Krize in novi začetki:umetnost v Sloveniji 2005 – 2015

Razstava Krize in novi začetki: umetnost v Sloveniji 2005 – 2015 v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (odprta bo do 3. aprila) prav gotovo zastavlja več vprašanj, kot daje odgovorov nanje. Če kuratorji Bojana Piškur, Igor Španjol in Vladimir Vidmar mislijo, da so s to razstavo nekaj bistvenega povedali o slovenski ustvarjalnosti v zadnjem desetletju, jim je treba takoj odgovoriti, da naj si ne delajo prevelikih iluzij ali utvar.

Sanela Jahić – Ognjena slika, 2010, kibernetična konstrukcija

Povedali so namreč malo ali skoraj nič. Na srečo se  slovenska umetnost ne ravna (čisto) po pričakovanih smernicah razvoja, vsebinah, trendih in vse bolj klanovskih pristopih in povezovanjih ljubljanskih osrednji galerij in muzejev, ampak ubira svoja ustvarjalna pota. To pa pomeni, da so najboljša dela skrita in mnogi umetniki, ki niso z nikomer v sorodu, umaknjeni. Saj zakaj pa bi hodili na “ohcet”, če se ne ženi noben njihov.

Bojan Gorenec – 2012, akril na platnu, 2012 – 2013

Problem ni toliko v umetnikih in njihovih delih oziroma ustvarjalnosti, ki je že sama po sebi v tako katastrofalnih družbenih razmerah, kot ni bila niti v času Prve slovenske umetniške razstave v Mestnem domu leta 1900. Takrat je bilo: več kot 5000 obiskovalcev, kot jih sedanja razstava ne bo dočakala; zastopanih je bilo  več slovenskih umetnikov, kot jih je na sedanji razstavi, in dočakali so večji odkup, kot bo oziroma ga ne bo tokrat.

Arjan Pregl – 120 dni Arjana Pregla, 2011 – 2012, vse fotografije Marijan Zlobec

Pa še umetniki so bili tedaj sami svoji kuratorji in niso bili odvisni od fevdalnih odnosov, kot vladajo danes v Moderni galeriji.

Irena Tomažin – Obrazi glasov/šum, 2015, avdiovizualna instalacija

Več kot je kuratorjev, bolj “kilavo” je dete oziroma se vsakdo lahko izgovarja, da to pa ni on izbral ali delal.

IRWIN – Država v času/Lagos/Nigerija, julij 2010, barvna fotografija

Več kot očitno je, da vsi trije kuratorji nimajo bog ve kakšnega vpogleda v celovito, mnogoplastno, večgeneracijsko, vseslovensko ali vsedržavno, stilno in izrazno različno, inventivno bogato, tehnično in tehnološko razvito, osebnostno profilirano, družbenokritično, angažirano, polemično, provokativno, protipolitično, socialno občutljivo ustvarjalnost, odprto za aktualne probleme ne le domačega, ne le evropskega, ampak globalnega sveta.

IRWIN – Video

Slovenska umetnost je na srečo veliko  bogatejša, kot jo lahko sedaj vidim v  MSUM. Žal pa pri tej razstavi še kako velja znani slovenski rek: Priložnost zamujena, ne vrne se nobena. Razstava v MSUM je slabša od podobne mariborske pred leti; tam je bilo več volje in želje, več truda, povabil, širine in odprtosti. Tam se je umetnik počutil svobodnejšega in cenjenega. Tu je zgolj objekt kuratorske manipulacije.

Staš Kleindienst –  Triptih Dekade, 2013, akril in alkid na platnu

Odkar je Zdenka Badovinac kot direktorica Moderne galerije odkrila, da pravzaprav v tej in kuratorski funkciji  z umetnostjo in umetniki lahko počne domala vse, se je začela povezovati z enako ali podobno mislečimi osebki domače in tuje scene, zato me ne preseneča, da je bila najprej izbrana med sto najpomembnejših direktorjev galerij in muzejev sodobne umetnosti na svetu, sedaj pa že nič manj kot ena izmed desetih najpomembnejših kuratorjev oziroma kuratoric na svetu.

