Povsem afriški Macbeth


Po ogledu sinočnje generalke pred nocojšnjo predstavo Macbetha Bretta Baileya, Giuseppeja Verdija in Williama Shakespeareja v okviru abonmaja Veličastnih 7 in Festivala Shakespeare za vedno v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma lahko zapišem, da je projekt uspel. Predstava temelji na Skakespearovi tragediji in še bolj Verdijevi operi, ki pa jo je avtor zasnove, režiser in scenograf Brett Bailey skrajšal in adaptiral; iz nje poudaril večnost teme s sklepno poanto, da je želja po oblasti in materialnem bogastvu večna in da pot za dosego teh ciljev s pomočjo zločinov ni nikakršna ovira. Predstavo podpisuje južnoafriška gledališka skupina Third World Bunfight.

AIMG_4010.jpg

Lady Macbeth poziva Macbetha naj bo moški, fotografije Marijan Zlobec

Kar najbolj privlači v tej predstavi, je adaptacija, “cepljena” na afriške razmere, konkretno v Kongo, kjer se sedanji Macbeth dogaja. Morda pa se bo prihodnji Macbeth dogajal v Siriji in spet naslednji v Nemčiji Angele Merkel, če nam že ona tako “benevolentno” servira  možnost nove vojne na Balkanu spričo domnevnih nesoglasij med državami glede usode beguncev?

Simpatično je, da v nastopajočih nekako prepoznavamo različne “eksotične” prizore, ki bi jih metaforično lahko prenesli še v kakšno afriško državo s svojimi vladarji, mogotci, diktatorji, plemenskimi poglavarji, seveda nenehnimi medsebojnimi spopadi, vojnami ipd. Ta metafora oziroma lokacijski prenos v povsem drugačno okolje, kot je v osnovi Shakespearejvo, pa tudi Verdijevo, je gledališko napravljena spretno, gladko tekoče, s poudarki, ki ohranjajo bistvenega Verdija, dodajajo posamezne stavke kot komentar iz afriškega govornega ambienta, torej ni besedilo samo Shakespearejevo.

Režiser Brett Bailey je v bistvu dopustil predstavi čim večjo afriško naravnost, pravzaprav nas je povabnil k razmišljanju, zakaj pa bi bil Shakespeare samo angleški in Verdi samo italijanski, morda pa je usoda evropske kulture odvisna tudi od njene recepcije na drugih kontinentih, tokrat še posebej na afriški celini, ki jo, roko na srce, verjetno imamo za najmanj kulturno razvito, vsaj glede recepcije evropskega gledališča in še bolj opere. Potemtakem je položaj evropskih kolonizatorjev bil ves čas in je še danes, kljub članstvu nekaterih kolonizatorskih držav v Evropski uniji absolutno nekulturen ali protikulturen. Ampak to je že politični problem ustroja in delovanja (beri dopuščanja) EU. Torej se bo četrta nova verzija Macbetha dogajala na sedežu v EU v Bruslju?

Bailey je našel Shakespearejevo temo, s katere adaptacijo je nedvomno uspel. Tu ni brez pomena displej s projekcijami nekatertih fotografij iz življenja Afrike,  slikovnim gradivom o lakomnosti politikov, državnikov, poglavarjev, kolonialistov,  skratka vseh, ki v afriški celini vidijo predvsem možnost vsakršnega plenjenja. In seveda tragedijo preprostih in nedolžnih ljudi. Pri Shakespeareju je imel dovolj osnove, sam je z adaptacijo nekatere elemente bolj poudaril, kot osrednji dvignjeni prostor na širokem odru, kjer se v bistvu vse dogaja, stranski levi prostor z malim, komaj desetlčanskim opernim zborom, med katerim najdemo vse tri obvezne, dvakrat nastopajoče tri čarovnice kot napovedovalke prihodnosti in usode. Na desni strani odra je majhen pogojno rečeno operni orkester in sem je režiser postavil nekatere scenske elemente, s katerimi je poudaril distanco in hkrati vpetost v zgodbo. Tu mislim zlasti na Banquoa in njegovega pobeglega mladega sina Fleancea, tu pokazanega le kot otroško glavo, česar marsikdo ne bo niti opazil. Bolje bi bilo, če bi imeli v predstavi kakšnega afriškega otroka; bi bilo vse bolj pristno in spričo končne vsebine verjetno.

