V Narodni galeriji tisoči kot v Louvru

Narodna galerija v Ljubljani je dočakala svoj praznik, kot si ga ni predstavljal celo največji optimist. Že odprtje je bilo veličastno, prav tako včerajšnji prvi dan odprtih vrat, danes pa se obisk in radostno razpoloženje, prežeto s ponosom le še stopnjujejo. Zaradi zelo velikega obiska so se odločili, da bodo danes galerijo zaprli šele ob osmih zvečer, verjetno pa bo tako še jutri.

Ljudje prihajajo od vsepovsod, vseh starosti in videti je, da je narod Narodno galerijo zares vzel za svojo.

Iščejo “svoje” slike že od poprej in sprašujejo, kje je katera in kje postavljen konkretni slikar ali kipar. Sedaj je vse na novo postavljeno in vse premešano.

 

Splošni vtis je, kod da so prišli ljudje na romanje in da so stik z umetninami v Narodni galeriji v preteklih letih obnove zelo pogrešali, čeprav so bile mnoge slike še na ogled.

Vseh del je sedaj precej več in več truda obiskovalcev bo potrebnega za podroben ogled, s tem pa vsaj uro ali dve koncentracije. Obisk Narodne galerije je postal praznični dan.

Najbolj preseneča in privlači veličina slovenske umetnosti v daljšem časovnem obdobju, ki pa se stopnjuje in skoncentrira nekako od sredine 19. stoletja dalje.

Opazen je večji prispevek in odpiranje vrat generacijam proti sredini dvajsetega stoletja, vse do še živih, kot je kipar Drago Tršar, ali pred kratkim umrlih, kot je Stojan Batič.

V Narodni galeriji se zavedajo, da je v času nastanka galerije bilo še veliko njenih ustanoviteljev, umetnikov, zelo aktivnih in to posledično pomeni, da je orientacija same NG lahko še bolj usmerjena v sodobnost, vsaj v enem segmentu, to je v najbolj aktualni in drzni, inovativni in izvirni sodobni, lahko tudi najbolj moderni umetnosti, kot je bil nekoč kipar Zdenko Kalin.

Kako daleč bo, pogojno rečeno, v tem smislu šla Narodna galerija, je stvar premisleka, skrbnega koncepta in seveda izbranih programov, projektov, zamisli, idej in pobud ob finančni podpori države, pa tudi drugih.

Danes je bilo opaziti izredno veliko število otrok s starši.

Skoraj še dojenčkov in z vozički, po drugi strani dostopnost galerije invalidom in starejšim.

Pravi vrvež je bil okrog Robbovega vodnjaka in na klopeh, namenjenih pedagoškemu in otroškemu programu. Zmanjkalo je prostih miz okrog bifeja.

Največ pozornosti vzbujajo  slike, ki jih obiskovalci že poznajo od poprej. Tak je kot triptih postavljen Ivan Grohar s svojimi slikami Macesen, Pomlad in Sejalec.

Rihard Jakopič se zdi močan, a ne prevladujoč slikar, tako da je ob njem veliko prostora še za druge slikarje, morda je manj vesnanov in bo potrebno kakšno sliko  s premislekom še dodati (Gaspari, Smrekar).

Močan je portret, čeprav je slovenska umetnost z njim še bogatejša, kot se vidi tu.

Pridobitev novih prostorov nekdanje telovadnice je tako dragocena, da si to še ne znamo ovrednotiti.

Pomembna je rekonstrukcija in prenos nekaterih fresk, ki jih v izvirniku ne more biti v Narodni galeriji.

To pa je posebna dragocenost in dober prikaz starejše zgodovine umetnosti.

Mrtvaški ples iz Hrastovelj je že en tak spomenik. Še posebej, ker je prikazan v naravni velikosti.

 

Ogromno je izvirnih srednjeveških lesenih kipov.

 

Marsikaj je izposojenega, a tako je povsod.

Danes je bilo zelo veliko povpraševanje po najnovejših katalogih in predstavitvi obnove Narodne galerije.

Med znanimi Slovenci smo opazili umetnostnega zgodovinarja in glasbenega zgodovinarja dr. Primoža Kureta, ki se je z direktorico NG dr. Barbaro Jaki zaklepetal o Josipu Mantuaniju.

 

Slavnostna dvorana sije, a je v bistvu še najbolj taka kot poprej, če lahko to rečemo, razen še z oltarnim okvirjem  s sicer znanim svetim Jurijem.

Z Dunaja je prišla v Narodno galerijo dr. Verica Trstenjak; navdušena je iskala Kobilco.

 

Devetnajsto stoletje in zgodnejša obdobja, zlasti osemnajsto stoletje, so bolj zastopana s tujimi avtorji.

Veliko bo še potrebnega študija za spoznavanje celotne zbirke.

Kot na primer gliptoteko iz Louvra.

Vsega vam ne smem povedati, sicer vas danes in jutri v Narodno galerijo ne bo.

Marijan Zlobec