Marko Kociper –  Jazbec in ostali svet

Problem razstave je ne le v tem, da kar trije kuratorji niso “prečesali” vse aktualne slovenske umetnosti z likovnega in multimedijskega ustvarjanja v povezavi z evidentiranimi likovnimi praksami, ampak niso znali poiskati niti boljših, kaj šele najboljših del svojih prijateljev in znancev (v umetnosti).

Lenka Đorojević in Matej Stupica  – Monomat, 2014, instalacija

Razstava deluje kot “žlahta, raztrgana plahta”. Lahko bi dodal, da deluje tako, kot da je nihče ne jemlje zares, ampak zgolj kot neko kuratorsko službo.  Iz te razstave ne diha niti pripadnost, niti čustvo, niti vnema niti navdušenje, niti ponos niti samozavestna drža. Ampak prastrah slovenski, kaj bo, če bo, v stilu nekdanjega:kaj bodo rekli ljudje?!

Uroš Potočnik –  Delavca, 2014, akril na platnu

Umetnost je svoboda duha in ustvarjanja, ne glede, ali je družbeni sistem zanič in država skorumpirana, bankrotirana, zapufana, lažniva, hinavska, za mlade, še posebej vso inteligenco, povsem brezperspektivna… Umetnik, če je pravi, udari v glavo, kot boksar Mohamed Ali nekoč v ringu; umetnost ni niti Karitas niti Rdeči križ. Zakaj bi se ravno umetnik bal, če se ne boje lopovi vseh barv, profilov in funkcij? Ali ni bolje, da postane še on sam še večji “lopov” in naredi še boljše delo?

Sašo Sedlaček – Veliki izklop, 2011, video

Več sodobnega landarta so naredili sirski in afganistanski begunci s svojimi romanji proti Nemčiji, več slovenska policija s postavljanjem žičnate mreže in mejne ograje s Hrvaško in še več happeninga ter performansa protestniki ob njej, kot je možno opaziti skupno “angažiranost” slovenske aktualne umetnosti na tej razstavi, ki je zastarela še predno je bila postavljena. Performans leta pa je prav gotovo stavka policistov in njihov pohod iz Tivolija pred parlament! To, kar vidimo “angažiranih” fotografij tu, je limonada.

Marko Kociper – Jazbec in ostali svet

Velika umetnost ne nastaja iz apatij in občutka nemoči, niti ne z nostalgijo in melanholijo, banalnostjo vsakdanjika…kot preberem nekatere besede iz spremnega letaka k razstavi. Velika umetnost nastaja iz mentalnih pozicij, intelekta, duha in srca mladega Srečka Kosovela in nekaj let starejšega avantgardista Avgusta Černigoja, ki ga je Izidor Cankar želel na njegovi razstavi pretepsti.

Andreja  Kulunčić,  Ibrahim Ćurič, Said Mujić, Osman Pezić – “Bosanci ven!” (Delavci brez meja), 2008

Žal tu ni za tepsti umetnike, ampak njihove kuratorje. Zakaj ni za tepsti umetnike? Zato, ker tu ni predstavljen nihče tako dobro, da bi si bilo treba tak napad sploh privoščiti.

Marija Mojca Pungerčar –  Cikel Bratstvo in enotnost, 2006

Ko se trudim od avtorja do avtorja, da bi se malo boj “vznemiril”, na koncu ugotovim, da se lahko vznemirim le še nad tem, da se ves čas v prvem in drugem nadstropju MSUM nisem imel nad čim vznemirjati.

Marija Mojca Pungerčar – Iz cikla Bratstvo in enotnost, 2006

Seveda  bi se morda dalo gledati na aktualno sodobno umetnost tudi z vidika socialne stiste samih umetnikov, njihovih beraških statusov, odsotnosti odkupov, likovnega trga, muzerjskih in galerijskih zbirk, podprtih z opaznimi finančnimi prispevki države in mest ali pokrajin. A to je potem že izgovor: če bi imel denar, bi delal boljša dela. Deloma: če dobiš razstavnine 300 evrov, materialni stroški tvojega dela pa so nekajkrat višji…! Ampak rabiš točke in razstave, sicer izgubiš status samostojnega umetnika pri MK.

