Monika Bohinec napredovala od Tuje knežne do Ježibabe

Dunajska Državna opera je vedno razprodana. Morda je kak sedež pomotoma prazen, a verjetno prodan. Ljudje prihajajo od vsepovsod; vedno več je tujcev, kar je spričo internetne prodaje vse bolj moderen in praktičen ter hkrati zanesljiv način, da se vam potem še splača na pot brez tveganja.

Monika Bohinec kot Ježibaba v Rusalki, vse scenske fotografije Wiener Staatsoper/Michael Poehn

Tokrat sem si ponovno ogledal Dvořakovo Rusalko v popolnoma novi pevski zasedbi, kar je skoraj stalna dunajska praksa ob ponavljanju predstav v naslednjih sezonah. Tako pričakujejo, da bodo mnogi ljubitelji isto opero videli dvakrat ali celo večkrat, kot se to dogaja na primer Kavalirju z rožo, ki je v isti scensko-režijski postavitvi na odru že trideset let. Že pri premierni predstavi pred leti sem zapisal, da je Dvořakova Rusalka bila programska osvežitev, kar pa ne pomeni, da je s tem že sama po sebi zagotovilo uspeha in odlične predstave.

“Iz tega, kar smo gledali v režiji nemškega režiserja Svena- Erica Bechtolfa, ki je v Državni operi pred leti postavil na oder zelo povprečni Wagnerjev Prstan Nibelunga, in kar sta mu s svojo scenografijo in kostumografijo pomagala uresničiti Rolf Glittenberg ter Marianne Glittenberg, še koreograf Lukas Gaudernak in oblikovalec luči Jürgen Hoffmann, ni možno dobiti več kot solidno povprečje. Kaj naj rečem, da sem v Kopenhagnu videl boljšo Rusalko kot na Dunaju?”

Poudarjena Bechtolfova psihoanaliza

Tu prvotnemu vtisu nimam kaj bistvenega dodati, le da je še bolj poudarjen Bechtolfov moment psihoanalize z vrhuncem v konfliktnosti neujemanja komaj nastale (žačarane) ženske Rusalke z vanjo zaljubljenim princem. Odnos se zlomi na samo poročno noč, ob kateri se nad poročno posteljo zadnja stena odpre in prizor nemočne ležeče Rusalke skupaj z nad posteljo stoječim  princem spremljajo še drugi, krajani, vaščani; priče nečesa “posebnega”, nad čimer niso navdušeni ali o tej možnosti ljubezenske zveze dvomijo. Tik pred tem je kajpada prizor osvajanja Tuje knežne samega princa, a brez uspeha.

Bechtolf je na tem mestu najbolj spoznal, da je Dvořak bistveno bolj moderen skladatelj, kot se je mislilo doslej. Dvořak vstopa v polje psihoanalize, problematike spolnosti, erosa, spolne energije kot ključne v človekovem življenju, skratka vsega tistega, kar se je začelo v Franciji z Zolajem in s takratno pesniško dekadenco in potem nadaljevalo v Skandinaviji in seveda seglo na Dunaj ob koncu 19. stoletja. Kot vidimo pa tudi v Prago oziroma na Češko. S požigom Cankarjeve Erotike pa je bil tovrstni “odmev” tudi pri nas.

Izstop Rusalke iz sveta gozdne oziroma vodne vile je zgolj navidezen pravljični element; bistven je v iskanju prave ženske identitete kot akterke svoje usode tudi na ljubezenskem in spolnem področju. Ženska pri Dvořaku  najprej izrazi željo (do Povodnega moža) in se podvrže “postopkom” čarovnice Ježibabe pod pogojem njenega učlovečenja, a z eno bistveno napako – nemostjo. Nemost je seveda past konfliktnosti in nezdružljivosti različnih  nravi , ki pa se skozi opero vedno bolj, zlasti v tretjem dejanju, zbližata in postaneta zavezujoča skupna usoda. Od tod režiserjeva dobra poteza, ko Rusalka z zelo dolgim trakom princa poveže okrog drevesa, ga usodno poljubi in mu zatem čez glavo poveže črn prt. Izpolnitev ljubezni je smrtna.

Jongmin Park kot Povodni mož

Močna je režiserjeva poteza izgubljanja  Rusalkinega ribjega repa  in plazenja po tleh v zelo dolgi temnomodri obleki, ko se zdi, da je vila predvsem fizično prizadeta, medtem ko ji “izguba repa” pomeni vstop ali kot evolucijski prehod človeka iz morja na kopno.

