Odkar sem zadnjič pisal o položaju na Delu se ni kaj bistvenega spremenilo, vsaj ne glede odpuščanja novinarjev, tako da sem pravilno storil, ker nisem omenil domnevno treh imen “v pripravi” za odpustitev iz poslovnih razlogov. Stvari niso tako preproste, kot si je predstavljal novi lastnik Dela. Če vržeš na cesto trideset novinarjev, to pomeni, da oni ne bodo več prisotni v časopisu, ki bo postajal vsebinsko vse bolj prazen, s tem pa vse manj zanimiv za bralce in seveda kupce.
Delo na cesti, foto Marijan Zlobec
Novost je sicer neka bolj interna organizacija dela v smislu premaknitve terminske oddaje tekstov, strani, urejanja celote, ki pa ni toliko informacija za javnost, saj se tiče notranjega urejanja v smislu samih postopkov, kot si jih zamišljata novi v. d. odgovornega urednika Gregor Knafelc in njegov namestnik Luka Dekleva. Zame je sicer zgodnejše zaključevanje redakcij nesmiselno, če tega ne nadoknadiš vsaj na spletni strani in v drugih izdajah, ki pa jih sedaj ob nizki nakladi niti ne more več biti.
V Italiji ni možno, da se nek poseben dogodek po polnoči ne odrazi na prvi strani časopisa še isti dan, kar sem opazoval pred leti ob nekem bombnem atentatu v Rimu, ki se je zgodil kmalu po polnoči. V trenutku so vsi mediji reagirali. Ko je umrl slavni tenorist Luciano Pavarotti, okrog osme ure zjutraj, je pet vodilnih svetovnih agencij to sporočilo svojim bralcem v razmaku le dveh minut, torej je najslabša svetovna agencija zamudila le dve minuti.
Ob odprtju nove sezone v milanski Scali 7. decembra lani so ob napovedani grožnji z bombnim atentatom o angažiranju 750 policistov in vojakov ter popolni blokadi ulic okrog opere mediji poročali nenehno, celo ob dveh zjutraj, kot sem preveril na spletni strani Corriere della Sera. ANSA je dala na voljo album skoraj štiridesetih fotografij. Sam sem na svojem WordPressu trikrat spremenil tekst, čeprav nisem bil tedaj v Milanu, ampak sem tja odšel na eno izmed repriz opere Devica Orleanska.
Totalno zastražena Scala 7. decembra 2015, foto ANSA
Spominjam se, kakšen je bil urnik posameznih kar sedmih izdaj Dela po regijah: od prve večerne izdaje ljubljanskega Dela do vseh regionalnih do jutranje spet ljubljanske izdaje. To je sedaj le še fatamorgana, čeprav bi se dalo to narediti drugače, a za to imamo dobro plačane urednike in še bolj vodstvo oziroma lastnike. Namreč, da o tem razmišljajo.
Ker so napovedali ukinitev Pogledov, potem ko jim poteče javna subvencija, kaže, da bo na koncu najbolj izgubila kultura; najprej so šli v pokoj Milan Vogel, Slavko Pezdir, Marijan Zlobec in na Zavod za zaposlovanje nekaj mesecev pred upokojitvijo Peter Kolšek, potem so odpustili Jelko Šutej Adamič in Majo Megla (obema poteče odpovedni rok se mi zdi 18. marca), vmes še honorarno sodelavko Deloskopa Stanko Glogovič, ki je sedela nasproti mene. K sebi na pogovor jo je poklicala odgovorna urednica Mateja Babič Stermecki in čez nekaj dni marljive, prizadevne in občutljive sodelavke nismo videli nikoli več. Torej je Kulturna redakcija Dela že utrpela škodo sedmih novinarjev. Bližajo se dopusti, ko ne bo kdo imel napisati člankov za dve strani kulture. Podobno se krči število dopisnikov, kar pomeni, da se bo Delo omejilo na Ljubljano in nekaj posameznih poročil o dogajanju po Sloveniji. Tuja dopisniška mreža je že zdavnaj razpadla, o njej novi lastnik niti ne razmišlja, saj se nikoli ni ukvarjal s tem.
Pojdite gledat nekadanje Delo z dopisniki, kakšno vsebino so ustvarjali. Vtis je, da je od časa Tita Doberška kot odgovornega urednika v času osamosvajanje Slovenije in nastanka nove samostojne države ter Jureta Apiha kot poslovnega direktorja več kot dvajset let vse samo še lezlo in lezlo navzdol. Vsakdo, ki je prišel, je bil še slabši. Za koliko ljudi se lahko vprašam, kaj so sploh počeli na Delu, mislim seveda na upravo, nadzorni svet in odgovorne urednike? Lahko bi jih naštel najmanj kakih dvajset. Vsakdo je imel samo dobro, da ne rečem boljšo plačo od predsednika države ali vlade, potem je pobasal še odpravnino ipd. Naredil malo in zapustil še slabše stanje.
Prekarizacija Slovenije
Prekarizacija Slovenije seveda ne bo rešila nikogar. Zapustila bo opustošenje vsakršnih honorarcev z začasnimi, na Delu kot se kažejo napovedi le s po trimesečnimi pogodbami. To, da se razumemo, ni le problem Dela, ampak zadeva na tisoče in tisoče nezaposlenih, še posebej mladih. To je hud problem državne politike, eden največjih sploh, saj ti ljudje nikoli ne bodo imeli ne delovne dobe ne pokojnine, zato so praktično mrtvi že sedaj, pri dobrih dvajsetih ali zgodnjih tridesetih letih.
Begunizacija Evrope
Begunizacija Evrope samo še odvrača pogled na resnične in avtonomne probleme Stare celine in posameznih njenih držav, konkretno Slovenije. Slovenska država se tisočkrat bolj ukvarja z begunci kot z lastnimi problemi, ki zadevajo naše državljane na robu eksistence ali že pod njo. Z lahkoto je dala dvajset milijonov evrov za begunce in prav tako z lahkoto vzela dvajset milijonov evrov za slovensko kulturo.
Vodstvo slovenske države si ne upa izreči najbolj preproste resnice: če hoče Nemčija imeti milijon beguncev, naj pošlje v Turčijo dva tisoč svojih policistov, ki bodo vsakega posameznika pregledali, popisali, registrirali, potem pa naj jih dajo na največja letala Lufthanse in prepeljejo na številna nemška letališča. To, kar počnejo sedaj, je nižje od otroškega vrtca. Kako se lahko organizirajo navijači, ko gredo na svetovno prvenstvo v nogometu ali na olimpijske igre? V dveh, treh tednih potuje dva milijona ljudi!
Ampak otroški vrtec se dogaja tudi na Delu.
Nekdo mi je na FB napisal: Kje je pamet? Moj odgovor je: Pamet je omejena, nespamet pa neomejena!
Marijan Zlobec