Novo leto se je začelo bistveno slabše, kot se je pričakovalo ali vsaj pomislilo, da so prazniki še tu in da bo vsaj malo oddiha. Namesto tega imamo vse najslabše: grožnje atentatov v Angliji, poostreno oziroma obnovljeno obmejno kontrolo na Švedskem, posledično Danskem in spet posledično v Nemčiji, nenehne prehode hrvaško – slovenske meje z novimi begunci, čeprav so zatrjevali, da jih do spomladi ne bo, nenehno višanje vseh stroškov, vpoklic slovenske vojaške rezerve, stavko slovenskih policistov, nesmiselno žična ograjo na mnogih mestij, kamor begunci ne bi mogli priti po nobeni poti, razen v sanjah, in še mnogo vseh drugih stvari, od globalnih do manjših podrobnosti…
Evropa ja padla na kulturni ravni, ki je bistvena sestavina identitete vsake posamezne države in skupnosti v celoti, tako članic Evropske unije kot držav zunaj nje. Evropa je svojo kulturno identiteto gradila stoletja in še več, v marsičem vsaj dva, tri tisoč let. Evropa je v trenutku pozabila nase in se hočeš nočeš, a povsem po svoji krivdi, začela ukvarjati z vsem drugim in drugimi, ne več sama s sabo in svojimi Evropejci.
Evropa si je dovolila padec nazaj v čas obstoja Sovjetske zveze in njenih meja, držav Varšavskega pakta, kot smo jih spoznavali že ob prehodu meje z na primer Češkoslovaško, Poljsko, Bolgarijo, Madžarsko ipd. Prav tako je padla v čas meja nekdanje Jugoslavije in njenih sosed Italije ali Avstrije…Jugoslavija ni imela ograjene meje ne z Italijo ne z Avstrijo. In varovanje slovenskega dela meje v Jugoslaviji ni bil strošek Slovenije, ampak države FLRJ in SFRJ, meje pa so zavarovali graničarji JLA.
Najhuje pri tem padcu pa je, da je vse to storila prostovoljno, humanitarno, krščansko usmiljeno (iz govora nemške kanclerke Angele Merkel ali iz nagovorov papeža Frančiška z balkona Svetega Petra).
Kriva je Angela Merkel. Ona ni imela nikakršnega mandata Evropske unije, da začenja v svojo in potem še druge države sprejemati begunce iz mnogih držav, za katere ni bilo že ob izvoru, to je v Turčiji, če ne še prej, opravljenih temeljnih dokumentarnih in drugih postopkov, ampak so se dogajali tako rekoč v vsaki državi znova, nestrokovno, pomanjkljivo, često lažno ipd.
Evropska unija z vso svojo večtisočglavo administracijo in seveda v povezavi s celotnim političnih vodstvom osemindvajseterice ni znala in še do danes ne zna sprejeti nikakršne pozitivne politične, celovito varnostne, nacionalne in gospodarske odločitve, po kateri bi bilo vsem prebivalcem EU jasno, da natančno ve, kaj počne in kaj vse še bo storila za reševanje krize v sebi sami.
Zlo se vedno rešuje pri koreninah ali izviru. Če grem k zobozravniku, ker me boli zob, bom natančno vedel, katerega zdraviti. Zobovje članic Evropske unije je na moč gnilo, tako da pravega zdravnika ni, ker bi vsakdo dvignil roke in pri tem rekel:”Vse izdreti!” Moram prav vprašati naše parlamentarce, kam gredo v Bruslju ali Strasbourgu k zobozdravniku.
Poleti sem se z regionalnim vlakom vozil iz Münchna v Nürnberg. Na neki vmesni postaji je na poln vlak prišla skupina črncev. Delovali so zaskrbljeno, žalostno, odsotno. Prvič me je na isti relaciji, ki jo ubiram od leta 1988 dalje zazeblo: z Evropo se nekaj dogaja. K nam se seli Afrika.
Kaj se dogaja v Parizu, vem že desetletja; vse več je Arabcev in mesto je vedno bolj umazano, zanemarjeno, brezbrižno…Parižani se morajo nenehno ukvarjati z vsem drugim, le zase imajo vedno manj časa in možnosti. Kakšna je v resnici Francija, če mora njen predsednik Francoise Hollande reči, da je Francija v vojni?!
V Angliji imaš “vse živo”; o pravi vojni za prehod iz Francije v London se skoraj ne piše več, v Rimu je že dvajset odstotkov muslimanov, v Milanu se že desetletja ni zgodilo nič pozitivnega do letošnjega Expo. A zgodilo se je nekaj, kar se v civiliziranem, kaj šele kulturnem okolju ne bi smelo nikoli. Policija je skrajnežem dovolila, čeprav je bila opozorjena, da so že dan poprej prišli taborit v mestni park, da so do skrajnosti brutalno razdejali nekaj mestnih ulic v samem središču tik pred odprtjem Expo. Gledal sem na RAI 2 enourno reportažo. Večino gradiva so posneli udeleženci in drugi, ki so se tam znašli, s svojimi fotoaparati in telefoni. Kako je možno, da so izgredniki imeli in seveda uporabljali najmodernejše orožje, kot ga nima niti italijanska policija?
Angela Merkel zelo dobro ve, kaj se dogaja v državah, od koder prihajajo begunci, prebežniki ali emigranti. Pozabila pa se je zavedati in vedeti, da Evropa kot celota, ne Evropska unija kot del nje, nista njena last in pravica odločanja o vsem in v imenu vseh.
Predsednik Tito je bil tisočkrat večji politik od Angele Merkel, čeprav ni bil izbran za politika leta, tako kot ona. On je ustanovil neuvrščene, ki so delovali aktivno in mirovno v svetu do njegove smrti. Kot da Tito ni vedel, kako strahotni so antagonizmi v svetu? Nikoli ni bilo toliko miru in razvoja držav v avtonomne in neodvisne v Afriki, Aziji, na Bližnjem Vzhodu, v Južni Ameriki…kot od leta 1961 dalje.
Prav tako velik je bil že skoraj pozabljeni Mihail Sergejevič Gorbačov s svojo perestrojko, popuščanjem napetosti in s pomislijo na končno evropsko svobodo, ki bo vključila tudi svobodno Rusijo.
Evropska unija v času odločitev Angele Merkel, da v Nemčijo sprejme najmanj milijon beguncev, ni imela nikakršnih zasedanj z vsemi razsvetlitvami problematike in še posebej jasnimi odločitvami, kaj ves ta eksodus za Evropo in še posebej Evropsko unijo samo v resnici pomeni. Špekulacije, češ da bodo mladi begunci delali za ostarelo nemško populacijo, ki bo mimogrede rečeno s svojimi visokimi pokojninami še naprej lahko hodila na polletne zimske počitnice v poceni Azijo, se počasi razblinjajo in prebivalcem Berlina in drugih mest postaja vse bolj jasno, kaj vse so si s svojo vodilno političarko v resnici zakuhali.
Videli ste prazno, pravzaprav izpraznjeno in do zob zastraženo münchensko sicer zelo obljudeno in simpatično urejeno železniško postajo, česar ni bilo tam že desetletja, verjetno vse od sredine petdesetih let po obnovi bombardiranega mesta.
Avstrijskemu kanclerju Wernerju Faymannu pred dobrim mesecem ni bilo nič nerodno izjaviti, da bodo begunci dobrodošla delovna sila za prav tako ostarelo avstrijsko populacijo. Ne vem, kako je komentiral ogroženo dunajsko novoletno praznovanje po informacijah prijateljskih tajnih služb, češ da se pripravlja silvestrski atentat na Prater.
Kaj lahko reče naš prvi minister v tem smislu, ko je odselitev iz države spričo nezaposlenosti (26.100 mladih konec oktobra) večja od priselitve drugih državljanov ali vrnitve slovenskih, si ne upam pomisliti: je že on dovolj velik “pesnik”. Naravnost brutalna je statistika, češ da se je število nezaposlenih mladih iz 30 tisoč znižala na 26 tisoč, kar je 4000 manj, ne da bi hkrati povedali, da se je dvakrat več mladih odselilo in s tem svojim žalostnim in zanje same negotovim dejanjem popravilo državno statistiko.
Angela Merkel ni zahtevala od Evropske unije sklica posebnega kongresa, namenjenega varnosti Evrope; politični, nacionalni, vojaški, verski, gospodarski, civilizacijski, socialni, zdravstveni, šolski, kulturni…
Angela Merkel ni vzpostavila z državami, skozi katere so ali še potujejo begunci v Nemčijo in naprej v Skandinavijo ali drugam, Veliko Britanijo, Francijo, na Nizozemsko…nikakršnega dialoga zavezujočega varnostnega, upravnega, logističnega, oskrbovalno humanitarnega…, pa vse do bistvenega: stroškovnega tipa.
Angela Merkel se nikoli ni vprašala, kje je dejanska, ne geografska meja Evropske unije in kako jo mora EU kot politična in upravna celota, ne pa ločeno Republika Hrvaška, Republika Madžarska, Republika Slovenija…sama in očitno za svoj denar obvarovati. Kaj naj si mislimo še o vsiljenih stroških za nečlanici EU, kot sta Makedonija in Srbija, pa še kakšna država v neposredni okolici?
