Peter Prevc je na novoletni skakalni turneji zmagal tako prepričljivo, da je s prizorišča zadnje, četrte tekme v Bischofshofnu tako rekoč pobegnila vsa neslovenska gledalska arena; težko so preboleli, da je prvi in absolutni zmagovalec vseh štirih skakalnic in morda še bolj prestižnih mest Slovenec. Videli smo razliko v reagiranju občinstva, ko je veter v hrbet Prevcu vzel prvo zmago in jo dovolil oziroma omogočil sicer ves čas slabšemu konkurentu.
Prevc je ponovil uspeh pred devetnajstimi leti morda še nekoliko bolj “norega” Primoža Peterke; Prevc je namreč bolj miren, umirjen, skop v besedah, zato pa logičen, lapidaren, bistven. Ni pesnik, ni romantik, ni šarmer, težko si ga predstavljam v disku, še manj na kakšnem koncertu klasične glasbe, v opero bi ga najbrž morali pripeljati na silo in zvezanega…
Prevc je postavil na glavo vsa najbrž pretirana pričakovanja športnega občinstva, da bo zmagal kdo drug; kak Nemec, Avstrijec ali Norvežan, samo on ne. Ampak tekmovalci so natanko vedeli, kdo je boljši od njih v celoti in posamezno. Prevc je bil kot kobra; pičil je vse okrog sebe, da so kot otrpli čakali na svoj konec. Njegova koncentracija v dneh, ko je spričo praznikov, selitev, treningov, kvalifikacij, tekmovanj, vzdušja, spopada z najbolj purgarskim športnim občinstvom na svetu, ni bila samo stanje fizične pripravljenosti, ampak predvsem duha in osebnosti.
Peter Prevc ni samo najboljši, ampak je najpametnejši. Vidi več, zna še več in ima še večji pogum, kot se misli. Z njim sem se srečal samo enkrat in samo eno minuto. Bilo je na predzadnji podelitvi priznanj Športnik leta v Cankarjevem domu decembra 2014. Na sprejemu v veliki sprejemni dvorani sem ga srečal in vprašal, če ga lahko nekaj vprašam. Malo čudno je gledal, kaj naj bi ga vprašal.
“Kako daleč bi lahko skakali?” Ni potreboval niti sekunde za premislek:” Tako daleč kot bodo velike skakalnice!”
“Bi skočili 300 metrov?”
“Bi ja!”
Bil sem tiho; povedal je vse v manj kot minuti. Absorbiral je ves svet skakalnega športa s svojim pogumom in vizijo, ki jima športna birokracija žal ne more niti slediti niti ju upoštevati. Nordijski center v Planici je za Jelka Grosa in njegov Zavod za šport Republike Slovenije Planica končan.
Planica še ni končana: manjka letalnica za 300 metrov.
Ampak s Petrom Prevcem je nekako tako kot s skladateljem Ludwigom van Beethovnom, kot ga je v svojem kratkem nagovoru Beethovnova gluha ušesa na dunajskih javnih vajah za Schönbergovo Komorno simfonijo pod skladateljevim dirigentskim vodstvom v Konzerthausu leta 1919 prepoznal slavni arhitekt Adolf Loos:” Ni bil Beethoven gluh, ampak vsi okrog njega!”
Marijan Zlobec