Zakaj za goljufanje navadnih državljanov politika še ni postavila pravih »ovir«!?


Na članek Kriva je Angela Merkel sem na svoj WordPress prejel dva odmeva, ki ju objavljam kot pogled tako na sedanje stanje v Sloveniji s poudarkom na diskriminaciji, kriminalu in neenakosti ljudi pred zakonom. Drugi pa vsaj nekoliko govori o predsedniku Titu, bolj pa o nekaterih drugih aktualnih  politikih.

Za goljufanje še ni ovir!?

DNEVNIK, 5. januar 2016
Ali to niso »naši ljudje«, sodržavljani oziroma delojemalci, da se jih v Sloveniji lahko pod vsemi vladami goljufa in se jim krši ustavne lastninske pravice, da se jim lahko prikrito ne plačuje njihovih zasluženih socialnih prispevkov?
V TV Dnevniku, 30. decembra 2015; več kot 400 milijonov evrov neplačanih socialnih prispevkov! Koliko je prizadetih Slovencev, tudi družin in volivcev?
Goljufija brez primere, ki se kar nadaljuje! Bivši predsednik ustavnega sodišča dr. Ernest Petrič je javnosti jasno povedal: »To je goljufanje ljudi!«
Sramota Slovenije pred civiliziranim svetom, kjer tega skoraj ne poznajo. V Avstriji, Italiji ipd. politiki in stroka vedo, kaj je goljufija in tudi kaj je njihova odgovornost do državljanov. Tam goljufijo delojemalcev sanirajo in kršilce sankcionirajo z učinkovitimi zakoni.
V demokraciji odgovorni politiki torej vedo, da gre za »naše ljudi«, pri nas pa žal očitno še ne!
Kršenje ustavnih lastninskih pravic navadnih državljanov je bilo in je še eklatantno tudi pri lastninjenju!
Še vedno imamo v Sloveniji dve vrsti državljanov, privilegirane in oškodovane, brez pravice do zaslužene lastnine po ustavi?
Kaj počno in poreko ustvarjalci in varuhi ustave in poštenja?
Zakaj za goljufanje navadnih državljanov politika še ni postavila pravih »ovir«!?
Tudi SDK ne bi pomagala, če »mižita« pravna država in javna morala!
Kaj pa o goljufijah in kršenju ustavnih lastninskih pravic menijo sodržavljani, volivci?

Franc Mihič, Ribnica

 

 

Kim il Sung

Predsednik Tito je bil tisočkrat večji politik

»Predsednik Tito je bil tisočkrat večji politik od Angele Merkel, čeprav ni bil izbran za politika leta, tako kot ona. On je ustanovil neuvrščene, ki so delovali aktivno in mirovno v svetu do njegove smrti. Kot da Tito ni vedel, kako strahotni so antagonizmi v svetu? Nikoli ni bilo toliko miru in razvoja držav v avtonomne in neodvisne v Afriki, Aziji, na Bližnjem Vzhodu, v Južni Ameriki…kot od leta 1961 dalje..«, pravi Marija Zlobec.

 

Kim il Sung

Dediščina Titove politike neuvrščenih in njegovi veliki prijatelji :
Na primer:
Berem: »Iskren množičen pozdrav v srcu herojske Ljubljane. Včeraj opoldne sta predsednik Kim Il Sung in Tito obiskala glavno mesto Slovenije. Sto tisoč občanov na ulicah«, je pisalo v Delu 10. maja 1975. Oba sta imela govor na Trgu revolucije. Tito je dejal: »Tovariš Kim Il Sung je tvorec demokratične ljudske republike Koreje.« Etiopski cesar Haile Selasie na obisku l. 1959, berem dalje. Dve celini dva režima, dva voditelja, ki sta imela le nekaj skupnega: samodrštvo, brezčutnost, tiranijo in samopoveličevanje.

