Novica, da Delo ukinja štirinajstdnevnik Pogledi, ni nova; omenjali smo jo že lani, a je sedaj tik pred realizacijo, ko ostaja kultura že povsem brez svoje kritiške refleksije in potemtakem na najnižji točki v verjetno kar vsej povojni zgodovini.
Kritik praktično ni več, dogodkov pa vedno več, kar je paradoks brez primerjave. Pogledi so nastali pred šestimi leti s subvencijo Ministrstva za kulturo in Mestne občine Ljubljana, ki svojo subvencijo ukinjata. Tretji financer je bilo Delo samo. MOL menda namerava narediti svoj samostojen spletni kulturni portal. Iz ukinitve Pogledov lahko sklepamo, da bo Delo dalo odpoved tam zaposlenim novinarjem in uredniku, če zanje ne bo našlo drugačne prerazporeditve ali delovnega mesta. S Pogledov so že odslovili odlično novinarko Agato Tomažič, ki ji trimesečni odpovedni rok poteče nekje sredi aprila, menda pa je že našla novo delovno mesto drugje.
Ena uzadnjih številk Pogledov, foto Marijan Zlobec
Pogledom se je v resnici skrčil prostor za kritiko že poprej, zlasti za glasbeno in likovno, pa tudi literarno. Poglede je najprej urejala Ženja Leiler, dokler ni odšla v službo na Ministrstvo za kulturo, potem Boštjan Tadel, ki je sedaj tudi pristal v službi na Ministrstvu za kulturo, zdaj pa jih ureja Andrej Jaklič.
Šest let Pogledov
Šest let Pogledov očitno na Delu nikogar ne zanima več, če zanje ne dobi zunanjih sredstev, to je subvencije, ki naj bi verjetno pokrila celotne stroške izhajanja. Razmere so se poslabšale, ker niti ni več kritičnih bralcev, poleg tega je usoda tiskanih medijev v celoti negotova in v Sloveniji z majhno populacijo še posebej občutljiva.
Delovi novi lastniki imajo svojo računico, pri kateri ji interes javnosti, če se ta ne pokaže na materialni ravni, ne zanima kaj dosti. Vprašanje je, če Pogledi propadejo, kdo bi lahko in s čigavimi sredstvi “zagnal” nov in drugačen časopis?
Potreba po časopisu je bolj fiktivna, kot pa da bi se pokazala v velikem številu naročnikov. To se je na Delu pokazalo v usodi mesečnika Delo de facto, ki so ga na Delu prav tako ukinili. Marginalizacija Dela de facto in Pogledov s slabo tržnostjo in prizadevanji, da se posamezni izvodi prodajajo tudi v kolportaži, je stvar distribucije, pri kateri je Delo bolj kot ne odpovedalo.
Je digitalizacija kritiških vsebin rešitev ?
Digitalne platforme so očitno edina možna rešitev, če tisk propade, a so ti portali praviloma brezplačni, nekdo pa mora pisce vendarle plačati, če hočejo kaj ustvariti, sicer se jim ustvarjanje ne izplača oziroma ne preživijo. Če pa pogledamo zakonodajo, vidimo da digitalni mediji v nekem smislu sploh niso priznani kot javni mediji, niti vsebin, objavljenih na teh spletnih straneh v svoji nacionalni bibliografiji ne vodi Bibliografija NUK, češ da se “s tem ne ukvarjajo”, kot so mi zadnjič povedali v NUK, ko sem jih obiskal. NUK ne, zato pa še kako mnoge druge; kaj sem napisal o koprodukcijski predstavi Verdijeve opere Otello v Cankarjevem domu. Jaz nisem kriv, če so v NUK tako “zadaj”.
Zakaj digitalni mediji niso priznani ?
Če digitalni mediji niso javni mediji po zakonodaji, ni možno zanje prositi niti za subvencijo v okviru sredstev za pluralizacijo medijev. Z aprilom 2016 se Pogledi ukinjajo, nove, nadomestne vsebine pa Delo ne ponuja, ker to ni njihov ekonomski in vsebinski, ne kulturni ne politični problem. Morda se je javnost navadila, da ima Delo dovolj denarja, da se od njega lahko pričakuje marsikaj, kar lahko sam notranje subvencionira, a očitno že zdavnaj ni več tako, sicer bi že prej ohranilo na primer zunanjedopisniško mrežo.
Bodočnost so individualni časopisi
Verjetno se bodo zgodile stvari v smeri individualnih časopisov posameznih piscev, ki bodo imeli svoje bralce, ne pa toliko finančne podpornike, kar je nerešljiv problem za tiste pisce, ki nimajo drugih dohodkov. Morda je del rešitve v plačanih kritikah kot del stroškov nekih kulturnih produkcij in vsebin, seveda brez pogojev vsebine teh kritik.
