Pred novim letom smo napovedali za novinarje in druge zaposlene na Delu žalostno leto. Ni bilo potrebno dolgo čakati. Danes je v Črni vdovi kot strela udarila vest, da so dali odpoved eni najboljših slovenskih novinark, esejistk, komentatork, razmišljujočih publicistk in pisateljic Agati Tomažič.
Delova novinarka Agata Tomažič odslej brez službe na Delu
Njen odpust je še toliko slabši ali hujši, ker je bila doslej namestnica odgovornega urednika kulturnega štirinajstdnevnika Pogledi, ki jih bodo predvidoma s prvim marcem ukinili, kar pomeni negotov položaj za še preostale člane uredništva na čelu z urednikom Andrejem Jakličem.
Agata Tomažič lani poleti na Expo v Milanu
Agata Tadeja Tomažič (1977, Ljubljana) je diplomirala iz francoskega jezika na FF in novinarstva na FDV. Na Delu je zaposlena od leta 2001 (delala je v redakciji Panorama in v desku (Centralna redakcija Dela) kot urednica zadnje strani). Prevaja iz angleščine (Drevo janičarjev) in francoščine (Dvignite se!, Razumeti svet: izzivi jutrišnjega dne, Govorice, Mož, ki je hodil skozi stene). Je članica uredništva Pogledov in avtorica kratkoprozne zbirke Česar ne moreš povedati frizerki. (Iz njene uradne biografije).
Ob tako srh vzbujajoči informaciji, ki vedno bolj reže v intelektualno tkivo Dela, smo kolegico naprosili za izjavo in komentar dogajanja na Delu.
Delo ni več stimulativno delovno okolje
“Da se moj čas na Delu izteka, sem začutila že mnogo prej, preden so mi vročili odpoved, ki je zame pomenila svojevrstno olajšanje. Vse od nenadnih kadrovskih sprememb na mestu urednika kulturnega štirinajstdnevnika Pogledi, do katerih je prišlo oktobra 2014, se mi je iz dneva v dan potrjevalo, da časopisna hiša, v kateri sem se pred trinajstimi leti zaposlila, ni več stimulativno delovno okolje, polno lucidnih, duhovitih ljudi, kakršno sem poznala.
Vodilnim je uspelo skoraj popolnoma zamoriti iskrivega duha
Da ne bo pomote: moja kritika, če ni ustrezneje uporabiti bolj nevtralnega izraza ugotovitev, ne leti na kolege, katerih intelekt se z leti ni prav nič zmanjšal, merim predvsem na odločitve in odnos vodilnih, ki jim je v kolektivu sčasoma uspelo skoraj popolnoma zamoriti iskrivega duha in subverzivno noto, ki naj bi bili sicer nepogrešljiva značajska lastnost slehernega novinarja. In ko uporabim besedo novinar (ali novinarka), mislim na tisti njen pomen, ki se je danes že porazgubil: človek terena, nekdo, ki ima oči in ušesa ves čas na pecljih, na lovu za novo zgodbo, ki jo bo ponudil bralcu v berljivi, spoštljivi obliki.
Novinarstvo novih lastnikov Dela je sedenje za računalnikom
Novinarstvo, kakršno si predstavljajo novi lastniki, je žal vse bolj sedenje za računalnikom in kompiliranje vesti s spleta. Le genialcu bi v tako skromnih razmerah lahko uspelo prepričati bralstvo, naj se pomudi pri njegovem zapisu ali zanj celo odšteje kaj denarja. A genialec bi se – naj mi bo oproščeno za to pritlehno, materialistično opazko – na daleč ognil delodajalcu, ki bi mu iz meseca v mesec zviška metal nečastno plačilo, češ bodi hvaležen, dokler še premorem toliko milosti, da te hranim s pomijami. Ne le genialec, vsak količkaj razsoden človek bi raje unovčil svoj talent pri kom, ki mu pogled nese v prihodnost dlje kot tri mesece in pridnega delavca pošteno nagrajuje. Ja, taki še obstajajo.
Agata Tomažič odpovedi ne občuti tragično
Odpovedi delovne pogodbe zato ne doživljam tragično, bolj kot spodbudo za nove izzive, o katerih sploh ne dvomim, da jih bom našla. O vrnitvi k tiskanim medijem ne razmišljam, vsaj dokler se okoliščine ne stabilizirajo, zato pa sem povsem prepričana, da nikdar več ne bom mogla reči ne tisku. Ampak tisku knjig, kakopak. Ko je lani spomladi izšel moj kratkoprozni prvenec Česar ne moreš povedati frizerki (Založba Goga), niti v sanjah nisem pričakovala toliko medijske pozornosti in scela pozitivnih kritik.
Nov ustvarjalni polet bo našla v pisateljevanju
To mi je dalo poleta za nadaljnje literarno ustvarjanje, katerega sadovi se bodo še nekaj časa medili, toda že letos spomladi bo pri Cankarjevi založbi (v zbirki S poti, kar mi je v veliko čast) izšel izbor mojih literarnih reportaž, objavljanih v zadnjih letih v Sobotni prilogi in Pogledih, ki mu bo dodanih še nekaj bonus tracks: še neobjavljene zgodbe z zasebnih blodenj po svetu.
“In stiskam pesti za kolege, ki ostajajo tam …”
Se priporočam za branje, debelušni črni stolpnici, ki mežika v nebo s kvadratastimi okni tam nekje ob Dunajski, pa kličem: Lahko noč, in srečno! In stiskam pesti za kolege, ki ostajajo tam …”
To stiskanje pesti bo potrebno prav tako kot jutri za zmago Petra Prevca v Kulmu, le s to razliko, da bo naš skakalni junak veliko verjetneje zmagal, kot prenekateri naš dragi kolega z Dela, kajti govori se že o drugih odpustih; dveh ali celo treh, prav tako v zadnjih dneh, o čemer bo treba še zbrati zanesljive informacije.
Marijan Zlobec
En odgovor na “Z Dela vrgli novinarko in pisateljico Agato Tomažič”
[…] Ki jih, kot sem že nakazal, spremlja precejšen novinarski molk, nesolidarnost. Marijan Zlobec postaja kronist odpuščanj novinarjev na Delu. V žanru, ki je edinstven v slovenskih razmerah in v katerem je on edini novinar, kar jih pomnim, […]