Avstrijska pianistka Anna Magdalena Kokits


Na drugem delu četrtega koncerta mednarodnega glasbenega cikla Mladi virtuozi, ki poteka že triindvajseto leto v organizaciji Festivala Ljubljana, je nastopila avstrijska pianistka Anna Magdalena Kokits. Koncert je bil v sodelovanju Avstrijskega kulturnega foruma, ki v Ljubljani in širše po Sloveniji skrbi predvsem za promocijo avstrijskih umetnikov in njihove aktualne ter zgodovinske kulturne dediščine.

IMG_0641.JPGTak pristop Avstrijskega kulturnega foruma je pokazatelj, kako si neka razvita evropska država prizadeva za širjenje vedenja o svojih umetnikih, jih podpira, ima na očeh in je z njimi v stikih. Vsak umetnik potrebuje podporo, najbolj pa mladi, še ne uveljavljeni in manj znani.

IMG_0640.JPG

Slovenija ima svoj kulturni center na Dunaju, a so za njegovo promocijo ter še posebej preko njega spoznavanje aktualnih slovenskih umetnikov in za njihov prodor v dunajske kulturne ter umetniške kroge potrebni velik napor, iznajdljivost, organizacijska spretnost, strategija  ter seveda denar.

IMG_0628.JPGDunaj je glasbena metropola sveta. Že stoletja in nikoli ne bo drugače. To vedo mnogi mladi slovenski glasbeniki, ki študirajo glasbo na Dunaju, pa še v Salzburgu, Gradcu…Umetniška vzgoja zahteva prvovrstne profesorje, saj je jasno, da lahko uči samo tisti, ki zna in ima mnogovrstne umetniške izkušnje.

IMG_0624.JPG

Pri pianizmu Anne Magdalene Kokits nisem bil čisto prepričan, ali je zares ena najobetavnejših pianistk v Avstriji, če se ob tem spomnim samo nekaj let starejšega celovškega pianista Ingolfa Wunderja, ki je bil prejemnik druge nagrade na Chopinovem tekmovanju v Varšavi leta 2010 in smo ga pred leti že videli na recitalu v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.

IMG_0631.JPG

Kokits je v izoblikovanju svojih programov klavirskih recitalov nekako razdvojena med onim, kar jo klasificira kot moderno ali sodobno pianistko ter repertoarjem, ki ga drugi pianisti redkeje izvajajo oziroma ignorirajo, ker se jim ne zdi tako reprezentativen.

IMG_0632.JPG

V sodobnem pianizmu je že tako, da je treba zmagati na najbolj znanih delih, doseči novum v interpretaciji skladb, ki se na prvi pogled zdijo že “izčrpane”, a ostajajo še vedno odprte. Tega v njenem programu ni bilo.

IMG_0633.JPGAnna Magdalena Kokits izhaja bolj iz dunajskega skladateljskega konteksta in stika s konkretnimi avstrijskimi skladatelji, s katerimi se umetniško druži in zanjo pišejo, kar je prav  in pogosta skladateljska in poustvarjalna praksa v Sloveniji in drugod po svetu. Brez tega stika ni ustvarjanja in umetniškega dialoga s sodobnostjo.

IMG_0647.JPGKaj je sodobnost v pianizmu? Na to vprašanje se da odgovoriti na več načinov, najbolj seveda v pričakovanju inovativnih rešitev skladatelja, ki svoj inštrument ter njegovo zgodovino zelo dobro pozna. Do inovacij v pianizmu je danes zelo težko priti, od tod prepričanje mnogih glasbenikov, da je pianizem, zlasti sodobni, mrtev. To ni res, sicer ne bi nastajalo na stotine, da ne rečem na tisoče klavirskih skladb. Drugo pa je, ali sodobna dela lahko nagovorijo našega poslušalca s tako močjo kot najboljša dela v preteklosti, ki so že šla skozi časovno in vrednostno preizkušnjo ter sito.

IMG_0646.JPGSimpatično je, da Anna Magdelena Kokits verjame v svoj čas, sodobno ustvarjalnost in še posebej avstrijsko, kar je izpričala s predstavitvijo dveh skladb dveh sodobnih avstrijskih skladateljev ter ju z odra predstavila in pokomentirala, kar je dokaz njene samozavesti in prepričanja v poslanstvo sebe kot umetnice ter promotorke nacionalne pianistične ustvarjalnosti.

IMG_0656.JPG

Najprej je izbrala Nokturno Richarda Dünserja (r. 1959), svojega pianističnega in skladateljskega prijatelja, ki ji je skladbo posvetil in o njej zapisal: “Neglasbeni navdih ima pomembno vlogo: avtobiografske skice, literarne povezave, slike, razpoloženja…vse to prodira v moje delo in ustvarja notranje strukture in tkivo, splet odnosov in raznovrstnih vplivov. Vse se prepleta in ustvarja veliko celoto….”

IMG_0648.JPG

No, kakšne velike celote v skladbi vsekakor ni, tako kot ne po skladateljevem prepričanju “umetnine, v kateri so združeni vsi glasbeni parametri…in celostna dramaturgija na visoki ravni.” Nokturno je kratek, bolj zunanje sferičen kot spiritualen in refleksiven; skladba bolj razvija pogled v nebo kot v dušo, vendar pa je njena dobra plat ta, da je v ideji nokturna nekako  v chopinovskem smislu lapidaren, napet, lirski, a bolj ko se dinamika niža v ppp tiho dramski.

IMG_0649.JPGPovsem drugačna je bila druga skladba avstrijskega skladatelja Heinza Karla Gruberja (r. 1943 na Dunaju), znanega kot HK “Nali”. Njegovih Šest epizod iz prekinjene kronike op. 20 za klavir solo iz let 1966 in 1967 kaže bolj intenziven stik z avstrijsko pianistično preteklostjo prve polovice 20. stoletja. Datumska določenost posameznih skladb je nekakšen lakmusov papir skladateljevega ustvarjalnega  razpoloženja, ko se akomulirano znanje sprosti v nenadni lastni ustvarjalni izbruh. Od tod velik kontrast teh epizod, izvirnost, spontanost, sposobnost ujetja notranjega pretresa v hiter notni zapis. Skladatelj ustvarja, ko mora!

IMG_0655.JPG

Prva skladba njenega nastopa: Trije kapriči v slogu raga op. 78 iz leta 1922 Dariusa Milhauda so takoj nakazali, kakšna pianistična smer razvoja zanima mlado pianistko; krepka, energična, ritmično razgibana… še bolj zadnja, klavirska verzija Rapsodije v modrem Georgea Gershwina. Če je bil Milhaud obetajoč, precej dramatičen in v interpretaciji pianistke vehementen, pa je klavirska verzija slavnega ameriškega skladatelja nekako “šlagerska”, izpovedno ohlapnejša, kot jo poznamo v “pravi” verziji. Vtis je bil, kot da se pianistka skozi vso svojo interpretacijo tega zaveda. Morala zgodbe je: ne jemlji redukcije nekega dela, ki ga vsi poznajo kot drugačnega.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja