Ob smrti slavnega francoskega skladatelja, dirigenta, intelektualca, publicista, organizatorja, umetniškega vodje in ustanovitelja Pierra Bouleza (1925-2016) je težko ostati neprizadet; umrl je velikan, kakršnega se spominjajo generacije ne le francoskih, ampak še ameriških, nemških, avstrijskih, italijanskih, švicarskih, ruskih, poljskih, čeških… glasbenikov, skladateljev in učencev. S svojo premočrtno osebnostjo je večkrat posegel v glasbeno dogajanje celotne druge polovice 20. stoletja, tako da je težko oceniti, kje in kdaj je bil najboljši. Umrl je 5. januarja v nemškem Baden Badnu v enaindevetdesetem letu starosti.
Nekateri trdijo, da so njegove vizije segle še naprej v 21. stoletje. “Izumljal je metode, izoblikoval estetike, vedno dvomil o starih idealih, opozarjal pred brezglavim zaupanjem tradiciji – in oblikoval novo tradicijo. Glasbeni svet je nenehno pretresal z izjavami in umetniškimi dejanji, s katerimi je nasprotoval celo lastnim idealom iz preteklosti. Zato se nam je vedno znova kazal kot nerazrešljiva enigma sodobne glasbe.”
Pierre Boulez, najbolj znan kot francoski skladatelj in dirigent, ostaja mit in legenda sodobne kulturne Francije, pa tudi vse Evrope in Amerike, kjer je deloval. Pred desetimi leti so v Ljubljani organizirali Francoski kulturni teden, na katerem je o njem predaval pariški kritik in publicist Philip de la Croix. Takrat sem zapisal, da predavatelj ni napravil nobene napake glede načina, kako Francozi prezentirajo svoje kulturne veličine na tujem. Boulez je in ostaja Bog, v katerega ne smeš podvomiti, tako kot kristjan v cerkvi, pa tudi zunaj nje ne bo govoril proti veri. Boulez je namreč po mnenju predavatelja najbolj vpliven glasbenik zadnjega pol stoletja, zgodovinska osebnost in večplastni simbol na več področjih ustvarjanja.
“Nekaj simpatičnega je sicer v tej afirmativnosti, vprašanje pa je, koliko vse to, kar je o nekom rečeno, v resnici drži. Predavanje o Boulezu bi vendarle moralo imeti tudi nekaj kritične distance, tako rekoč intelektualnega dvoma, poleg dejstva, da Boulez ne more biti niti sam niti zunaj francoskega, nemškega, pa tudi širšega evropskega (Italija, Anglija, Švica, Nizozemska, Avstrija) ter ameriškega in japonskega konteksta. Bolj zanimivo bi bilo na primer odpreti vprašanje, kakšna je razlika med Boulezom in njegovim učiteljem Messiaenom, nedvomno večjim skladateljem, a povsem, drugačnega duhovnega profila.
Boulez se je formiral bolj zunaj (Darmstadt, Baden Bade, Basel) kot v Parizu, kjer je sicer ustanovil IRCAM, odprt leta 1977 (tam je takoj deloval naš Vinko Globokar), ustanovil EnsembleInterContemporain, dirigiral pa le eno opero, in sicer leta 1979 svetovno premiero Bergove Lulu z dokončanim tretjim dejanjem, česar pa ni opravil on, ampak avstrijski skladatelj Friedrich Cerha. (Že leta 1963 je v Parizu dirigiral Bergovega Wozzecka).
V Bayreuthu je na povabilo Wagnerjevega vnuka Wielanda najprej dirigiral Parsifala (od 1966 do 1970), ki ga je režiral sam Wieland, potem pa, ob stoletnici Prstana Nibelunga 1976, slavno tetralogijo, ki je ostala na programu pet let in so jo posneli tako avdio kot video in je obveljala za najboljši Prstan dotlej v zgodovini. A levji delež je, tako kot pri Lulu, opravil režiser Patrice Chéreau. Med drugimi operami naj omenimo še njegovo izvedbo in posnetek Schönbergovega Mojzesa in Arona v Amsterdamu in Salzburgu ter video posneteka Pelleasa in Melisande (Debussy) v režiji Petra Steina (Welsh National Opera). (Kasneje je v Amsterdamu dirigiral le še Janačkovo zadnjo opero Iz mrtvega doma. Lulu je kasneje, leta 2007, dirigiral še v dunajskem Theater an der Wien).
Pierre Boulez v Salzburgu
Boulez je intelektualec najvišjega ranga, človek, ki ima v malem prstu vso glasbeno literaturo dvajsetega stoletja, in jo seveda po svojem izboru zna ne le interpretirati, ampak analizirati in reflektirati (o čemer govori vrsta esejističnih knjig in intervjujev o njej ter kar šest enournih televizijskih oddaj za francosko televizijo), mendtem ko se zdi, kot da ga ostala glasba ne zanima, razen Wagnerja in na prelomu stoletij Mahlerja. Njegova skladateljska zasluga je, da je na začetku petdesetih let odkril svojo glasbeno gramatiko in napisal nekaj prelomnih kompozicij, ki so obračunala z dotedanjo tradicijo, tako v Franciji kot Nemčiji (a je bil tedaj tam že Stockhausen). Predavatelj Philip de la Croix je v tem kontekstu zlasti poudaril dragocenost Prve klavirske sonate in Le marteau sans maître – Kladivo brez mojstra, (ki jo je nekoliko nespretno potem primerjal s Schönbergovo Pierrot lunaire in celo Posvečenjem pomladi Igorja Stravinskega kot najpomembnejšimi partiturami 20. stoletja).
Žal je ob koncu zmanjkalo časa za nekaj sicer pripravljenih posnetih del za poslušanje, tako kot za predstavitev še drugih Boulezovih del, na primer še nedokončanega cikla Notations I-XII (ki je v orkestraciji šele na polovici), prav tako nedokončana so še nekatera druga dela, in bo mojster moral kar pohiteti, tako da bi morda prav s tem ciklom zaokrožil svojo več kot petdesetletno mednarodno skladateljsko prisotnost. Zgodovina pa bo rekla svoje, kot vedno!
Ameriški dirigent George Pehlivanian, ki je Francoski kulturni teden v Ljubljani organiziral, je ob zahvali predavatelju omenil, da sam pozna Bouleza že petnajst let in je deloval z njim tako kot violinist v orkestru kot pri študiju dirigiranja. Pri Boulezu je, po njegovem, vedno jasno, kako kot dirigent narediti, da bo glasba najprej spregovorila samim glasbenikom, izvajalcem, potem pa še poslušalcem.” (2006)
Neuradno je Pehlivanian kasneje povedal, da je sam Bouleza povabil, da bi dirigiral v Ljubljani Slovenski filharmoniji, vendar mu je skladatelj odvrnil, da ne dirigira več, kar seveda ni bilo res, saj je dirigiral do zadnjega; več kot komponiral, saj tega ni več zmogel oziroma izredno počasi.
Rensko zlato v Bayreuthu 1976
Po študiju na Pariškem glasbenem konservatoriju pri Olivieru Messiaenu in Andréeju Vaurabourgu ter zasebno še pri Renéju Leibowitzu je že leta 1954 ustanovil enega prvih ansamblov za sodobno glasbo Domaine musical, kmalu za tem, leta 1958, pa se je z orkestrom Jugozahodnega radia (Südwestfunk) iz Baden Badna pričela njegova dolga in uspešna dirigentska kariera. Med drugim je bil glasbeni direktor simfoničnega orkestra londonskega BBC (od 1971 – 1975) in Newyorške filharmonije (1971 – 1977), bil je gostujoči dirigent Čikaškega simfoničnega orkestra, Dunajskih filharmonikov, Clevelandskega simfoničnega orkestra, Pariškega orkestra, Berlinskih filharmonikov, Državne kapele Berlin, Londonskega simfoničnega orkestra, Mahler Chamber Orchestra.Veliko je dirigiral, skoraj trideset let, ansamblu Ensemble InterContemporain.
Že na začetku sedemdesetih let je dal idejo za ustanovitev IRCAM – Institut de Recherche et Coordination Acoustique/Musique – Inštitut za raziskovanje in koordinacijo akustične glasbe v Parizu. Podprl pa ga je predsednik Georges Pompidou. V sedemdesetih letih sem IRCAM obiskal in se tam pogovarjal z Vinkom Globokarjem, ki je bil odgovoren za akustične probleme novo nastajajočih dvoran. Od tega dela, ko je spoznal bistvo predvsem znanstveno- akustičnih raziskovanj, se je Globokar kmalu poslovil, saj se je zavedal, da je sam predvsem skladatelj, elektroakustični programi pa ga niso zanimali. O Boulezu je imel mnenje, češ da je boljši organizator kot skladatelj.
Somrak bogov v Bayreuthu 1976
Bouleza sem prvič videl v živo v Parizu leta 1979 ob izvedbi Bergove opere Lulu z dokončanim tretjim dejanjem, ki jo je Boulez sam dirigiral v stari Pariški operi Palais Garnier in je bil to glasbeni dogodek desetletja. O tem sem pisal za Delo zlasti z vidika geneze opere in velikih težav, ki jih je tretje nedokončano dejanje povzročilo muzikologom in skladateljem več desetletij, saj ni bil nihče sposoben opere dokončati, razen avstrijskega skladatelja Friedricha Cerhe, s katerim sem se potem srečal v Salzburgu in na Dunaju, kjer je bila v Državni operi uprozorjena njegova nova opera Der Riese vom Steinfeld, 2002 . Takrat sem pisal še o milanskem in pariškem Albanu Bergu; šlo je za gostovanje ansambla milanske Scale v Parizu in Pariške opere v Scali: Milančani so šli v Pariz, v dvorano na Champes Elysees, z Bergovim Wozzeckom pod dirigentskim vodstvom Claudia Abbada, Parižani pa so preselili odmevno Lulu. Videl sem obe predstavi; Wozzecka v Scali.
Pierre Boulez in Patrice Chereau v Bayreuthu
Lulu je interpretirala slavna sopranistka Teresa Stratas, režiral pa Patrice Chereau, Boulezov francoski sodelavec malo pred tem pri režiji Wagnerjevega Prstana Nibelunga v Bayreuthu leta 1976, ki je predstavljala največjo revolucijo v interpretaciji Prstana v zgodovini. Vse izvedbe vrsto let (od 1976 do 1980) je dirigiral Boulez.
Parsifal v Bayreuthu leta 2004
Kasneje je v Bayreuthu dirigiral še enkrat Parsifala, v letih 2004 in 2005, a žal v najbolj kontroverzni in kritizirani režiji Christopha Schlingensiefa. Na festivalu v Aix – en – Provence je dirigiral Bartokovo enodejanko Grad vojvode Sinjebradca, v londonski Kraljevi operi Covent Garden pa Debussyjevo opero Pelleas in Melisanda. Boulez je zelo dobro znal še nemško, angleško, italijansko…
Wotan v Wagnerjevi tetralogiji v Bayreuthu
Prstan Nibelunga v Bayreuthu
Bouleza sem videl večkrat potem v Salzburgu in na Dunaju. Tam je bil najbolj odmeven njegov nastop z Dunajskimi filharmoniki na Dunajskih slavnostnih tednih leta 1994. Z Dunajskimi filharmoniki je v drugem delu koncerta izvedel Mahlerjevo Šesto simfonijo in z njo, ne da bi takrat vedel, začel cikel izvajanja in snemanja vseh devetih Mahlerjevih simfonij in ohranjeni prvi stavek Adagio iz Desete, za kar je potreboval poldrugo desetletje in več orkestrov.
Takrat je Pierre Boulez na Dunaju prejel nagrado za najboljšo izvedbo kakega orkestrskega dela v letu 1993, in sicer za Bartokov balet Leseni princ.
Če se spomnim dogodka in poiščem svoj zapis, potem bi rekel, da se s tistim, kar sem zapisal tedaj, še danes strinjam.
“Intertpretacija Mahlerjeve simfonije št. 6 v a-molu je bila v vseh pogledih antološka. Pierre Boulez je znan analitik, kar je dokazal pri svojih interpretacijah Schönberga, Weberna, Bartoka, Stravinskega (kasneje Györgyja Kurtaga, Györgyja Ligetija, Luciana Beria, Eliotta Carterja, mladih skladateljev Johannesa Borisa Borowskega, Marca – Andrea Dalbaviea, Jeana-Baptista Robina, Helen Grime…), v Bayreuthu pa Prstana Nibelunga in Parsifala. Bistvo njegovega razumevanja Mahlerja kot simfonika je v odkrivanju izjemnega motivičnega bogastva in simbolike, v analizi in sintezi v zvočno kompaktno podobo, povsem brez “praznih mest”, brez vsakršnih ohlapnosti ali popuščanja v intenziteti interpretacije. Zasedba orkestra pri Šesti simfoniji je zelo velika. Dunajčani igrajo s šestdesetimi godali, flavt, oboi, klarinetov in fagotov je po pet, trobent šest, rogov devet, štiri pozavne in tuba, dve harfi, šest tolkalcev, skupaj 108 glasbenikov.
Godala Dunajskih filharmonikov zvenijo zelo mehko, toplo, s prefinjenim barvnim niansiranjem, brez ostrin v fortissimu. Boulez je dal velik poudarek tolkalcem (npr.kravji zvonci, ksilofon, dvojne pavke in celo trojne činele), da bi stopnjeval dramatično napetost v dolgi simfoniji. Velika je vloga kontrabasov (začetek simfonije) in rogov, ki znajo vstopati zelo mehko in igrajo intenzivni piano.
Boulez je zelo poudaril folklorne elemente v Šesti simfoniji in zlasti oba, uvodni in sklepni Allegro energico, sijajen pa je bil tudi tretji stavek Andante moderato.
Boulez z Dunajskimi filharmoniki
Posnetek Mahlerja z Dunajčani s salzburškega koncerta za DG
Boulez ne dirigira z neko emotivno gestikulacijo, daleč od kake ekstaze, ampak izrazito racionalno, natančno, metronomsko z desno roko, medtem ko z levo bolj nakazuje vstope. Dirigentske paličice sploh ne uporablja. Vendar pa je ta njegov stil že znan in očitno so ga Dunajčani sprejeli kot individualno podobo pariškega umetnika.”
Direktorica Salzburških slavnostnih iger Helga Rabl Stadler, umetniški vodja Markus Hinterhauser in skladatelj Pierre Boulez v Salzburgu leta 2011
V Salzburgu je dosegel največji uspeh s koncerti z Dunajskimi filharmoniki in z dirigiranjem Schoenbergove opere Mojzes in Aaron. Lani pa mu je festival ob devetdesetletnici posvetil cel cikel koncertov. Ob tej priložnosti so mu podelili visoko priznanje in nagrado.
Pierre Boulez in predsednica Salzburške pokrajine Gabi Burgstaller
Malo je znano, da je bil Boulez v letih med 1948 in 1954 glasbeni direktor gledališke skupine Jeana-Louisa Barraulta – Theatre Marigny. Leta 1952 je začel obiskovati poletne tečaje za Neue Musik (za novo glasbo) v Darmstadtu. Med letoma 1955 in 1967 je tam še sam predaval.
V petdesetih letih je ob nemškem skladatelju Karlheinzu Stockhausnu razvil serialno tehniko v kompozicijah Polyphonie x (1950/ 1951), v dveh musique concrete Etudes (1951/52) in Structures I za dva klavirja, jo pozneje sintetiziral in nadgradil v več stilih v mojstrovini Le marteau sans maître za ansambel in glas na poezijo odporniškega pesnika Reneja Chara. To delo je Igor Stravinski ocenil kot eno najpomembnejših v novejši glasbi. Kot skladatelj je imel različne ustvarjalna obdobja; takoj na začetku ustvarjanja ob koncu štiridesetih pa do sredine petdesetih let je imel morda še največji in najbolj vplivni ustvarjalni naboj; kantati Le visage nuptial in Le soleil des eaux za ženske glasove in orkester, Druga klavirska sonata (1948), Tretja klavirska sonata (1955)…, potem pa šele bolj proti koncu življenja, ko je nadaljeval s komponiranjem že poprej začetih del; Dérive II (1988/2002/2006), Répons (1980/1982/1984), in zelo dolgo nadaljeval in dokončaval svoj cikel Notations (klavirska verzija 1945, orkestrska 1978/1999/2008). Manj del je nastajalo v šestdesetih in sedemdesetih letih: Figures, doubles, prismes (1957/1968, Eclat/Multiples (1965), Domaines (1961/1968), Rituel in memoriam Bruno Maderna (1974/1975)… V vsem njegovem opusu se vidi, da je bil že kot otrok zelo nadarjen za matematiko, poleg igranja klavirja. Matematični (celo numerični) princip skladanja pa je občudoval že pri Albanu Bergu. Ravno ta matematičnost mu je omogočila skladanje v fazah in nadaljevanjih.
Malo je znano, da se je Boulez, potem ko je bil v otroštvu v domačem kraju Montbrison na Loiri vrsto let deležen stroge krščanske vzgoje, spremenil, postal ateist in se v petdesetih letih že čutil komunista. Kmalu je spoznal, da je komunizem mrtev, ker se je priklanjal utopiji in je nasploh bil idealističen sistem, ki se je razločeval od realnosti. V državah, kjer se je komunizem uveljavljal, je spoznaval, se je utrdila predvsem državna korupcija z diktatorji. S tem je komunizem ocenil kot veliko tragedijo 20. stoletja. Za skladatelja je bila ta izkušnja opozorilo, da sicer lahko spreminja realnost, a le na način ustvarjanja novih svetov, novih umetniških idej in predvsem svojih glasbenih realizacij.
Sta bila Bernstein in Boulez ljubimca ?
Sam je imel srečo, ker se je lahko v petdesetih letih pridružil skladateljskim kurzom, izkušnjam in koncertom v Darmstadtu, spoznal vse tedaj vodilne nove skladatelje tako iz romanskega kot predvsem germanskega sveta Luciano Berio, John Cage, Luigi Nono, Bruno Maderna, Karlheinz Stockhausen).
Ko se je sam začel ukvarjati z glasbo leta 1944, so bili skladatelji kot Igor Stravinski, Bela Bartok, Edgar Varese nerazumljeni in osovraženi. Osvojile so jih šele zadnje generacije dvajsetega stoletja, tako kot glasbeni minimalizem (Steve Reich, Phillip Glass, Morton Feldman…) ali spektralno glasbo (npr. Gerard Grisey, Tristan Murail, med mlajšimi Marc – Andrea Dalbavie).
Pierre Boulez se je zavedal potrebe po ustanovitvi ansambla za novo glasbo, to je bil Domaine musical, ki je v bistvu izšel iz Barraultovega gledališča in z njim francoskemu glasbenemu občinstvu približal glasbo Schönberga, Weberna in Berga. Če pogledamo tedanjo situacijo, je Schönberg umrl leta 1951, Berg leta 1935 in Webern 1945, a so bili v Parizu znani vsaj že od začetka dvajsetih let, raje pa še kako leto poprej.
Boulez je ansambel vodil do leta 1967. Potem se je Boulez usmeril na slavne festivale sodobne glasbe v Donaueschingenu. Boulez je tedaj imel konflikt s sicer slavnim francoskim kulturnim ministrom, pisateljem Andréjem Malrauxom in se iz Pariza preselil v Baden Baden. Biografi tu trdijo, da se tja ni preselil sam, ampak s svojim partnerjem Hansom Messmerjem. S tem pa trdijo, da je bil Pierre Boulez gej. Med letoma 1960 in 1963 je poučeval kompozicijo v švicarskem Baslu.
Boulez je imel srečo, ker ga je kontrapunkt in harmonijo učil zelo religiozni skladatelj Olivier Messiaen, ki pa je poleg akademije brezplačno poučeval še zasebno, tako da so se najbolj nadarjeni skladatelji z njim lahko družili dnevno. Messiaen je premalo izvajan, ker je zahteven in ima velik opus, tako za klavir, orgle kot za orkester in najtežjo in najboljšo opero druge polovice dvajsetega stoletja: Sveti Frančišek asiški.
Boulezu je kajpada bil ljubši Wagner od Verdija, tako kot Bruckner od Brahmsa. V Berliozovi Fantastični simfoniji je videl modernost in inovativnost v tedanji orkestraciji.
Ena zadnjih Boulezovih fotografij
Na Inštitutu za glasbene in zvočne raziskave IRCAM je Boulez pozneje razširjal tehnološke glasbene zmožnosti, kar pa mu v lastnem kompozicijskem razvoju ni kaj koristilo; bolj je razpiral možnosti spoznavanja sodobne in avantgardne glasbe s številnimi koncerti. Boulezu mnogi očitajo, da potrebuje za svoje ustvarjanje zelo dolgo časa, da ni spontan, da nima celovitega koncepta skladb, da so nekatere kratke, kot Pli selon pli na pesmi Stéphana Mallarmeja (1957/1989) ali Sur Incises (1996/1998), ki jih potem širi ali prekomponira… Boulez je poznal aleatoriko, kot jo je spoznaval pri Johnu Cageu, elektronsko in mikrotonalno glasbo, vendar se zdi, da je v letih, ko bi lahko ali celo moral največ ustvarjati, vse bolj postajal dirigent.
Boulezov rokopis
O francoskih politikih, še posebej predsednikih države, je Pierre Boulez rekel, da ni nikoli nikogar videl v koncertni dvorani; ne Mitterranda ne Chiraca…Prejšnji predsednik Georges Pompidou je imel kajpada lastni interes, saj je nastajal “njegov” Pompidoujev center, poleg njega pa IRCAM in si je s kulturno investicijo in naročilom zanjo napravil trajni spomenik. Za Pierra Bouleza je dober tisti kulturni minister, ki zna kulturi zagotoviti primerna sredstva. Vse drugo je stvar kulturnikov in umetnikov samih.
Marijan Zlobec