Bolj vprašljiv je končni obračun Ježibabe s kuharčkom; njen uboj z velikim nožem in potem vampirsko pitje njegove krvi iz zabodenih prsi. Potem pa si to krvno pojedino privoščijo še tri gozdne vile. Ta poteza  vnaša nov razlagalni element: kdo ali kašna je čarovnica Ježibaba, kakšne so tri vile in ne nazadnje, kakšna je bila v bistvu že poprej Rusalka. Bi bila ali celo je  bila tudi ona vampirka?

Zakaj hoče nekdo postati drugačen ?

Če še malo pogledam, kaj sem napisal po premieri pred leti: “Rusalka se je tu pokazala v nekakšni psihoanalitski luči: zakaj hoče nekdo postati nekaj drugega; gozdna vila Rusalka človek, ženska, še več, ljubezensko prebujena? Vila je ali bi načeloma bila več od človeka, je večna, a tu je zadrega; v gozdu vlada nevznemirljivi dolgčas, brez erotično- elementarnega bivanjskega izziva, brez dogajalnega kontrasta, ki lahko nastane šele s spoznanjem nečesa drugega in drugačnega.

Pojav princa, ki pa je v taki scenografiji brez neke dramatične, predvsem pa privlačne panoramske perspektive, kjer bi se narava hkrati dotikala človeškega in skrivnostno vilinskega, naredi vtis, kot da se vse dogaja v nekakšni podvodni, skoraj napol razpadajoči zgradbi bolj kot ne sivo odvratne gole betonske konstrukcije z na tleh razprostranjenim belim prahom. Tu bi bila vsekakor boljša odprtost v globino odra, tako pa imamo dvakrat isto sceno (v prvem in tretjem dejanju) in je boljše komaj drugo dejanje, kjer se dramatični konflikt s pojavom Tuje knežne; z njeno preračunljivostjo, nadkonkurenčnostjo (v odnosu do komaj nastale, a večno neme ženske Rusalke) stopnjuje, in z njenim odhodom (ko jezni Povodni mož napove nezvestemu princu skorajšnjo smrt) v bistvu razplete.

Tretje dejanje je tako potekalo kot nekakšen operni post festum; kot Gregorčičev Nazaj v planinski raj! Tega, kot veste, ni, in tudi v Rusalki je steklena meja v zadnji steni zgradbe med vilo in njenimi sestrami ostala dokončna blokada. V potopljenem svetu princ precej nerodno umre…Pojav slavne Ježibabe je tu premalo dramatičen, skrivnosten, čarovniški, vsesplošno odločujoči…, tako da v bistvu v predstavi dominira bolj Tuja knežna, ker je preračunljivo stvarna, ošabna, vzvišena prihaja in odide, vmes pa se ne zgodi nič, a je poudarek ravno na tem, kako prikazati vrhunsko to, da ni (bilo) nič! Princ je bolj kot ne »revček«; v njem ni opaznih sprememb, malo razvoja in lik ostaja nedodelan. Boj markanten je bil Povodni mož, a mu je manjkala voda! Kontrast prizorov iz narave in iz civiliziranega ambienta ali sveta je bil v tej predstavi zelo skromen.”

V novi pevski zasedbi boljši pevci

Tu bi lahko malo dopolnil ugotovitev, ker so bili sedanji pevci boljši, bolj ustrezni in profilirani, boljši individualni in kolektivni solistični ansambel.

O Rusalki sem takrat zapisal: “Med pevci je bila sopranistka Krasimira Stojanova zelo solidna, morda nekoliko hladna, glasovno čista, a svojih hrepenenj, čustev, razočaranj ne pokaže v vsej elemenarni ženski moči.” Tokrat je obolelo Stojanovo zamenjala debitantka v tej vlogi, izraelska sopranistka Gal James. Njena pojava se je izkazala za zelo uspešno odločitev in zasedbo, povsem brez tveganja, nasprotno; svojo nenadno priložnost je izkoristila z vso pripravljenostjo, vživetostjo, glasom z naravno toplino, sproščenostjo, strastjo in hrepenenjem, skratka z vsem, kar Rusalko predstavlja kot žensko samo.

