Zadnja operna premiera na odru dunajske Državne opere je bila manjkrat uprizarjana Zadeva Makropulos slovitega moravskega skladatelja Leoša Janačka v režiji svetovno znanega in priznanega režiserja Petra Steina.
Laura Aikin (Emilia Marty), vse fotografije Wiener Staatsoper / Michael Pöhn
Stein se je uveljavil tako kot operni kot gledališki režiser, saj je v Salzburgu vodil gledališki del poletnega festivala s poudarkom na lastni režiji Shakespearovih tragedij, med njimi še posebej Hamleta in Julija Cezarja.
Margarita Gritskova (Krista)
Stein je v svojih režijah premišljen graditelj celovitega razvojnega loka predstave z mnogimi dramatskimi poudarki, preobrati, presenetljivimi in nepričakovanimi zasuki do skoraj pretresljivega konca.
Ludovit Ludha (Albert Gregor)
Stein je razumel Janačkov ekspresionizem, v katerem je mnogo odprtih mest, zgodbo skoraj značaja kriminalke historicističnega in psevdoznanstvenega ozadja, pri čemer je bistveno vprašanje: kako podaljšati človekovo življenje do starosti nad tristo let, kolikor jih, pravzaprav kar 337, šteje slavna pevka Emilija Marty kot glavna operna oseba.
Ona je žrtev domnevno znanstvenega preizkusa za avstrijskega cesarja Rudolfa II., da bi si podaljšal življenje, a se eksperimentu ni upal podvreči, torej biti preizkusni pacient, ampak je to nalogo, verjetno ne prostovoljno in po pritiskih zdravnika Makropulosa, morala prevzeti “znanstvenikova” tedaj še mladoletna hči.
Wolfgang Bankl (Dr. Kolenatý), Thomas Ebenstein (Vítek)
Eksperiment je uspel; vsi so že zdavnaj umrli, le ona je živela ves čas in iz veka v vek, poleg tega si je nenehno spreminjala ime, vedno je bila pevka in kajpada imela vedno isti rokopis, kar je še posebej presenetljivo v raziskavah glede dedovanja premoženja, kdo pravzaprav je ona, če so vsa pisma in fotografije iz različnih časov napisana z isto pisavo?
Emilija Marty je svetovljanka skozi avstrijsko ali avstro-ogrsko zgodovino; pooseblja nek razvoj imperija od začetkov do največjega razcveta, moči in morda smemo v zadnji sceni, ko pride na oder z masko postarane ženske ter zatem smrti videti simbolno smrt samega cesarstva in imperija Habsburžanov?
Ona je edina, ki vse ve, čuti, uživa, trpi, se spreminja, prilagaja, skriva skrivnost do poslednjega predsmrtnega razkritja.
Peter Stein pri uspehu Zadeve Makropulos ni bil sam. Odločilni delež je prispeval scenograf Ferdinand Wögerbauer.
Njegova scenografija je v veliki meri temeljila na spremembi ambienta od pisarne, arhiva in knjižnice do domovanja glavne junakinje, a je vendarle največji efekt dala scena z zrcalno podobo lož in parterja v globini odra, torej smo gledali na odru še en ogromen ambient Državne opere ali neke druge operne hiše.
Drugi privlačni element predstave je bila kostumografija Annamarie Heinreich, ki je vnesla določeno avtentiko dogajalnega časa v prva desetletja dvajsetega stoletja, deloma pa še malo prej.
Režiser je imel v svojih rokah vso predstavo, bolj kot glasbeni vodja, dirigent Jakub Hruša, ki je naštudiral opero nekako do tričetrt, kar se je poznalo v na posameznih mestih negotovi igri močno pomlajenega orkestra, v katerem je igralo že sedem žensk. Duša orkestra je še vedno prvi koncertni mojster Dunajskih filharmonikov, violinist, profesor Rainer Küchl, verjetno najboljši koncertni mojster na svetu. Ko bo on odšel v pokoj, bodo težko zapolnili njegovo mesto.
Pevska zasedba Zadeve Makropulos je bila odlična po glasovni in gledališki, igralski plati, s poudarkom na značajski diferenciranosti in starostno usklajeni identiteti, za kar so uporabili nekatere starejše pevce ali že precej let upokojene, kot tenorista Heinza Zednika (vloga Hauka Šendorfa), ki je mimogrede rečeno Čeh in je z lahkoto pel v češkem izvirniku (libreto je napisal sam skladatelj po komediji Karla Čapka).
Emilija Marty je bila sopranistka Laura Aikin z vso prepričljivostjo in odrsko privlačnostjo dvojne operne primadone. Tenorist Ludovit Ludha je bil kot Albert Gregor primerno negotov, saj ne ve, kaj vse se plete v zgodbi. Tenorist Thomas Ebenstein je bil solicitator Vitek, birokrat zadržane previdnosti. Bolj sproščena in hkrati v marsičem nevedna je bila mezzosopranistka Margarita Gritskova kot Vitkova hči Krista, z vrhuncem v simbolni akciji: sežigu starega pergamenta z receptom o podaljšanju mladosti in življenja. Povsem profilirani in z močnimi osebnimi poudarki svojih vlog so bili še baritonist Markus Marquardt kot Jaroslav Prus, tenorist Carlos Osuna kot neroden njegov sin Janek Prus, najbolj markanten pa basbaritonist Wolfgang Bankl kot dr. Kolenaty.
Zadeva Makropulos je iz leta 1926, nekaj časa pred ali med nastajanjem Kogojevih Črnih mask. Če primerjam obe predstavi (Kogoja v Mariboru in Ljubljani), potem zlahka ugotovim, da bi bila naša predstava svetovna tudi na Dunaju. Celo če bi jo dajali v slovenščini.
Marijan Zlobec