Izid šestnajste knjige Zbranega dela Edvarda Kocbeka v uredništvu žal že pokojnega dr. Andreja Inkreta prinaša pesnikove dnevnike iz leta 1936, 1937, 1944 in 1945, ko je bil po vojni v Beogradu. Najbolj zanimivi so slednji, saj se pokažejo Kocbekova premišljevanja o marsičem, za kar se je mislilo, da je začel razmišljati šele v sedemdesetih letih.
Edvard Kocbek (1904 – 1981)
Na prvem mestu je Kocbekova dnevniška informacija o poboju domobrancev po koncu vojne, o čemer je v svojem dnevniku pisal že tretjega septembra 1945. “Razgovor s (Francem) Snojem. Poklicali so ga z ostalimi na pripravo za London. Pravi, da so ga naši začeli opazovati. Morda slutijo, da dobiva gradivo o masovnih pokolih v Kočevsklem Rogu. Tako mi je pokazal pismo človeka iz bele garde, ki se je po naključju rešil smrti in zbežal k Angležem. Pisma še nisem prebral, pa je po njegovem mnenju strahotno. Pravijo, da so naši vsega skupaj poklali okrog 3.000 domačih članov domobrancev. Pred očmi se mi je stemnilo zaradi bremena, ki mi je leglo na dušo, in zaradi laži partijcev in nevednosti raznih Vidmarjev, s katerimi odgovarjajo na vedno večji ljudski nemir.
Vedno bolj sem zaskrbljen nad hitrostjo in in grobostjo, s katero partija – od Tita navzdol – gradi novo centralizirano Jugoslavijo. Imam občutek, da se slovenski narodni program ne bo izpolnil niti po zemljepisnem edinstvu niti po politični suverenosti in gospodarski neodvisnosti. Radio Beograd govori nocoj npr. o Jezerskem nekje v zahodnem delu države, radio postajo v Primskovem je dal prenesti Djilas, čeprav je last bivše Prosvetne zveze, pokoli v Rogu in zadeve s Trstom odkrivajo notranji in zunanji neuspeh…”
Že naslednjega dne, 4. septembra 1945 pa Kocbek zapiše:”Slovenski narod je spoznal v osvobodilnem boju tri nasprotnike: okupatorja, klerikalizem in ekskluzivnost kompartije….
Oba (z Lojzetom Udetom) sva ugotovila usodne napake nove Jugoslavije: 1) prehitra in nerodna zunanjepolitična opredelitev (neuspeh Trsta), 2) politično osvobodilna neobdelanost 2/3 prebivalstva države, 3) zaradi kopiranja ZSSR javljanje ostrega centralizma, 4) partijsko mehanično ustvarjanje novega jugoslovanstva, 5) diktatura partije, pomanjkanje svobodne iniciative in mišljenja, OZNA…”
Franc Snoj (1902 – 1962)
Istega dne: “Zvečer govoril s Snojem glede poboja “nasprotnikov režima.” 1) Iznesti pred Kardeljem individualno nezadovoljstvo zaradi kršenja obljub in zaradi politične škode znotraj in zunaj, 2) Isto storiti pred Kidričem in Vidmarjem in prikazati politični značaj posledic teh vesti, 3) Predlagati razčiščenje, kaznovanje in humano rešitev izdrževanja kazni vseh tistih, ki bodo ostali zaprti….”
Očitno teh Kocbekovih čudno neosebnih formulacij “iznesti”, “isto storiti” in “predlagati” ni možno razumeti v tem smislu, da bo to pred Kardeljem storil on sam, ampak se je izkazalo, da je to opravil Snoj, kasneje hudo kaznovan, kot bomo še videli.
5. septembra Edvard Kocbek med drugim piše:”Govoril je (Snoj) danes s Kardeljem. Potem ko mu je pokazal pismo in prepustil kopijo, je Kardelj dejal, da so se nepravilnosti res zgodile, toda ne na strani OZNE, ampak od strani vojaških oblasti, (ki pa so deloma uporabljale formo vojaških sodišč), niti ne v višini 3.000 žrtev, ampak kvečjemu nekaj stotin. Snoj mu je predočil politične posledice na podeželju. Toda Kardelj na dvakratno ponovitev tega dejstva ni hotel reagirati. Brez pravega učinka…”
To je le delček Kocbekovega dnevnika, ki ga dr. Inkret ne komentira, saj je očitno menil, da to ni njegova literarno-zgodovinska oziroma uredniška naloga.
Slovenski narodnoosvobodilni boj je očitno predpostavljal, da bo osvobojena Slovenija hkrati osamosvojena in bo lahko uresničila slovenski narodni program, hkrati z geografsko in gospodarsko enotnostjo in samostojnostjo, čeprav Kocbek še ne uporablja pojma slovenska država, ampak le politična suverenost, kar pa je možno razumeti v smislu nekakšne države.
Kocbek je hitro izvedel za poboj domobrancev, skoraj tako hitro kot na primer Božidar Jakac v Ljubljani, kar mi je sam pripovedoval, namreč da so v Ljubljani vsi takoj izvedeli. Torej so takoj vedeli vsi. Tudi v Beogradu. Vprašanje je samo, koliko in v kakšni meri so zares hoteli vedeti in kako globoko ali resnično jih je to prizadelo. Kocbek je bil očitno precej toleranten in tiho, saj je v pogovor h Kardelju poslal Snoja, ki je Krištofa zanesljivo bistveno slabše poznal kot on sam. Se pravi, da Kocbek s Kardeljem ni želel priti v direkten konflikt. Seveda bi bila tu še kako za nimiva Snojeva varianta tega pogovora s Kocbekom in še bolj, kakšno je bilo tozadevno srečanje s Kardeljem. Mene bi Snojev dnevnik bolj zanimal od Kocbekovega, še posebej, kaj vse je počel v vseh treh vladah: Stojadinovićevi, Cvetkovićevi in Titovi, kako si je dejansko prizadeval (ne tako kot Kocbek) za strankarski in politični pluralizem, za delovanje v liberalni opoziciji in končal na Nagodetovem procesu z zaporno kaznijo osmih let, s prisilnim delom in odvzemom vseh državljanskih pravic. Izpuščen je bil po “samo” štirih letih.
Franc Šetinc je dovolil, kar so že vsi vedeli
Danes je preminil partijski funkcionar in nekdanji oblastnik Franc Šetinc, ki je dovolil, da so se precejšnji deli knjižice Borisa Pahorja in Alojza Rebule Edvard Kocbek Pričevalec našega časa, ki je izšla v Trstu leta 1975, objavili v Naših razgledih in je bilo s tem prvič javno (v Jugoslaviji) objavljeno Kocbekovo pričevanju o povojnem poboju domobrancev brez sodnih procesov; po tridesetih letih (vedenja in molčanja).
Franc Šetinc (1929 – 2016)
Dnevniki prinašajo še mnogo drugega zanimivega branja, a potem bi moral napisati celo knjigo opomb in še bolj vprašanj, najbolj za pisca dnevnikov samega. Dnevnik ni resnica, ampak željena in izbrana resnica tipa “iznesti” je treba.
Marijan Zlobec