Zadnja premiera v ljubljanski Drami SNG, dramatizacija slavnega romana Leva Nikolajeviča Tolstoja Ana Karenina, bo ostala zapisana po stvaritvi interpretke naslovne junakinje, že dolgo priznane, da ne rečem slavne dramske in filmske igralke Polone Juh.
Polona Juh kot Ana Karenina, vse fotografije s predstave SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan
Ne zato, ker se je najboj približala Tolstojevi viziji svoje junakinje, ampak ker je igralka udejanila svojo vizijo ženske iz Tolstojevega romanesknega teksta kot sodobno, aktualno, problematično, post eksistencialistično, posteksperimentalno in postmoderno; skratka kot trenutek, ki ga lahko začuti v sebi, svojih dilemah, skrivnostih, ljubezenskih vzponih in padcih, vznesenostih in razočaranjih, v svojih doživljanjih, eksistencialnih problemih, celo tragedijah sleherna ženska.
Polona Juh in Klemen Janežič
Polona Juh se morda niti ni zavedala, da skozi predstavo vedno bolj izhaja iz sebe, kot da si sproti izmišlja ne tekst, ampak udejanjanje sebe in ne ve, kaj bo rekla naslednjo sekundo, minuto, ker je tako spontana. Režiser in avtor dramatizacije Dušan Jovanović bi rekel, da sploh ni opazil, kako mu je ušla iz rok, izvila iz koncepta na način “osamosvojene igralke”.
Matjaž Tribušon in Polona Juh
Vrhuncev v njeni igri je nekaj; morda prvi v notranjem dialogu in navzkrižnem monologu z možem ob isti mizi ob kosilu; kako joyceovsko in proustovsko, čez tolstojansko epohalno rusko epiko in meščanskostjo; drugi po porodu, kot da bi podzavestno želela udejaniti svoje nekdanje sanje; da bo med porodom umrla. In potem šok obema moškima: podajta si roke.
Perizor iz Ane Karenine
Dušan Jovanović kot režiser ni dojel sodobne ženske, ki lahko ljubi, seveda po svoje, hkrati dva moška. Ampak kar ni vedel on, je storila Polona Juh. Ljubezen ni trenutek, ampak človekova zgodovina, intima in identiteta, pravost obstoja, mišljenja in delovanja. In še najbolj: usoda. Polona Juh kot Ana ve, da bo umrla, ker je tako, sicer po nesreči, že v prvem prizoru umrl nesrečno nerodni železničar Terentij; v mrazu s tako povito glavo čez ušesa, da ni slišal prihajajočega vlaka in njegova nenadna vdova (Zvezdana Mlakar) ni mogla od šoka priti k sebi kot z izdavljanjem:”Ni slišal vlaka! Pet otrok ga čaka doma, gospa, njega pa ne bo! Ste ga videli?”
Zelo dobro pa ga je slišala tam prisotna Ana Karenina. Usoda je, da je slišala, videla in morda celo že vedela! Režiser Jovanović tega momenta ni nakazal. Morda je bolj mislil, da je Ana iz svojega dolgčasa in branja romanov ustvarila svoje življenje samo?
Življenje je lepše od usode Ane Karenine, Polona Juh z možem Sašo Tabakovićem, foto Marijan Zlobec
Polona Juh je dominantna, zrelejša, oba moška obvlada; enega, ker ga kot moškega že ni več, drugega, ker kot njen novi in drugi moški šele prihaja. V drugem dejanju ju z nevidnimi nitmi združuje, povezuje in asimilira vase. Ona ne more biti drugačna kot magnet, ker je njena ljubezen preveč elementarna in kričeča, da bi se ji lahko kdorkoli odpovedal.
Naslovnica prve knjižne izdaje leta 1878
Morda Jovanović ni tako mislil, a je Juh sama naredila; tisto, kar sem dala možu Aleksu Aleksandroviču Kareninu in ljubimcu Alekseju Vronskemu presega vse meščanske in vojaške, poklicne in delovne konvencije ter norme. Ana Karenina v tej interpretaciji ne umre, ker ji ljubezen ni uspela, ampak ker je od nje v nekem trenutku preveč izčrpana. Potrebovala bi mesec dni počitnic na Krimu.
