Moj oče mi je vedno pravil: “Ne odlašaj na jutri, kar lahko že danes storiš!” Imel je prav. Zakaj bi čakal na jutri, če se silvestrovanje v Ljubljani lahko začne že danes in nocoj? Kot sem opazil v prepolni stari Ljubljani, poznajo ta pregovor tisoči Ljubljančanov, Slovencev in drugih državljanov od drugod ter premnogi tuji turisti. Nisem vedel, da so vsi tako pametni.
Veselo na Kongresnem trgu z Nino Pušlar, vse fotogradfije Marijan Zlobec
Ampak o slovenski pameti je vse vedel že Ivan Cankar, ko je spomnil na Boga in na njegovo sejanje svojih pametnih dobrot med Slovence, zlasti veselja. France Prešeren je imel manj smisla za silvestrovanja, dokler ni učakal “prešerca”. Kot vidite je bil najmanj toliko genialen kot pisatelj, ki je imel raje skodelico kave, še posebej, če mu jo je prinesla mati, kot kuhano vino ob Ljubljanici.
Edvard Kocbek in Oton Župančič sta imela najraje majska silvestrovanje na balkonu ljubljanske univerze, še posebej, če je bilo treba reči kaj vznesenega in narodnobuditeljskega.
Predsednik Tito je z ženo Jovanko najraje silvestroval na Gospodarskem razstavišču, kjer je bilo sicer največje rajanje tedaj v državi. Včasih tudi v Grand Hotelu Union ali na Brdu in v Vili Bled.
Potem so zgradili slavni hotel Lev in tja so prihajali silvestrovat naši bogati gastarbajterji. Bil sem enkrat tam, menda pred štiridesetimi leti. Med vsemi sem srečal samo eno starejšo znanko; bilo ji je neznansko dolgčas, tako da se mi je smilila in sem še sam hitro odjadral naprej v nič manj slavni Slon.
Potem je predsednik Tito umrl in ni bilo več tako velike pozornosti, kje je kdo dočakal novo leto. Bolj so začeli tekmovati, kdo bo imel dražjo večerjo in kaj bodo jedli za silvestrski meni. In seveda kje bo kdo prepeval in kolikšen bo njegov honorar.
No, na Delu smo imeli velike novoletne zabave tam okrog 22. decembra, maksimalno 23.; modri uredniki, kakršnih danes ne delajo več, so vedeli, kako se zabavati. Najprej smo imeli žurke v vseh prostorih na Tomšičevi, kjer je kraljeval urednik Centralne redakcije in še marsičesa drugega Miro Poč, včasih tudi urednik Sobotne priloge ta stari Vrečar, da ne omenjam Iče Putrih. Ko je ona začela pripovedovati, si lahko samo padel v nezavest od smeha. Potem smo se preselili v Doktor O, kjer je bilo vsako leto enako mraz, zabava pa naoštrena, še posebej ko je zmanjkovalo srečk za bogati srečolov in sta se na licitaciji za zadnjo srečko dajala Danilo Slivnik in Vinko Vasle.
Potem smo zahajali v plesno dvorano v prvem nadstropju hotela Slon. Tam sva dobila z Jeleno Gaćeša posebno nagrado, ker sva si upala prva zaplesati. Ampak da bo za nagrado nisva vedela.
Festivalna dvorana, kjer sva z Mitjo Meršolom uprizorila seveda že proti jutri z odra takšne karaoke, da bi oba zmagala na Slovenski popevki, če bi se prijavila, je prišla na vrsto nekje vmes. Tit Doberšek je bil vedno tiho; in kadil, takrat se je še smelo.
No, potem je Mitja pri Mitji in z Mitjo pridobil Klub Cankarjevega doma s posebno atraktivno živo glasbo na čelu z Ivom Umekom. In še bolj srečolovom. Najbolj je znal prodajati srečke Dejan Vodovnik, kupovati pa mislim, da ste že uganili. Uroš Šoštarič je bil mojster za pridobivanje daril, Otto Giacomelli pa je še kaj dodal. Vsekakor več kot precej let kasneje njegov sin Jurij, ki kot predsednik uprave Dela ni dal nikoli nič, ali vsaj takega ne, da bi si zapomnil. Je bil pa že bolj radodaren legendarni Jure Apih. Srečolov je povezoval in ustvarjal napeto vzdušje Mitja Meršol. Če ne bi bilo njega, bi pol manj zadel. Vedno je tako sijajno “mešal”.
Potem nas je Meršol peljal v Leva. Spodaj, v ta veliko dvorano. O jej, kaj vse je bilo tam. Ob sedmih zjutraj smo tekmovali, kdo bo na smučeh prišel prej z enega konca dvorane na drugi štirinožno. Ne vem, če Tina Maze ve, kako to gre. Takrat je še ni bilo.
Potem je prišla samostojna Slovenija in njene posledice so se začele kazati z očitnimi znaki; najprej smo imeli še zabave v Jurčku spodaj na Gospodarskem razstavišču; to ja, še se je plesalo, zatem pa le še v Centralni redakciji, potem opoldan v spodnji avli, sedaj pa je že vrsto let vseeno, če kaj je ali ni. Ker itak ni.
Če ne bi bilo vsega tega, se silvestrovanje v Ljubljani ne bi bilo začelo že nocoj, ampak bolj po urniku.
Kaj pa je urnik? Nič posebnega. Nekateri se delajo, kot da nekaj vedo in predpisujejo.
Če ni spominov, vam noben urnik ne pomaga.
Nikoli nismo zadovoljni:najprej smo delali časopis v svincu, v ročni stavnici, ko je šofer Rafko s fičkom vozil krtačne odtise strani med Tomšičevo in tiskarno Dela – takrat Črne vdove ši ni bilo -, potem je prišel offset s potovanjem člankov po notranji pošti direktno v meternico. Mislili smo, da smo dosegli vrhunec možnega razvoja.
Potem je prišla začetna doba računalnikov. Onih debelih kot stare televizije. Za domov nam jih je po sindikalni ceni priskrbela Lada Zei.
Kaj je bilo še potem; nenehne selitve redakcij znotraj Delove stolpnice in vedno manj denarja za novoletne zabave.
Saj veste kako je to; tanjši kot je ekran, tanjša je denarnica.
Ampak takrat še ni bilo takšnega veselega decembra in smo začeli praznovati svetega Silvestra po našem času, ne kot ga danes, ko ga lahko po tihomorskem.
Ne morem več misliti na bralce, ki so Delo z novoletnimi reportažami takrat prebirali šele 3. januarja, če pa vam novo leto lahko voščim že 30. decembra. In to direktno od doma v sto držav, kolikor jih je že dosegel moj WordPress.
Ampak da so šle Delove novoletne zabave tako “v maloro”! ? Tega pa jim ne odpustim; niti na silvestrovo ne!
Marijan Zlobec