Ob smrti velikana evropske literature, filozofije, literarne in umetnostne zgodovine, misleca, teoretika , semiotika, vizionarja Emberta Eca se premalo poudarja, da je bil eden zelo redkih častnih doktorjev Univerze v Ljubljani, da je dolga leta prijateljeval, bi lahklo rekli, z našim sociologom, gostujočim profesorjem v Bologni dr. Rudijem Rizmanom, da je leta 2007 ob omenjeni slovesnosti obiskal Ljubljano, imel v nabito polni Linhartovi dvorani Cankarjevega doma zelo odmevno predavanje in da je obiskal na osebno povabilo umetniški atelje televizijskega scenografa, grafika in slikarja Jožeta Spacala.
Umberto Eco v ateljeju Jožeta Spacala leta 2007, foto Marijan Zlobec
Zakaj je Umberta Eca zanimal ravno Jože Spacal? Zanj je izvedel že v Italiji, potem ko mu je dr. Rizman pripovedoval o Spacalovih grafikah in mozaikih z motivom vulkanskega izbruha knjig in nasploh tematiko, ki je bila njemu zelo blizu že v romanu Ime rože. Eco si je v Ljubljani vzel eno uro časa, tako da je v Spacalovem ateljeju pogledal umetnikove mozaike in grafike, se pogovarjal o njegovem ustvarjanju, študiju na akademiji Brera v Milanu in odgovarjal na nekatera vprašanja. Ker sem bil sam poleg, lahko rečem, da je bil Eco zelo sproščen, a hkrati nekoliko zadržan, kot se spodobi za vedenje gosta, ki je prvič pri nekom doma.
O lepoti je težje pisati kot o grdoti
V tem trenutku se spomnim, da sem ga vprašal, kaj je težje: pisati o lepoti ali o grdoti. Odgovoril mi je, da je vsekakor težje pisati o lepoti. Takrat sta namreč izšli obe svetovno odmevni knjigi: Zgodovina lepote in Zgodovina grdega (grdote), o katerih je govoril v Ljubljani. Lepota je nekako dolgočasna, manj zanimiva in privlačna kot je grdota ali grdo, kar zveni v slovenščini “lepše”. Za grdoto bi morali uporabljati samo to besedo.
Umberto Eco je imel neizmerno znanje
Eco je bil ves čas zelo urejen in discipliniran znanstvenik z ogromno osebno knjižnico, o kateri so že pred kakimi petnajstimi leti govorili, da je v njej štirideset tisoč knjig. Verjetno je kupoval čisto vse, kar je potreboval ali mislil, da mu bo koristilo pri njegovem pregledu zgodovine umetniške pojavnosti v človeku z vrhovi v največjih avtorjih in njihovih delih.
Umberta Eca je najprej zanimal človek v njegovih ustvarjalnih skrivnostih, moči, značaju, veličini, slabostih, skrivnih lastnostih, vsestranskih zanimanjih, odkrivanjih sveta in udejanjanju ustvarjalnega intelekta v razvoju umetnostnih premen, stilov, obdobij…Če bi rekel, da je bil Eco dialektik, bi moral takoj dodati, da je to dialektiko opazoval in analiziral z vidika umetniškega ustvarjanja, ne pa zgodovinskih tokov, kot jih povzroča politika s svojimi vladarji in vojskami.
Poleg romana Ime rože, po katerem je bil posnet odmeven film, sta bili izjemni obe knjigi: Zgodovina lepote in Zgodovina grdega. Tretja knjiga v tej trilogiji je bila Vrtinec seznamov.
Eco je bil obseden s poznavanjem čim več odličnih del; zavedal se je, da mora znanstvenik ne le poznati na stotine umetnikov, ampak še posebej njihov najkvalitetnejši opus, ga znati analizirati in umestiti v prostor in čas, v razvojni tok.