Namesto tega smo poslušali izjavo predsednika Evropske komisije Jeana – Clauda Junkerja, da brez popisa ni statusa begunca…
Angela Merkel se ni prišla pogovorit s predsedniki vlad, ne v Ljubljano, ne v Zagreb, ne v Beograd, ne v Skopje. Šla je na ekskurzijo na Malto, kamor so morali še vsi drugi, da ne bo pomote. Niti ni poslala petdeset ali več svojih vlakov za potovanje beguncev direktno iz Grčije do Nemčije, za vmesne postaje in oskrbo pa bi poskrbele države na poti s podporo in na stroške EU ali Nemčije same.
Angela Merkel ni poslala strokovnjakov za mejna in dokumentarna, predvsem pa policijska vprašanja, da bi bodoče emigrante v Nemčiji podrobno zaslišali in dokončno popisali ter jim izročili svoje dokumente že v Turčiji in še posebej članici EU Grčiji, ne pa v vsaki državi posebej in skoraj na koncu poti, šele v Avstriji, za nekatere ugotovili, da ne govorijo niti jezika naroda ali ljudstva, za katerega se predstavljajo in od koder trdijo, da prihajajo.
Angela Merkel ni sprožila vprašanja, ali je zavarovanje, ne pa upravljanje šengenske meje strošek posamezne države na njenem delu meje ali celotne Evropske unije. In kaj to pomeni na vseh ravneh varovanja meje. Angela Merkel kot glavna ali najvišja predstavnica države Nemčije kot končnim ciljem beguncev ni v evropskem parlamentu zahtevala jasne ureditve mejnih vprašanj z interventnimi evropskimi vojaškimi silami nadnacionalnega značaja, če je to potrebno.
Poslednično je Angela Merkel tako rekoč javno opozarjala na možnost izbruha nove vojne na Balkanu, če se Hrvaška in Slovenija ne bosta dogovorili o poteh in režimu sprejemanja in oddajanja beguncev. Njen nastop v tem zastraševalnem smislu je bil nevreden neke ženske, ki se je na kongresu svoje stranke hvalila in sklicevala na krščansko moralo in krščansko vedenja do beguncev.
Angela Merkel je vsakoletna obiskovalka Wagnerjevega festivala v Bayreuthu in ve, kako so včasih hodili nemški romarji po odpustke k papežu v Rim, kot slavni skladatelj to pokaže v svojem Tannhäuserju. Ne vem, kaj sta se s papežem Frančiškom menila na štiri oči. Vem pa, kaj je papež govoril še pred dnevi: pozval je k usmiljenju, ponižnosti in klečanju.
Slovenska policija je stavkala zaradi nemogočih razmer. Sloveniji je ves ta čas pomagalo borih 188 tujih policistov, moralo pa bi jih od dva do tri tisoč samo iz članic Evropske unije. Sramota je, da tega Angela Merkel ne ve, še manj pa naš premier. A on je zato na oblasti, da EU nenehno obvešča in zahteva pokritje celotnih stroškov, ne pa da daje izjave, kako se bo Slovenija za stroške z begunci zadolžila za petdeset milijonov.
Bodeča žica je dokaz nesposobnosti predvsem našega dialoga s Hrvaško in fizično izražanje prepričanja, da sosednja država ni sposobna kontrolirati svojega ozemlja, ki ga bodo očitno preplavili begunci ne samo po vsej Hrvaški, ampak še na celotni mejni “fronti” s Slovenijo vse do Piranskega zaliva.
Angela Merkel še ni rekla: dovolj je teh otroških igric; vse bo uredila Evropska unija in še posebej mi Nemci, ker gredo begunci k nam, ne k vam.
Kakšna političarka je v resnici Angela Merkel, če se ne zaveda, da se dogaja največji eksodus v zadnjih desetletjih in da je najbolj na udaru Evropa, ki je cilj še za pet, morda celo deset in več (brez Afrike) milijonov beguncev?
Seveda se ne upa vprašati, tako kot ne EU, kdo je krivec ali vir vsega zla v izvornih državah. Namesto tega je hitro odšla na Kitajsko prodajat orožje, tako kot še nekateri drugi predsedniki ali vodilni politiki. Mi bi tudi prodajali, a imamo samo mleko in vino. Smo pa neizmerno bogati, če bomo s svojo zunanjetrgovinsko pomočjo rešili 1.3 milijardno Kitajsko. Si predstavljate slovenski vinski sejem v Pekingu?