Tolstoj jo umori po krivici; po krivici lastnega življenja in njegovega spoznavanja na kmetih, svojih zaplojevanj kmečkih deklet, ob katerih se v svojih fevdalnih spolnih naskokih ni spraševal ne na način Karenina ne Ane ne Vronskega. Tolstoj je potreboval očitno zelo sodobno metaforo, ki ga je časovno presegla in vstopila v sodobni svet, zato sedanje predstave ne občutimo s patino sredine sedemdesetih let 19. stoletja, ko je roman med letoma 1873 in 1877 izhajal v žurnalu Ruski glasnik. Nasprotno; to je naša Ana Karenina!
Oba moška, mož Karenin in ljubimec Vronsaki sta se odlikovala vsak zase: Matjaž Tribušon vse bolj spoznava, da je ženska, četudi ga prevara, še vedno njegova, povezana z njim in njegova usoda, prav tako kot se je zapletla v svojo usodo sama, in s tem postaja vse zrelejši, morda celo modrejši in svobodnejši, ker se otresa konvencij in zunanjih pričakovanj do njegovega visokega družbenega položaja ter jemlje življenje bolj elementarno in zunaj pravil. Imel je žensko, ki mu je rodila sina; ne vem, zakaj v enem prizoru v dvorano tako vehementno kaže jezik, saj še ni v puberteti – Serjoža Maksima Kajtimirja Rozmana).
Matjaž Tribušon in Polona Juh
Aleksej Vronski v interpretaciji Klemna Janežiča prav tako zori; najprej iz petelinjenja ob tangovskih zvokih in plesu (svetovalka za tango Maja Sever), potem v kljubovanju poklicu, karieri, preseljevanju kot nekemu znanemu in preračunljivemu vojaškemu ritualu (odlikovanja kot korupcija so znamenja povišanj in zaslug v vseh vojskah, vključno s sedanjo slovensko), do vztrajanja ob njej, hudem preizkusu s ponesrečenim samomorom s strelom v srce, do v bistvu nespretnega, spontanega, bolj terminsko neusklajenega (načrtovan obisk mame, nemoč dviga denarja in dobiti pooblastila – Vronski) potovanja ter domnevne njegove vpletenosti v razmerje z drugo žensko po materini izbiri, kar ne more biti povod za tako usodno Anino dejanje. Tu je Janežič v Jovanovićevi premalo dramatični režiji precej na hitro umaknjen in ona reagira prvič nezrelo, potem ko je dala že vse najhujše “skozi”? Jovanović je tu prešibek oziroma dramski konflikt prvič bolj govorjen kot doživet.
Spremljanje konjskih dirk
V kontekstu tako močnih vlog ni bilo drugim lahko na odru: Matija Rozman je bil kot sluga Kornej nekoliko neroden in zares uslužen, Zvezdana Mlakar kot vdova histerično pretresena, Zvone Hribar kot zdravnik premalo umirjen, Barbara Žefran kot kneginja Betsy Tverska, sestrična Vronskega, njegova prva ljubezenska analitičarka, Maja Sever kot grofica Lidija Ivanovna precej zahrbtno spletkarska, Gorazd Logar kot Aleksander Vronski precej anemičen, Iva Babić kot Kitty iskreno sodoživljajska in občutljiva, Valter Dragan kot Anin brat rahlo “duhovniški”.
Scenografinja Jasna Vastl je v mislih in dejanjih bolj ostajala na želežniški postaji in enem izmed peronov (sam sem se nekoč vozil z nočnim vlakom iz tedanjega Leningrada v Moskvo) kot kjerkoli na velikih postajah, zato je njena scenografija zgolj parcialna, enodimenzionalna, v sestavljanju prizorov, ki si sledijo kot nekakšen filmski kalejdoskop ali slikokaz, skratka nerodna in vsekakor premalo kontrastna.
Močnejši, bolj elegantni, profilirani, usklajeni, bližji ruski epohi in tipiki so bili kostumi Urške Recer.
Avtor videa Matevž Jerman je uporabil prizore in zvok s postaje in vlaka; korektno, ilustrativno, močno, a je v zadnjem prizoru vlak prehrupen in poslednji konflikt med Ano in Aleksejem precej zbledi oziroma ga preslabo slišimo in učinkuje premalo dramatično. Boljši je video prizor s konjskimi dirkami in reagiranjem igralcev z daljnogledi; obrnjeni v dvorano s projekcijo za hrbti.
Glasba Draga Ivanuše je malo izvirna, malo ruska, bolj južnoameriška (tango) in s ponavljajočim se istim, a rezanim vokalnim motivom Ave Maria, ki kot tak torzo sama sebi ne pusti usmiljenja in sočutja.
Marijan Zlobec