Maja Hodošček – Promised Land, 2010, video

Prav gotovo je za večje projekte potreben denar, a kje ga dobiti, če imajo vsi potencialni naročniki javnih umetniških del že svoje umetnike? Zbirke podjetij, ustanov, zavodov, bank…so praktično zamrle, tujcev naša umetnost ne zanima, stanovanja za velike in najboljše slike so zdaleč premajhna, število galerij upada, najemnine zanje v Ljubljani so na ravni prostorov obrtnih delavnic,  gostiln in slaščičarn, ateljejev ni, razpisi ministrstva so vedno tako napisani, da si neprimeren oziroma pogojem ne moreš zadostiti…Poleg tega so tam vedno “nepravi” ljudje, ki odločajo o vsem državnem denarju, tako da na koncu minister niti ne ve, kaj vse mu podtaknejo v podpis.

 

Maja Hodošček – Little Girl, 2012, video, HD

Malokateri umetnik si upa na glas povedati, da nima niti sto, dvesto evrov na mesec, ali da doseže najvišja pokojnina umetnika, ki je imel status, tam okrog 250 evrov. In še to izgubi, če še naprej dela, četudi je že “v penziji”; kot kakšen mizar, ki je poprej imel svojo mizarsko delavnico. Dobro, ampak to ni stvar rezultatov te razstave.

Marko Batista, skulptura Chem: Sys: Reaktor, 2012  in slike Jaše, v sredini I’m GoDirt, 2008, na desni steni Dela med 2005 in 2015

Kot rečeno, na razstavi Krize in novi začetki:umetnost v Sloveniji 2005 – 2015 ni nekih novih močnejših dosežkov, čeprav so kuratorji razširili področja umetnosti v ožjem smislu še na nekatera druga, kot so strip, fotografija, oblikovanje, arhitektura, film in performans. Ravno o performansu piše Blaž Lukan v katalogu in ga razdeli na več podzvrsti.

To, kar je naredila Tina Kolenik s svojo trilogijo, začenši z javno izvedenimi  performansi Kri-nolina, Zlati dež ali kaj bo z nami, če pride Trojka?  in Leda z labodom  v Studiu MGL ter še prej v Cankarjevem domu EU si muove, v izvedbi tandema Eclipse (s Samiro Kentrić) je svetovni unikum tako po ideji kot zahtevni realizaciji, a za Zdenko Badovinac in njene kuratorje premalo, saj jih ni nihče niti videl, čeprav so bili izpostavljeni v Delu.

Tina Kolenik – Zlati dež ali kaj bo z nami, če pride Trojka?, performans, (ni na razstavi)

Veli & Amos – Lets save the whales international example 1, 2015

A so imeli bolj slabo roko  in jim zagotovilo, da so “poskusili identificirati temeljne in najzanimivejše probleme sodobne umetnosti v Sloveniji ter njena presečišča ali protislovja,” ni kaj dosti uspelo.

Jaša – Slika, 2007

Prisotnih imen je veliko, manjkajočih prav tako.

Jaša – Slika, 2007

Iz tega “separatizma” lahko nastaja le še večji kaos, tako informativni kot poetsko pluralistični.

Seznam sodelujočih na tej razstavi

V tehnologizaciji projektov  je slovenska umetnost capljajoča za svetom, v digitalizaciji daleč za stopnjo povprečnih reklam, pa tudi produkcijsko- scenskih dosežkov uprizoritvenih umetnosti, pri čemer se zdi, da to za kuratorje ni del sodobne umetnosti.

Alen Ožbolt –  Uči me papir II, 2000 – 2007, papirna postavitev

Žal niti za enega umetnika ne bi mogel reči, da je na tej razstavi boljši od tega, kar je pokazal ali dosegel že doslej. Nima smisla, da naštevam mnoga imena, saj sami vedo, kako je!

Jasmina Cibic – Paviljon, 2015, video

Prej bi vprašal one, ki so jih kuratorji še enkrat spregledali. A njihov odgovor je enoglasen. Kaj pa od MG+MSUM sploh lahko pričakuješ?

Dokumentarna stena za dejavnost in odmeve v medijih leta 2015

O ja, pričakujem protest proti Delu, ki na steni odmevov za leto 2015 še ni bil objavljen, ko pa je bil že na mojem WordPressu in celo v Pismih bralcev v Delu!

Slikar Mitja Ficko je na razstavo prišel preverit, ali je res tako slab, da ga niso “vzeli”, ali pa da je tako dober, da na tako razstavo ne spada.

Marijan Zlobec