Kako so Združene države Amerike v hipu spremenile politiko do sprejemanja beguncev in jim v celoti zaprle vrata?
Ali je Angela Merkel kdaj rekla Ameriki: “Kakšno zlo ste povzročili povsod, kamor ste v zadnjih petdesetih letih prišli, od Vietnama dalje? Je kaj rekla Rusiji? Je kaj rekla sirskemu predsedniku Asadu, skrajnežem ISIS… Italijanski premier Matteo Renzi je rekel, da Italija ne bo več sodelovala v vojaških akcijah zunaj Italije, ker so s svojo vojaško intervencijo v Libiji in pomaganjem strmoglavljenja Gadafija državi samo škodili, ker vlada tam kaos še sedaj.
Slovenija je ostala sama
Slovenija je ostala sama, pa še grožnje Angele Merkel glede nove možne vojne na Balkanu mora poslušati kot kakšen otročiček. Iz strahopetnosti in udobja so si izmislili še “mini Šengen”. In naš premier Miro Cerar je na to finto gladko padel.
Naj Angeli Merkel jaz iz Ljubljane povem, kaj govorijo o njej v Berlinu in drugod po Nemčiji? Ona bo padla, begunci z vsemi neurejenimi problemi pa bodo ostali.
Slovenija je dolžna rešiti samo sebe: najprej na ravni zaposlovanja vseh sto in več tisoč nezaposlenih, zlasti izobraženih mladih, ker ti ljudje ne bodo nikoli imeli ne delovne dobe ne pokojnine in bodo reveži še leta 2050, 2060, 2070, ob dejstvu, da so že sedaj.
Od Evropske unije mora zahtevati pokritje vseh stroškov, ki jih je kot država imela z begunci, vključno s stroški za policijo in vojsko, zahteva ureditev vseh problemov in razrešitev vprašanj, na katera bo naša politika znala našim državljanom odgovoriti tako, da se bodo čutili varne in eksistenčno s svojim delom zmožne preživetja.
Evropa je last Evropejcev in je sedanji doseženi nivo življenja plačala z dvema svetovnima vojnama s skupaj 70 milijoni žrtev, očitno pa gre v tretje rado.
Marijan Zlobec
En odgovor na “Kriva je Angela Merkel”
Predsednik Tito je bil tisočkrat večji politik.
»Predsednik Tito je bil tisočkrat večji politik od Angele Merkel, čeprav ni bil izbran za politika leta, tako kot ona. On je ustanovil neuvrščene, ki so delovali aktivno in mirovno v svetu do njegove smrti. Kot da Tito ni vedel, kako strahotni so antagonizmi v svetu? Nikoli ni bilo toliko miru in razvoja držav v avtonomne in neodvisne v Afriki, Aziji, na Bližnjem Vzhodu, v Južni Ameriki…kot od leta 1961 dalje..«, pravi Marija Zlobec.
Dediščina Titove politike neuvrščenih in njegovi veliki prijatelji :
Na primer:
Berem: »Iskren množičen pozdrav v srcu herojske Ljubljane. Včeraj opoldne sta predsednik Kim Il Sung in Tito obiskala glavno mesto Slovenije. Sto tisoč občanov na ulicah«, je pisalo v Delu 10. maja 1975. Oba sta imela govor na Trgu revolucije. Tito je dejal: »Tovariš Kim Il Sung je tvorec demokratične ljudske republike Koreje.« Etiopski cesar Haile Selasie na obisku l. 1959, berem dalje. Dve celini dva režima, dva voditelja, ki sta imela le nekaj skupnega: samodrštvo, brezčutnost, tiranijo in samopoveličevanje. Berem še članek v Delu iz l. 1989, »Admiral sredi lakote«, ki sodi med najbolj varovane skrivnosti slovenskega tiska; »Svetovne poročevalske agencije iz Etiopije poročajo, da zaradi suše in lakote smrt grozi najmanj petim milijonom ljudi. Adis Abebo pa je obiskal jugoslovanski obrambni minister admiral Branko Mamula in je z etiopskim kolegom podpisal sporazum o vojaškem sodelovanju. Ali je jugoslovansko orožje namenjeno, kot pomoč stradajočim. Vrednost izvoza jugoslovanske vojaške industrije znaša okrog dve milijardi dolarjev, s čimer se je prebila proti vrhu seznama trgovcev z orožjem. Zlasti v državah v razvoju in med neuvrščenimi vznikajo še druga vprašanja. Trgovino z orožjem povezujejo z globoko gospodarsko krizo in se sprašujejo, ali jo Jugoslavija upa rešiti s pomočjo vojaškega industrijskega kompleksa in trgovanja z orožjem.«
Prva objava: Delo 10. junij 1975
Nedavno berem:Oče naroda komunistične Severne Koreje, Kim Džong Un, je te dni narodu in svetu sporočil velik dosežek in napredek Severne Koreje, to je, da ima tudi ta država najbolj uničevalno jedrsko orožje, vodikovo bombo.
