imenu celotnega uredništva pripravil bogat sprejem, tako da so se mize v Dokumentaciji kar šibile od vseh dobrot.
Danes, ko odhajajo na cesto vrženi novinarji, fotoreporterji, dopisniki Dela, sodelavci Dokumentacije in Fotodokumentacije Dela, skupnih služb Dela… so mize prazne; ni več dobrot in vse manj je ljudi!
Marijan Zlobec