Mirsad Begić s svetimi vrati na Brezjah

Znani in priznani, velikokrat nagrajeni akademski kipar Mirsad Begić se je odzval na več povabil za oblikovanje javnih prostorov s svojimi kiparskimi posegi.  Pred kratkim smo poročali o njegovem kiparskem oblikovanju vrat novomeške stolnice, skoraj istočasno pa je v njegovem ateljeju in zatem v livarski delavnici Boruta Kamška nastajal še en velik projekt: sveta vrata za brezjansko baziliko Marije Pomagaj.

To so stranska vrata, ki vodijo iz cerkve na dvorišče in kompleksa zakristij oziroma prostorov za potrebe duhovnikov, tamkajšnjih franšičkanov ter drugih gostov slavnostnih dogodkov, predvsem slovesnih maš in vseslovenskih romanj (kot na praznik Marije Pomočnice kristjanov 24. maja ali junijsko romanje bolnikov in invalidov ter na avgustovski praznik Marijinega nebovzetja).

 

Kristusov obraz na Begićevih brezjanskih vratih, vse fotografije Marijan Zlobec

Mirsad Begić je, kot je povedal, silvestroval vso noč z delom na vratih, ker je pri tako velikem in zahtevnem; kiparskem, arhitekturnem, pasarskem in livarskem projektu potrebno vse izgotoviti do ne le centimetra, ampak milimetra natančno, sicer se vrata ne odpirajo, ne elegantno zapirajo, so postavljena v prostor kot vlita; funkcionirajo z lahkoto kljub teži 400 kg in debelini dvajsetih centimetrov ter so pri tem še vrhunsko estetska.

 

Medtem so v Ljubljani na stolnici svetega Nikolaja razobesili nad njegovimi vrati vatikanski zastavi in na zid pritrdili napis sveta vrata. Begić jih je napravil za prvi obisk v Sloveniji tedanjega papeža Janeza Pavla II. (leta 1996)  in so, kot smo že omenili v prispevku o novomeških vratih, občudovana po vsem svetu.

 

Mirsad Begić na Brezjah ob notranji podobi svojih vrat

V teh dneh jih je nenehno fotografirala množica turistov, največ Italijanov, Špancev, Korejcev, Kitajcev…Žal Mirsad Begić še  ni dočakal kompleksne predstavitve sedaj že treh cerkvenih vrat, ampak le posamično oziroma je brošura o ljubljanskih vratih že pošla, o novomeških je dosegljiva samo tam, o brezjanskih pa je še ni.

 

Mirsad Begić ob zunanji podobi brezjanskih vrat

Ljubljanskih  vrat ni mogoče razumeti brez prepoznavanja vseh Begićevih oblikovanj šestih ljubljanskih škofov oziroma nadškofov v zgodovini s poudarkom na 20. stoletju, od prvega Antona Bonaventure Jegliča (škof od 1898 do 1930), Gregorija Rožmana (od 1930 do 1959, oziroma je škofijo po Rožmanovem odhodu v tujino vodil generalni vikar Ignacij Nadrah, zatem pa vikar in pomožni škof Anton Vovk), Avtona Vovka (od 1959 do 1963), Jožefa Pogačnika (od 1964 do 1980), pomožnega škofa Stanislava Leniča (od 1968 do 1991) in Alojza  Šuštarja (od 1980 do 1997).

 

Novomeška vrata dajejo poudarek trem dolenjskim blaženim: Alojza Grozdeta in dveh izmed drinskih mučenk, redovnic Marije Krizine Bojanc in Marije Antonije Fabjan ter so še v čast mestnega jubileja s poprsjem ustanovitelja Novega mesta, habsburškega cesarja Rudolfa IV.

 

Begićeva ljubljanska vrata

Tuji turisti si ogledujejo Begićeva vrata v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja

Brezjanska vrata dajejo na svoji zunanjosti poudarek le na Kristusu v ležeči, umirajoči legi ali celo mrtvem Sinu božjem. Njegov pogled gre bolj proti zemlji kot proti nebesom, tako da se je treba nekoliko skloniti, da bi opazili ves njegov trpeči obraz in izraz. Begić nima rad himničnosti. Sam pravi, da je v podobi Kristusa združil Očeta in Sina v eni podobi in  trpeči drži, s čimer je opozoril, da je človekovo življenje treba veliko bolj spoštovati že v njegovi naravni enkratni danosti. Še posebej trenutke notranjega ravnovesja in uravnoteženosti misli, besed in dejanj.