Monika Bohinec z lahkoto obvlada dunajski oder

Naša Monika Bohinec je tokrat napredovala; od nekdanje ali prvotne Tuje knežne do Ježibabe. Takrat sem o  njej zapisal:”Nasprotno pa je naša mezzosopranistka Monika Bohinec kot Tuja knežna dominirala na način, kot ji očitno ugaja in se ji poda; a na ta način princa ne bo našla!” No, v tej predstavi Monika Bohinec kot Ježibaba pravzaprav išče bolj svoj čudni, perverzni, čarovniški in za vrhunec vampirski užitek. Bohinec je ves čas bi lahko rekli “oblastna”. Čarovnica je na odru zato, da obvlada svet, dogajanje, ljudi, situacije, v ogromni posodbi meša svoj čarobni napoj in ga z zajemalko poliva po na tleh ležeči Rusalki. Ježibaba v črnem in še s črnim pokrivalom, kot so jih morda nekoč nosile slovenske kmetice ob slovesnejših priložnostih. Ježibaba hodi po balkonu nad sceno in pred stekleno steno, za katero so kot uklenjene določene figure, na tleh plete, pobira zmrzle krokarje, nekaj jih s šklarjami zabode in jim iz drobovja vzame srce, da z njim pripravi skrivni napoj. Rusalka ga sicer ne spije, a je tudi polivka očitno dovolj močna. Bohinec ima vse bolj razvijajoč se in prepoznaven glas temne dramske barvitosti s težnjo po razvoju v bližino ruskega profila kakšne Olge Borodine v svojih najboljših letih, v lirizmu pa je blizu naši Marjani Lipovšek, kar smo še bolj opazili na Prešernovi proslavi na Dunaju, ko je zapela dva samospeva (Lajovic, Škerjanc).

Nasmejana Monika Bohinec pred displejem z njeno fotografijo Ježibabe, foto Marijan Zlobec

Princ tenorista Klausa Floriana Vogta je bil celovit; svojo vlogo gradi prepričljivo in razvojno, morda je v dilemah in dvomih manj dramatičen, brez dramskih poudarkov, bolj vdan v usodo, ki jo je sam izzval. Velike strasti ne pokaže, bolj je nenako “razumevajoč”, v smislu, da se bo Rusalka že privadila, pustimo ji še čas. Glasovno je s svojim svetlim lirizmom zelo primeren za Primca. Povodni mož basista Jongmina Parka je bil prav tako zelo prepričljiv; s svojo dolgo belo lasuljo se je zdel kot kakšen star filozof, kot Azijec pa kot iz neke pravljične ali eksotične dežele, kjer prav gotovo vlada modrost. Zelo izrazno poudarjena in glasovno prepričljiva je bila Jelena Židkova kot Tuja knežna.

Klaus Florian Vogt kot Princ

Tokratno glasbeno vodstvo je bilo v rokah prav tako češkega dirigenta kot na premieri (Jiři Bělohlávek), mlajšega Tomaša Netopila, nekdanjega študenta violine in  dirigiranja v Pragi, Stockholmu in ameriškem Aspnu. Leta 2002 je prejel nagrado Georga Soltija v Frankfurtu in bil med letoma 2009 in 2012 šef dirigent Narodnega gledališča v Pragi. Od sezone 2013/2014 je generalni glasbeni direktor Essenske filharmonije, ki deluje v deset let stari in eni najlepših in najbolj akustičnih nemških koncertnih dvoran. Netopil je v Državni operi Rusalko že dirigiral, tako kot Cosi fan tutte in Lisičko Zvitorepko.

Na tokratni predstavi je imel v orkestru rekordnih trinajst žensk, med njimi celo koncertno mojstrico, sicer četrto na spisku, bolgarsko violinistko Albeno Danailovo iz Sofije, ki je z  dunajskim opernim orkestrom  začela sodelovati leta 2008. Čeprav se je izkazalo, da so bili medtem Dunajski filharmoniki na gostovanju v Parizu, se Rusalki glasbeno “manjkanje” filharmonikov ni kaj dosti poznalo, morda še najbolj v pastoznosti barv in na posameznih mestih v manjši zlitosti, koncentraciji, vznesenosti in intenzivnosti angažiranja od začetka do konca predstave. Mladi vedo, da se morajo izkazati, če hočejo z leti priti do službe v najslavnejšem orkestru na svetu. Prav tako vedo, da jih iz službene lože nenehno kdo opazuje in ocenjuje.

Rusalka je izvajalsko bolj komplicirana; ima številne preobrate, karakterne arije vseh vodilnih protagonistov, duete v različnih izpovednih legah, tercete treh vil, ki so bili tokrat izjemni, saj so nastopile odlične in hkrati čedne solistke;  Valentina Nafornita, Ulrike Helzel in Miriam Albano). Zbor (Martin Schebesta) je v dvojni vlogi; na sceni in za njo; v obeh je bil zelo soliden. Manj spričo zamejenosti prostora koreografija Lukasa Gaudernaka.

Za nas je pomemben umetniški razvoj in mednarodna prezenca Monike Bohinec. Postaja prepoznavna in cenjena v dunajskem opernem svetu in od tod še naprej v svetu. Če samo pomisli, da ima že dve vabili za Metropolitansko opero v New Yorku in povabilo Placida Dominga za Los Angeles. Kmalu poje Amneris v Aidi v Münchnu…

Marijan Zlobec