Videl sem obe pevski zasedbi na premieri in reprizi Verdijevega Otella v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Potegnil bi sklep, da bi se dalo iz dveh pevskih zasedb narediti eno, nekoliko skupno boljšo, a še vedno preslabo za mednarodno raven sodobne operne poustvarjalnosti.
Michal Lehotsky kot Otello, foto s predstav Darja Štravs Tisu
Morda je bila repriza za odtenek bolj sproščena, umirjena in brez treme nastopajočih, z bolj skoncentriranim orkestrom, bolj poudarjenimi soli v njem (angleški rog, flavta, violončelo, kontrabasi, trobente, pozavne, fanfare na sceni…) in polnejšim zborom.
Urška Breznik in Michal Lehotsky
Vtis je bil, da je bila premiera nekako še pod “stresom” in da operni ansambel ni tako samozavesten, kot misli o sebi, da je. Kasneje, ko se zdi, da kritičnega občinstva ni več, pa se nastopajoči očitno bolj sprostijo.
Branko Robinšak in Martina Zadro
Z nekaj boljšimi solisti kot na premieri bi veljalo prisluhniti kar obema predstavama oziroma zasedbama, čeprav je vodstvo Ljubljanske opere želelo narediti vtis, kot da so pevci samo “eni”, saj “drugih” tako rekoč ni predstavilo. Kot da igra nekdo v A ligi, drugi pa v B ligi. Podobno je bilo s press materialom, saj se je ukvarjal samo s prvo zasedbo.
Martina Zadro
Možne bi bile še “mešane” solistične kombinacije in ugotavljanja, kaj gre bolje skupaj ali pa ne gre. To je od zunaj težko reči, kaj šele videti. Ne gre tako enostavno. Rivalstvo je bilo v Ljubljanski operi konstanta. Vedno nekdo, ki ne poje, misli, da je boljši od tistega, ki poje.
Dejan Maksimilijan Vrbančič (levo) in Marko Kobal
Prihod slovaškega tenorista Michala Lehotskyja kot gosta interpreta Otella je reprizo močno popestril. Bil je glasovno in igralsko boljši od Branka Robinšaka na premieri; njegov glas je bolj dramski, čeprav še ne dovolj za zrelega Otella, z bolj zanesljivimi višinami in izpetimi končnicami, čeprav še ne najboljšimi ter v celoti, a z bolj izenačenim glasom.
Michal Lehotsky, Marko Kobal in Urška Breznik, foto Marijan Zlobec
V igri je še zadržan in očitno ni imel dovolj vaj za to predstavo, na nekaterih mestih je izrazno bolj prazen, na koncu Desdemono prav tako komajda z roko zagrabi z vrat. Tudi daviti ženske se je treba učiti, mar ne!
Andrej Debevec in Marko Kobal (desno)
Prijetna osvežitev reprize je bila v pevsko igralski podobi baritonista Marka Kobala kot Jaga.
Zbor je pripravila Željka Ulčnik Remic, foto Marijan Zlobec
Kobal je svojo vlogo zelo dobro naštudiral, imel je od vseh najboljšo italijansko dikcijo, je v izrazu čvrstejši od Vidica, bolj dramatičen in vehementen, medtem ko je Vidic svojo izraznost rahlo mehčal. Kobal je bil bolj energičen in je s svojim profesionalizmom dokazal, da “druga” zasedba ni manj vredna.
Urška Breznik, foto Marijan Zlobec
Bolj problematična je bila Urška Breznik (nekoč Urška Žižek) kot Desdemona. V prvem, zunanje bolj razgibanem delu je bila glasovno precej neizenačena, z rezkimi, kričavimi akcenti, s premalo nadzora ob sicer ne ravno povsem izdelani pevski tehniki in pevski kulturi, v četrtem dejanju, ki ga je v glavnem pela v pianu, pa se je njen glas umiril, poglobil in s tem postajal privlačnejši, zato je na koncu predstave požela največji aplavz in celo ovacije.
Dejan Maksimilijan Vrbančič, foto Marijan Zlobec
Nekatere druge zasedbe so bile boljše kot na premieri, na primer Dejan Maksimilijan Vrbančič kot Cassio je bil zanasljivejši v dojemanju celotne vloge, zlasti pa glasovno (kot Aljaž Farasin). Juan Vasle kot Montano je pokazal več odrske iznajdljivosti in igralske prezence kot premierni Zoran Potočan; ne nazadnje zaradi bolje odigranega spopada. Precej pripomb pa bi imel na drugo zasedbo Emilije z Ireno Parlov kot gostjo. S svojim neprofiliranim glasom ne sodi na solistični oder Cankarjevega doma.
Sašo Čano, foto Marijan Zlobec
Ostali solisti v obeh zasedbah; Andrej Debevec (repriza) in Matej Vovk kot Roderigo, Sašo Čano (repriza) in Peter Martinčič kot Lodovico, Rok Bavčar (repriza) in Robert Brezovar kot Glasnik so uveljavljali svoj sicer že znan oderski in glasovni karakter, tako da kakšnih presenečenj ni bilo, ne v dobrem ne v slabem.
Juan Vasle, foto Marijan Zlobec
V režiji je imela repriza nekaj močnejših in jasnejših prizorov, še vedno pa predstavi manjka večja dinamika in dramatična moč, večje zavedanje zaresnosti odrskega dogajanja in prezence ter še posebej razvoja posameznih usod
O scenografiji sem že precej povedal v prvem prispevku. Zdi se, da je scenograf Walter Schütze na temelju osnovne zgradbene odprte konstrukcije na vrtljivem odru ter s pomočjo spuščanja in dviganja stranskih, bolj abstraktnih scenskih elementov, želel prehajati iz nekega historičnega uvodnega ambienta vedno bolj proti sodobnosti in pogojno rečeno splošnosti. Pri tem mu je zelo dobro pomagal mojster luči Andrej Hajdinjak, ker je znal poudariti abstraktne scenske elemente z izborom tako lučnih barv kot svetlobnih “vzorcev”.
Alan Hranitelj in Mateja Benedetti, foto Marijan Zlobec
Kostumografinja Mateja Benedetti je ugovarjala mojim pripombam, češ da je Alan Hranitelj njen mentor. Prav gotovo je imela veliko dela, tako za kostumske spremembe pri nekaterih solistih (Desdemona, Emilija) kot še bolj pri zboru in plesalcih.
Če se spomnim zadnje postavitve Otella na odru dunajske Državne opere, potem je ugotovitev, da je v Ljubljani možnosti za vrhunske opere še več, spodbudna, a je odvisno od vsake predstave posebej, kaj z njo naredijo. Kot povsod in vedno!
Marijan Zlobec