 

Zunanjost Begićevih brezjanskih vrat

Ničesar ilustrativnega ni iz Kristusovega življenja, ampak zgolj simbolna podoba Kristusovega bistva: lastna smrt za odrešitev človeštva. Ležeča podoba Kristusa je nekako manjša, a v detajlih in izrazu bolj izdelana nekakšna verzija ležečega Kristusa na vratih v ljubljansko stolnico. Za tega Kristusa mnogi menijo, da je pravzaprav kar Begićev avtoportret.

Del ljubljanskih vrat s portreti šestih škofov in nadškofov

Begić je podobo Marije Pomagaj v baziliki na Brezjah kot motiv že uporabil za vrata v Ljubljani; zgoraj desno, tako da je ni ponavljal še na Brezjah, kjer je originalna slika Leopoda Layerja, iz domnevno leta 1814, dana v posebno žlahten pozlačen in velik okvir v stransko kapelo Matere Božje spredaj na desni strani, in sicer tako, da je oltar nekoliko odmaknjen od zunanje stene in romarji lahko krožijo, najraje ali najpogosteje moleč na kolenih.

 

Del notranje podobe brezjanskih vrat

Mirsad Begić je pri oblikovanju svojih svetih vrat moral vse to upoštevati oziroma videti ves kontekst in kompleks. Poleg Kristusa je na njegovih vratih opazen kiparski dialog z arhaiko, lahko bi rekli prazgodovino z arheološkimi momenti, po drugi strani, zlasti na notranji strani vrat, pa odnos do narave, plodov, še prej semen, brstja, nitk in korenin, kar je bilo kiparsko izjemno zahtevno upodobiti, saj se določene “cevke” kot korenine in brstičje ločujejo od temeljne ploskve vrat in s tem tvorijo sijajen prostorski relief.

 

Stranski oltar z Layerjevo sliko Marija Pomagaj na Brezjah

Tako vrhunskega kiparstva sakralnega in monumentalnega tipa niso zmogli mnogi najvidnejši evropski kiparji polpreteklih obdobij, kot Marino Marini, Alberto Giacometti ali Giacomo Manzu, kaj šele sodobni. Begić je pravzaprav pri koncepciji svojih vrat izhajal iz italijanske renesanse, še posebej ko je še kot študent obiskal Firence in opazoval tamkajšnja Ghibertijeva Rajska vrata na baptisteriju, ki pa so zelo ilustrativna in minuciozno izdelana.  Tam je občudoval še Brunelleschijeve arhitekturne mojstrovine, Davida Donatella in Michelangela Buonarottija (David, Medičejska kapela…),  potem Rim in njegove cerkve z Michelangelovimi kipi, kot sta še posebej Mojzes in Usmiljenje.

 

Plodovi na notranji strani vrat

Begić želi Slovenijo in slovensko likovno kulturo, tu omenjeno seveda cerkveno zgodovinsko izročilo, povzdigniti na svetovno raven, kar mu je v vseh treh primerih vrat več kot uspelo.

Begić je skromen in zna poiskati ter najti javni dialog z vsem v zgodovini, kar ga impresionira. Noče biti “nad”, ampak je raje “pod”, ker le tako lahko uvidi slovensko ter evropsko civilizacijo, kulturo in tu še posebej cerkveno zgodovino kot del obče naše, za kar se zdi, da se bo treba v času nekaterih agresij še posebej osvestiti in se zavedati njenih veličin.

Milček Komelj z ženo Nado Šumi, arhitekt vrat Matjaž Suhadolc s prijateljico Miljo, Mirsad Begić z ženo Emiro

Zanimivo pri vsem tem Begićevem odnosu do slovenske cerkvene zgodovine je, da naš kipar ni  veren, vsaj ne v konfesionalnem, praktičnem smislu. Ne hodi v cerkev in najbrž ne zna moliti, saj izhaja iz Bosne in tamkajšnjih muslimanskih razmer. V Ljubljano je prišel šele kot študent na Akademijo, od koder ga je pot peljala še na slavno londonsko Akademijo St. Martin.

Zanj je religija, ne bomo rekli da brez Boga, ampak nekakšen simbol etike in morale, zaupanja v moč ustvarjalnosti, pozitivnih plati v vsakem človeku, ne da bi o tem posebej “pridigal”. Če Boga ni v človeku, zakaj bi bil zgolj v nebesih? Begić največ pove, ko je tiho in spregovorijo njegove kiparske umetnine, tokrat troje njegovih vrat: v Ljubljani, Novem mestu in na Brezjah.

Za njega kot poprej za papeža Karola Wojtylo sem v Brezjah že slišal geslo: Santo subito (Takoj svetnik)!

Marijan Zlobec