Kot semiotik je pravzaprav nadaljeval Husserlovo fenomenologijo in sočasno pojavljajoči se strukturalizem. Vprašanja zgradbe, fenomena umetnine, dihotomije med označujočim in označenim, med delom in njegovo recepcijo ter razumevanjem so bila le nekatera od mnogih, katerih se je zavedal in se jih loteval že kot študent. Lahko bi rekli, da je bil Eco že kot študent predestiniran, da postane velik, svetovni avtor.
Umberta Eca smo v Ljubljani spoznali že kot študenti
Umberta Eca smo spoznali že kot študenti, potem ko je izšla njegova prva knjiga, predelava diplomske naloge Odprto delo in so jo, kot vedno takrat, najprej prevedli Hrvati ali Srbi in celo Bosanci, ki so bili glede prevajanja vseh vrst strokovne literature vedno pred Slovenci. Ta Ecova knjiga (sarajevska založba Veselin Masleša jo je izdala že leta 1965) je sodila v kontekst teoretskih in filozofskih spisov Rolanda Barthesa, Morrisa Weitza, Walterja Benjamina, Romana Jacobsona, Noama Chomskyja, Theodora Adorna, Herberta Marcuseja, Jacquesa Derridaja… Odprto delo opozarja na razliko med tekstom kot znakovnim sistemom in njegovim pomenom, kot ga lahko zazna na primer bralec ali gledalec likovnih umetnin… In to celo vsakokrat drugače. Odprto delo govori sicer o analizi literarnih del, vendar pa njegova teorija velja tudi za likovno umetnost, glasbo…O glasbi je Eco pisal malo; žal ne vem, kakšna sta bila njegov posluh in glasbeni spomin ter koliko je poznal glasbeno zgodovino.
Umberto Eco je bil najprej novinar
Umberto Eco se je rodil 5. januarja 1932 v mestu Alessandria v italijanski deželi Piemont. Leta 1954 je končal študij filozofije in se začel ukvarjati z novinarstvom. Po doktoratu iz srednjeveške filozofije in literature je bil nekaj časa zaposlen v kulturnem uredništvu RAI. Med drugim je predaval estetiko na univerzah v Torinu in Milanu ter semiotiko v Bologni.
Leta 1963 se je pridružil italijanskemu avantgardnemu gibanju Gruppo 63, v katerem so delovali umetniki, glasbeniki in pisatelji, ki so iskali nove oblike literarnega in estetskega izražanja. Prav članstvo v tem gibanju ga je pozneje navdihnilo za pisanje.
Eco je bil od leta 1962 poročen z nemško umetnostno zgodovinarko Renate Ramge, s katero sta imela sina in hčer. Zadnja leta je živel v stanovanju v Milanu, veliko časa pa je preživljal tudi v počitniški hiši blizu Riminija. Po poročanju italijanskih medijev je umrl v petek zvečer za posledicami raka.
Besede v spomin Umbertu Ecu je izrekel tudi italijanski premier Matteo Renzi. “Bil je sijoč primer evropskega intelektualca, izjemen um z neutrudnim darom za napovedovanje prihodnosti. To je gromozanska izguba za kulturo, v kateri bodo manjkali njegovo pisanje in njegov glas, ostra in slikovita misel in njegova človečnost.”
V slovenščino je prevedenih veliko Ecovih del (poleg omenjene trilogije in Ime rože še npr. romani Baudolino, Otok prejšnjega dne in Foucaultovo nihalo, zbirka esejev O literaturi), žal pa so Slovenci za kako desetletje in še več zamudili ravno njegovo prvo svetovno knjigo Odprto delo, katerega teorije so se pojavljale le v posameznih seminarjih na Filozofski fakulteti, se pravi v študentskih krogih, zatem v nekaterih razpravah, medtem ko celovite teoretske analize Umberto Eco pri nas še ni dočakal, saj je za naše znanstvene razmere enostavno prevelik. Prevelik pa je bil očitno še za Nobelovo nagrado za književnost.
Marijan Zlobec