IMG_4020.JPG

Investirajte v Afriko

Nastop samo temnopoltih pevcev in igralcev se zdi kot predstava naturščikov, čeprav sam efekt ni tak, ampak veliko bolj profesionalen.O čisto vokalnih sposobnostih zlasti vseh treh solistov bi se še dalo razpravljati, a je vtis kot celota vendarle bolj prepričljiv, kot če bi podvomil, ali je bila kaka Verdijeva arija odpeta  v smislu vrhunskega čisto opernega nastopa. Namreč ta gledališki projekt ni čista opera, ampak njena adaptacija in mora pokrivati kompleksnost nove podobe, morda bi lahko celo rekli novega žanra; to je precej svobodna adaptacija s krajšavami in dodatki, redukcijami in novimi videnji gledaliških in opernih predlog svetovne slave. Vsekakor so vsi trije solisti: baritonist Owen Metsileng kot Macbeth, sopranistka Nobulumko Mngxekeza kot Lady Macbeth in basist Otto Maidi kot Banquo želeli ohraniti tako Shakespearejevo kot Verdijevo identiteto, pri čemer pa so se kot Afričani hkrati znašli še doma. Njihovi glasovi so polnokrvni, k čemur verjetno malo prispeva še ozvočenje, interpretacija temelji na  lastni fizični prezenci, korpuloznosti, posebni mimiki in izrazu (obraz, oči, geste). Koreografija Natalie Fisher dopušča afriški ples, celo kot nekakšen predsmrtni ali posmrtni ritual, kot priprava na zločin, umor, maščevanje…Precej je simbolike s sabljami skoraj kot bojnim plesom predno bo vladar izgubil glavo. Kostumografija (kostumska koordinacija Penny Simpson) je kontrastno “folklorna” in simbolno “cilizacijska”, a z maskami treh nastopajočih (verjetno menedžerjev, če že ne tajkunov).

IMG_4068.JPG

Tri čarovnice: nevarnosti ni, dokler se ne zgane gozd

Oblikovanje luči ( Felice Ross) in videa (Carlo Thompson) ima dva poudarka; najprej temino vseh zločinskih naklepov in dogajanj ter dramatičnega prikazovanja čarovnic s tremi pevkami iz stransko postavljena zbora ob sočasnem plesu treh akterjev z belimi maskami na odru kot “ilustratorjev” dejanskega ali aktualnega afriškega dogajanja. Drugo je sama vsebina displeja, od čisto grafičnih in hkrati simbolnih elementov do fotografskih, napovednih, karikaturnih, portretnih, “novinarskih” ipd. Tekstopisec Stephane Payen je marsikaj dodal in seveda še prej odvzel; dodajal je predvsem številne banalnosti, afriške lokalizme in vulgarnosti, medtem ko je Shakespearove jezikovne briljance v tej predstavi malo. Prevladuje slengovska jezikovna priredba Shakespearejeve tragedije.

IMG_4088.JPG

Macbeth in Lady Macbeth gresta z zločini do konca, še posebej lastnega

Dirigent transbalkanskega No Borders Orchestra le s petimi godalci (po eden), s flavto, klarinetom, fagotom, trobento, pozavno in dvema tolkalcema, kar daje ansamblu večji ali bolj tipični afriški zvočni kolorit, je bil Srb Premil Petrović. Čeprav s strani, je imel nad predstavo dober pregled, boljši kot nastopajoči nad njim, saj morajo ves čas gledati nas v dvorani, ne pa škiliti v levo… Izvedba je zelo solidna, morda je operni zbor s svojim očitnim vibratom nekaterih pevcev rahlo “starikav” ali še bolje “afriški”.

Kolikšna je tu vloga skladatelja Fabrizia Cassola kot  končnega avtorja glasbenega projekta? Ne tako velika, kot bi se zdelo, saj je Verdijeva partitura primarna in predvsem močnejša. Cassol dodaja nekatere modernejše zvočne efekte in ritme, nekaj samostojno vkomponiranih sekvenc, ki so povsem njegove in nimajo nič z Verdijem, partituro smiselno reducira,  dopušča afriški kolorit, kot da bi želel Afričane nekoliko izpustiti iz evropskih kulturnih vajeti, da se malo “spozabijo”.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja