Škrabčeva domačija v Hrovači pri Ribnici na Dolenjskem že vrsto let gosti mnoge slavne goste na priljubljenih večerih, srečanjih, pogovorih, nastopih, skratka predstavlja osebnosti ob njihovem kakšnem zelo pomembnem dogodku, kot je bil za primer zadnji ob izidu knjige zgodovinarja Boža Repeta o Milanu Kučanu in pogovor z obema. Prihodnji gost naj bi bil kardinal dr. Franc Rode.
Tomaž Domicelj v Škrabčevi domačiji, foto Marijan Zlobec
Tokrat je bil gost kantavtor, glasbenik, prevajalec, pevec, pesnik Tomaž Domicelj. Gost televizijske voditeljice Bernarde Žarn je bil ob nedeljskem mednarodnem dnevu maternega jezika, tema pogovora pa je bila slovenščina, ki jo pojemo, govorimo in čutimo vsak dan.
Tomažu Domicelju ne zmanjka ne besed ne misli, ne domislic in prebliskov, ne spominov na svojo prehojeno pot, ne srečanj z mnogimi ljudmi predvsem iz sveta t.i. zabavne glasbe doma, v nekdanji Jugoslaviji, še posebej pa v Angliji, kamor se je prvič odpravil že daljnjega leta 1967. Pravzaprav si je težko predstavljati, da je ta v bistvu nespremenljivi večni mladenič na slovenski glasbeni sceni prisoten že toliko let in desetletij. Zdi se, kot da se drugi starajo, on pa pomlajuje; bolj ko pripovedduje o tem, kaj se je dogajalo v Angliji, ZDA in v Jugoslaviji že ob koncu šestdesetih in v prvi polovici sedemdesetih let na področju zabavne glasbe; do leta 1975, ko je očitno za kratek čas odšel k vojakom, bolj postaja jasno, da je ostal nekakšna vez med tradicijo, kot jo je predstavljala Slovenska popevka nekoč, z nastopanjem pevcev ob spremljavi revijskega orkestra, in “novo dobo”, kjer je možno vse in lahko nastopa kdorkoli.
Tomaž Domicelj in Bernarda Žarn
Domicelj v pogovoru razkrije marsikatero skrivnost, na primer, kako je profesorju dr. Borisu Paternuju, našemu največjemu prešernoslovcu, kot ga je predstavil, predlagal naslov svoje diplomske naloge, ki bi govorila o vplivu mamil na slovensko literaturo. Paternu je malo debelo začel gledati, potem pa mu je Domicelj začel naštevati: Slavko Grum, Bogomir Magajna…
Sogovornik Bernarde Žarn je poudaril, da je slovenska zabavna glasba del slovenske kulture, pa naj nam to ugaja ali ne. S tem je nekako namignil, da je sedaj že čas, da se pri predlaganju ali zbiranju predlogov za nagrade Prešernovega sklada, če že ne še višje, ima v vidu tudi “njih”. (Ampak tega ni rekel, si še ni upal).
Zakaj se je odločil za študij slovenščine in angleščine na Filozofski fakulteti, še sam ni natanko vedel, vsekakor bi raje študiral grafično oblikovanje, če bi takrat ta oddelek na ALU že obstajal, pa so ga ustanovili nekaj desetletij kasneje. Zato pa se je bolj družil s kolegi na Šoli za oblikovanje, kjer so bili med drugimi Jani Bavčer, Marjan Skumavc, Vladimir Pezdirc… Prvič je obelodanil, da je pesem Sedem je ljudsko število, ki jo je uglasbil, napisal slikar Kostja Gatnik.
Na koncu s kitaro in petjem
O prevajanju je govoril veliko; ne le, da moraš oba jezika znati, ampak ujeti njun duh, prepoznati izvirnost, ustreznost, včasih precej spremeniti, da prevod učinkuje…Nazadnje je v celoti prevedel angleško besedilo iz muzikala Mamma mia, ki je bil lani krstno izveden v Križankah. Tu je imel precej prevajalskih prebliskov, na primer ko je Money, Money, Money prevedel z Meni, meni meni ipd.
O položaju slovenščine v javnosti pa je bilo pomenljivo njegovo opažanje: “Zaradi splošne slabe uporabe postaja slovenščina primitiven jezik.” Morda pa je presenetljivo ugotovil, da najboljšo ali najlepšo slovenščino govorijo na Radiu Ognjišče.
Na vprašanje Bernarde Žarn, ali je slovenščina res najlepši jezik na svetu, pa je Tomaž Domicelj odgovoril:” To bi pa rekel župan Zoran Janković, če bi znal slovensko!”
Ko je bil že proti koncu (pre)drznosti, je izdal skrivnost, da je bil zaradi besedila ene pesmi dvakrat pri sodniku za prekrške. En verz in hkrati refren iz daljše pesmi v več kiticah se glasi: “Oj tiček moj, s teboj se igral bom še nocoj!” Zadnji verz pa se menda glasi:”Tisti, ki peti ne zna, preveč se s svojim tičkom igra!”
Marijan Zlobec