Če je Delo de facto bilo ukinjeno ob 2400 naročnikih, menda čisto na koncu ob 2000, Pogledi pa bodo ob 1500 naročnikih, potem se zdi, da bi moral nekdo kot avtor na spletnem časopisu doseči mesečno vsaj tisoč bralcev, ki bi bili sposobni in bi hkrati želeli kupiti neko njegovo vsebino na letni naročniški ravni. Nekaj takih spletnih časopisov že je, njihovega finančnega stanja pa ne poznam. Govori se marsikaj, a tem govoricam ne bi nasedel.
Je rešitev plačljiva kritika ?
Ko sem omenil plačljive kritike, pri čemer ne mislim na korupcijo, ampak na plačano kritiško delo, in jih postavim v kontekst stroškov na primer dramske premiere, operne premiere, velikih koncertov, stroškov razstave, izdaje knjige ipd., potem je zlasti za prvi dve komponenti ali prve tri, strošek kritike zanemarljiv. Vsak substitut, ki na primer nastopa kot gost opernega orkestra, dobi bistveno več denarja za svoj nastop, čeprav najbrž še vedno (pre)malo, kot so honorarji zunanjega kritika, ki bo njegov nastop ocenjeval.
Kritik bi moral postaviti pogoj: če je kritika dobra, je honorar ena enota, če je bolj huda dve enoti, če je zelo huda pa tri enote. Skratka najhujša kritika mora biti plačana trikratno, ker je praviloma najbolj poštena, drzna, pove več, se avtor zameri…
Časopis Delo dvajset let pada
Družba, še posebej kulturna, ne more več pričakovati, da bo Delo samo po sebi ali samo iz sebe izdajalo nek neprofitni časopis, če ima z njim izrazito izgubo, subvencij pa ni. Delo dvajset let pada; naklada pa ves čas. Napak je bilo storjenih toliko, da jih je nemogoče zvrniti na zadnjega “krivca”, kulturo.
Mnoge kulturne ustanove ne zmorejo same izdajati ničesar zunaj tistega, kar je v njihovih letnih načrtih, to pa so v glavnem predstavitve lastnega dela in programov. Slovenska filharmonija na primer plača koncertni list, Drama in Opera gledališki list, bolj vprašljive so že galerije, ali so sposobne izdati katalog ali ne.
Vprašljivost plačljivega branja internetnih vsebin
Zame kot pisca in urednika svojega WordPressa je plačljivo branje nesprejemljivo. To, kar napišem, jemljem kot svoje darilo in povabilo bralcem. Drugo pa je, ali sem sam sposoben pridobiti nekoga, ki bo moje stroške vsaj malo pokril. Predlagam spremembo zakonodaje, v kateri bo prostor za digitalne medije kot enakovredne in enakopravne ter za katere bo mogoče prositi prav tako za subvencijo, kot jo zaprosijo drugi mediji.
Moj WordPress dosegel že 105 držav
Če povem, da je en sam moj tekst na mojem WordPressu, to je Dvorana ni vstala niti za Tino Maze prebralo že več kot petdeset tisoč registriranih bralcev (brez mojih registracij bralcev na 60 krat deljenih objavah na FB in na raznih spletnih portalih, za katere sploh ne vem, da obstajajo, ali pa jih z zamudo odkrijem slučajno), potem se med drugim lahko vprašam, kaj pa imam jaz od tega. Imam zelo veliko, še posebej če pomislim, da mi pod a) Delo tega ne bi objavilo, in pod b) bi plačalo tako slabo, da me je zares sram povedati.(Ko bom zares jezen, pa bom morda povedal)!
Torej sem plačan iz nič za maksimum, kot sem ga prav danes popoldan registriral z že kar sto peto državo, v kateri sem registriral svoje bralce od 20. septembru lani. Ta zadnja država je Burkina Faso, pred njo pa je bila Jamajka. Počutim se kot predsednik Tito s svojimi Neuvrščenimi.
To, da mi pride penzija konec meseca, pa že veste. Govorim drugače kot bi, če je ne bi imel. To je jasno. Drugi pa naj povedo zase, jaz jim ne branim. Ko se na koncu neke teme raziskujejo, lahko tudi čez sto let, da se razumemo, se zelo jasno vidi, kako je vsaka publiciteta zelo koristna, dobrodošla in dragocena.
Razmišljam o prvi spletni knjigi izbranih člankov na WordPressu.
Pogledi naj se digitalizirajo in vendarle dobijo kako subvencijo, pa se bodo na neki način rešili. Njihovi bralci imajo internet, bi lahko rekel ali predvidel: stoodstotno.
Marijan Zlobec