Te dni berem tudi, da se Severna Koreja pripravlja na hudo zimo, ki bo del njenega prebivalstva znova pahnila na rob lakote. Za velik del prebivalcev bo v prihodnjih mesecih glavna hrana kimči (kislo zelje z mleto papriko in česnom).
V Delu, 10. maja 1975 pa berem: »Iskren množičen pozdrav v srcu herojske Ljubljane. Včeraj opoldne sta predsednik Kim Il Sung in Tito obiskala glavno mesto Slovenije. Sto tisoč občanov na ulicah«.
Oba sta imela govor na Trgu revolucije. Tito je dejal: »Tovariš Kim Il Sung je tvorec demokratične ljudske republike Koreje.«
»Veliki državniki« vedo, kaj vse je za napredek ljudstva?
Berem: Januarja leta 2000 so bili prebivalci Harareja v velikem pričakovanju. Veselili so se žrebanja srečke nacionalne loterije. Organizirala ga je banka, ki je bila delno v državni lasti. Glavna nagrada je znašala 100.000 zimbabvejskih dolarjev, kar je bil takrat približno petkratnik letnega dohodka prebivalca v državi. Mož, ki je vodil prireditev, je na vrhuncu dogodka slavnostno izvlekel srečko, in ko je prebral dobitnika, ni mogel verjeti svojim očem – glavno nagrado je dobil najbogatejši človek v državi, predsednik Robert G. Mugabe. Kakšno neverjetno naključje! Zmagal je diktator, ki v resnici tega denarja sploh ne potrebuje. Malo pred žrebanjem je sebi in svojim ministrom, tako kot že mnogokrat prej, kar za dvesto odstotkov povišal plače.
Mugabe slabo in s trdo roko vodi državo, v kateri nič ne deluje, zdravstveni sistem je kolapsiral, izbruhnila je epidemija kolere, revščina grize življenja ljudi, brezposelnost je leta 2009 dosegla neverjetnih 94 odstotkov. In vendar je ljudstvu brez težav in slabe vesti izpulil še glavni dobitek.
Irena Štaudohar, Sobotna priloga
DELO, sob, 14.11.2015
https://www.delo.si/sobotna/nedotakljivi.html
Ne ve se, ali sta se kitajski predsednika¬ Xi Jinping in Robert Mugabe¬ pogovarjala o Konfucijevi¬ nagradi¬ za mir, ki jo je zimbabvejskemu diktatorju letos¬ podelila kitajska nevladna organizacija,¬ je pa bilo med njunim srečanjem v Harareju prav vse v slogu¬ velikega proslavljanja večnega prijateljstva.
Kitajski predsednik je v torek iz Pariza pripotoval na obisk k »prijatelju za vse letne čase«, vendar je Zimbabve zgolj vmesna postaja na njegovi poti v Južno Afriko, kjer bo 3. in 4. decembra potekalo vrhunsko srečanje Focaca – Foruma kitajsko-afriškega sodelovanja.
Kitajska in Afrika delita »iste sanje«. Res je tudi, da se bodo te sanje gibale nekje med diktaturo in demokracijo, na koncu pa se bodo ustavile pri ustvarjanju naprednih družb z več ali manj svoboščinami, a z enako odprtimi možnostmi za dolgoročni razvoj.
Prav zato se je Xijeva afriška turneja začela v Harareju. Četudi je celo za kitajsko vodstvo Mugabejev način vladanja preveč trd in po nepotrebnem izpolnjen z neprijetnimi kazalniki absolutizma, je on še vedno eden od najzanesljivejših partnerjev, tako da se zdi vodstvu v Pekingu vse bolj pomembno izvedeti, kdo bi utegnil naslediti 91-letnega očeta naroda, ki mu je azijska sila pred 35 leti pomagala strmoglaviti belsko vlado, nato pa ga je redno zalagala s posojili in naložbami, da pri tem sploh ne omenjamo osebnih daril in majhnih družinskih uslug. Tukaj je še Konfucijeva nagrada za mir, o kateri se celo ne ve, ali jo bo Mugabe sploh osebno sprejel, ko jo bodo 9. decembra podelili v Pekingu.
Kitajska vizija enotne Afrike
Zorana Baković, Peking ,čet, 03.12.2015, 08:00
http://www.delo.si/svet/globalno/kitajska-vizija-enotne-afrike.html