Otello kot Ludvik XIV., Robinzon in Zucchero

Branko Robinšak

Končno je za nami precej hrupno in seveda samohvalno napovedovana premiera Verdijevega Otella v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Dobrih deset minut aplavzov se zdi, da bi lahko pokazalo lep uspeh  koprodukcijske predstave SNG Opere in baleta Ljubljana in Cankarjevega doma, a pravega navdušenja z ovacijami vendarle ni bilo. Predstava Otella je precej dolgočasna, z malo napetimi dramskimi trenutki in s prav tako malo vrhunskimi solističnimi dosežki, z nekaj ponesrečenih zasedb, na čelu s samo nosilno vlogo oziroma interpretom Otella.

 

Tenorist Branko Robinšak si je na neki način uzurpiral  ljubljanski operni ansambel; njegov glas si z leti ni pridobil potrebne dramatičnosti, izgubil višine in njihove izpete končnice, kot je sam ostal tog in šablonski v dramski igri, ki je za Otella, tako kot za ostale vloge, še kako potrebna. Za povrh ima ravno on še najslabšo (od slabih) kostumsko zasnovo, tako da ne veš ali se ne moreš v celoti otresti vtisa, da spremljaš na odru Ludvika XIV., Robinzona ali rockerskega Zucchera. Robinšak misli, da je on dovolj velik operni adut ali magnet, da bodo  ljubitelji opere množično drli v Cankarjev dom. Resnica je precej drugačna; ljubitelji opere si želijo predvsem vrhunsko predstavo in jih pri tem ne zanima, kdo je na odru. Skoraj polprazna premiera daje misliti.

 

Jože Vidic in Martina Zadro

Zato je treba relativizirati ugotovitve s tiskovne konference, češ da je Ljubljanska opera sposobna izvesti Otella kar v dvojni lastni zasedbi. To lahko prepriča samo tistega, ki tako govori, ter seveda operne uslužbence, ki dobivajo redne plače. Ljubljanska opera ima preveč solistov in še posebej preveč povprečnih ali slabih solistov, ki tega naziva v bistvu ne zaslužijo oziroma ne bi mogli peti ali biti v solistični funkciji nikjer drugje.

Sam prenos predstave iz matične hiše v idealnejše okolje Gallusove dvorane ne pomeni veliko, če potem pustiš mnoge elemente za pričakovano vrhunsko (eno na leto) operno predstavo komajda realizirane.

Dosežek z Otellom je precej slabši, kot je bil na primer z Renskimi nimfami, če omenimo opero z istim režiserjem. Predstava ni imela nobenega pevca, ki bi v celoti upravičil svoj nastop v konkretni vlogi; najboljša – Martina Zadro in Jože Vidic sta imela nekaj dobrih trenutkov, vendar se je pokazala Zadro kot Desdemona ves prvi  del še premalo izrazita, ne s takoj pokazano identiteto zahtevnega lika in s premajhno glasovno izraznostjo, ki se je začela kristalizirati šele proti koncu oziroma dosegla vrh v splošno znanih ključnih momentih (pesem o vrbi in molitev Zdrava Marija), a je tu zmanjkalo tiste dramatičnosti, ki je ni znal izraziti Robinšak ne glasovno ne igralsko. On ne gre iz sebe, ne zna ženske ne daviti ne sam umreti; njegova končna ugotovitev Oh! Gloria ! Otello fu je v primerjavi s petjem drugih, predvsem pravih dramskih tenoristov, brez efekta, kaj šele kakšne pretresljivosti, saj njegovo jadikovanje tik pred tem Niun mi tema se anco armato mi vede . Ecco la fine del mio cammin, ne vzbudi nikakršnega sočutja. In če tega ni, je vse četrto dejanje, če tu ne apostrofiramo režiserjevega izmišljenega Jagovega kaznovanja izdajalske, v bistvu pa poštene žene Emiliji, z nožem v trebuh, prav tako premalo doživeto kot vsa tri dejanja pred tem.

 

Jože Vidic in Branko Robinšak

Jago Jožeta Vidica bi na neki način prav tako rad bil nekaj drugega, kot je po “naravi stvari”. Vidic je bolj katolik kot pogan, zato izpade njegov monolog Credo in un Dio crudel che m’ha creato simile a se e che nell’ira io nomo nima obešenjaške potence, ne pravega roganja, ne elementarnega uživanja v zlobi in zmagah v njenem imenu. S svojo pojavo na samem začetku in še enkrat na samem koncu, česar pri Verdiju ni, želi nekako uokviriti svojo zgodbo, kot da je operi naslov Jago, na kar je sicer Verdi sam med komponiranjem opere mislil in se je tega režiser zavedal.

 

 

Režiser Manfred Schweigkofler je pripravil zgolj povprečno predstavo, brez nekih prepričljivejših poudarkov, s pomočjo katerih bi bolj poudaril  svojo avtorsko poanto, razen onega Jagovega uboja žene Emilije. Z Robinšakom si ni mogel kaj dosti pomagati, pri Martini Zadro je zamudil prvi del opere, pri Aljažu Farasinu je najbrž hitro uvidel, da tu ni kaj pričakovati, pri Nuški Drašček Rojko kot Emiliji, da je dobra, a bolj malo na odru, pri Vidicu pa, da je po svoje prav tako izrazno zamejen. Režiser je slabo postavil prizor z ognjem (Fuoco di gioia, l’ilare vampa fuga la notte col suo splendor), čeprav sam prihod nosil z ognji precej obeta, in sledečo mu intrigo, kaj šele spopad. Premalo dramatičen je bil sam začetek opere z viharjem, ker je bil zbor še premalo zbran, sinhron, glasovno motiviran in s še skromnim dramatičnim nastavkom. Otello “udari” takoj. Režiserju so zmanjkali detajli, na primer relacija med skritim Otellom in Jagom z robčkom (ki bi že lahko bil malo večji) in Cassiom, relacija Otellovega izpada do Desdemone, ki vendarle mora vzbuditi v neposredni okolici šok, pa zmagoslavje Jaga nad Otellom, ko se onesvesti… Toliko stvari režiser ni videl, da se lahko samo čudim.

Scenograf Walter Schütze je oder in vrtljiv oder dobro izkoristil; njegova scenografija je s svojo abstrakcijo nekako nadčasna in ne zgodovinska, še bolj jo je poudaril mojster luči Andrej Hajdinjak, medtem ko je kostumografinja Mateja Benedetti začutila svojih pet minut in se pod mentorstvom Alana Hranitelja podala velikemu izzivu naproti. S svojim kostumskim “sračjim gnezdom” je na neki način zrelativizirala “zaresnost” in usodnost Otellove zgodbe in predvsem usode, ki ostaja osrednja, a skoraj neopazna beseda v tej predstavi. Benedetti ravno toliko ne zna, da je strpala na oder “vse živo”. Tako imaš občutek, kot da je Otello ušel s kakšne pustne veselice ali maškarade. Seveda so nekateri kostumi zasnovani vrhunsko, kot Desdemonina bela poročna obleka, prvi kostum Emilije, delno Jagov, močneje zborovi, ko se zdi, kot da imamo opravka s samim plemstvom…Koreografija Lukasa Zuschlaga je za lase privlečena in vsebinsko ne pove ničesar.

Dirigent Jaroslav Kyzlink bo še rabil nekaj predstav, da bo orkester dojel in začutil lepoto Verdijeve partiture in začel muzicirati vseskozi napeto, izrazno polno, z bolj valovito dinamiko in dramatiko, ki je v celoti ni dovolj. Verdi je dramatik tudi ko je vse v pianu in celo pianissimu, a je odvisno tudi od kvalitete pevcev in njihovega dialoga z orkestrom. Seveda je vprašanje mentalitete orkestra in vsakega posameznega glasbenika, kaj z Verdijem in Otellom čuti.

Počakajmo na večerno reprizo z drugimi pevci.

Marijan Zlobec