 

Kim il Sung

Berem še članek v Delu iz l. 1989, »Admiral sredi lakote«, ki sodi med najbolj varovane skrivnosti slovenskega tiska; »Svetovne poročevalske agencije iz Etiopije poročajo, da zaradi suše in lakote smrt grozi najmanj petim milijonom ljudi. Adis Abebo pa je obiskal jugoslovanski obrambni minister admiral Branko Mamula in je z etiopskim kolegom podpisal sporazum o vojaškem sodelovanju. Ali je jugoslovansko orožje namenjeno kot pomoč stradajočim. Vrednost izvoza jugoslovanske vojaške industrije znaša okrog dve milijardi dolarjev, s čimer se je prebila proti vrhu seznama trgovcev z orožjem. Zlasti v državah v razvoju in med neuvrščenimi vznikajo še druga vprašanja. Trgovino z orožjem povezujejo z globoko gospodarsko krizo in se sprašujejo, ali jo Jugoslavija upa rešiti s pomočjo vojaškega industrijskega kompleksa in trgovanja z orožjem.«

Nedavno berem:Oče naroda komunistične Severne Koreje, Kim Džong Un, je te dni narodu in svetu sporočil velik dosežek in napredek Severne Koreje, to je, da ima tudi ta država najbolj uničevalno jedrsko orožje, vodikovo bombo.
Te dni berem tudi, da se Severna Koreja pripravlja na hudo zimo, ki bo del njenega prebivalstva znova pahnila na rob lakote. Za velik del prebivalcev bo v prihodnjih mesecih glavna hrana kimči (kislo zelje z mleto papriko in česnom).

»Veliki državniki« vedo, kaj vse je za napredek ljudstva?

Berem: Januarja leta 2000 so bili prebivalci Harareja v velikem pričakovanju. Veselili so se žrebanja srečke nacionalne loterije. Organizirala ga je banka, ki je bila delno v državni lasti. Glavna nagrada je znašala 100.000 zimbabvejskih dolarjev, kar je bil takrat približno petkratnik letnega dohodka prebivalca v državi. Mož, ki je vodil prireditev, je na vrhuncu dogodka slavnostno izvlekel srečko, in ko je prebral dobitnika, ni mogel verjeti svojim očem – glavno nagrado je dobil najbogatejši človek v državi, predsednik Robert G. Mugabe. Kakšno neverjetno naključje! Zmagal je diktator, ki v resnici tega denarja sploh ne potrebuje. Malo pred žrebanjem je sebi in svojim ministrom, tako kot že mnogokrat prej, kar za dvesto odstotkov povišal plače.

Mugabe slabo in s trdo roko vodi državo, v kateri nič ne deluje, zdravstveni sistem je kolapsiral, izbruhnila je epidemija kolere, revščina grize življenja ljudi, brezposelnost je leta 2009 dosegla neverjetnih 94 odstotkov. In vendar je ljudstvu brez težav in slabe vesti izpulil še glavni dobitek.

Irena Štaudohar, Sobotna priloga

DELO, sob, 14.11.2015

Ne ve se, ali sta se kitajski predsednika Xi Jinping in Robert Mugabe pogovarjala o Konfucijevi nagradi za mir, ki jo je zimbabvejskemu diktatorju letos podelila kitajska nevladna organizacija, je pa bilo med njunim srečanjem v Harareju prav vse v slogu velikega proslavljanja večnega prijateljstva.

 

MUgabe index

Kitajski predsednik je v torek iz Pariza pripotoval na obisk k »prijatelju za vse letne čase«, vendar je Zimbabve zgolj vmesna postaja na njegovi poti v Južno Afriko, kjer bo 3. in 4. decembra potekalo vrhunsko srečanje Focaca – Foruma kitajsko-afriškega sodelovanja.
Kitajska in Afrika delita »iste sanje«. Res je tudi, da se bodo te sanje gibale nekje med diktaturo in demokracijo, na koncu pa se bodo ustavile pri ustvarjanju naprednih družb z več ali manj svoboščinami, a z enako odprtimi možnostmi za dolgoročni razvoj.

Prav zato se je Xijeva afriška turneja začela v Harareju. Četudi je celo za kitajsko vodstvo Mugabejev način vladanja preveč trd in po nepotrebnem izpolnjen z neprijetnimi kazalniki absolutizma, je on še vedno eden od najzanesljivejših partnerjev, tako da se zdi vodstvu v Pekingu vse bolj pomembno izvedeti, kdo bi utegnil naslediti 91-letnega očeta naroda, ki mu je azijska sila pred 35 leti pomagala strmoglaviti belsko vlado, nato pa ga je redno zalagala s posojili in naložbami, da pri tem sploh ne omenjamo osebnih daril in majhnih družinskih uslug. Tukaj je še Konfucijeva nagrada za mir, o kateri se celo ne ve, ali jo bo Mugabe sploh osebno sprejel, ko jo bodo 9. decembra podelili v Pekingu.

Kitajska vizija enotne Afrike
Zorana Baković, Peking, Delo, čet., 03.12.2015

Franc Mihič, Ribnica


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja