Opičji kralj, najpametnejši mojster borilnih veščin iz Pekinga

Gostovanje Pekinške opere v Ljubljani je bilo že na začetku leta napovedovano kot eden nejvečjih kulturnih dogodkov leta 2015. Uprizoritev bomo videli v Ljubljani šele zadnje dni v letu, tako da se je že ustvarilo primerno napeto vzdušje; štiri predstave so skoraj razprodane (za torkovo ni več vstopnic). Po ogledu  nocojšnje premiere v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma  lahko rečem, da je vredna ogleda.

Konec prvega dela Opičjega kralja, vse fotografije Marijan Zlobec

Predstava je dobesedno sijajna po svoji oddaljeni eksotiki, kitajski zgodovinski pristnosti, pravljični poučnosti, zvijačnosti in pameti zlasti Opičjega kralja, ki je najpametnejši med vsemi in z lahkoto sprevidi vse zle nakane svoje kraljeve in nebeške “konkurence”.

Opičji kralj je najpametnejši in najsposobnejši

Na trenutke nam predstava jemlje dih in vzbuja občudovanje, še posebej v bolj borilno atraktivnem drugem delu. V Opičjem kralju se združujejo elementi dramske igre, ki so v prvem delu v prevladi; z bogato izrazno mimiko, oblastniško držo, vzvišenimi in ponižnimi položaji, v katerih je seveda veliko hlinjenja in hinavščine ter laži, pa zapovedovanj, hvalisanj, opreznosti, naivnosti, samozaupanja…. Igra je obogatena z naravnim grlnim petjem glavnih junakov, koreografija zelo spretna v prihajanju in odhajanju z odra in določenimi krožnimi elementi. V predstavi se vedno bolj stopnjuje obredni, zlasti ritualni bojni ples,v katerem s spretnostjo in podarjanjem svoje prednosti spričo večje sposobnosti in veščine nadvladuje ves položaj sam Opičji kralj s svojimi borilnimi spretnostmi, spopadi s skoraj akrobatiko (tu so bolj dinamične opice same) kot načinom dosega nadvlade in na koncu zmage.

Opice so najspretnejše

Vsebina je jasna, saj zgodbo in dialoge gledalec sproti lahko prebira na displeju. Vse pa zaokroža izvirna v živo izvajana kitajska glasba na njihovih tipičnih inštrumentih, kot so bogata tolkala, bambusna flavta, oboa, pipa (kitajska lutnja), erhu (dvostrunska violina z zvončkom), guzeng (klavirske citre), zelo izrazite z dramatičnimi poudarki  lesene palčke.

Opičji kralj z lahkoto vse premaga

Med nastopajočimi smo občudovali seveda najbolj Sun Wukonga – Opičjega kralja v interpretaciji Wang Luja. Bil je izjemen v vseh svojih podobah; čeprav opica je ves čas deloval kot humanist, ki obvladuje svet in varuje neko splošno pravičnost in dobroto. Zanimivi so nekateri pravljični elementi, kot potovanje na izjemno hitrem trapezu ali uspavanje sovražnika na daljavo, spreminjanje v drugo ali nevidno osebo, zaužitje eliksirja nesmrtnosti…Poleg izredne borilne veščine je že sam po sebi simpatičen značaj. Med njegovimi nasprotniki je prav tako simpatičen in značajsko zahrbten bil Zhang Jianguo kot Nebeško zvezdno božanstvo Li Changgeng, že s svojo sivino v kostumu obsojen na poraz, zahrbtnost in strahopetnost. Markantna postava Gu Qiana je bila najbolj primerna za vlogo cesarja Nebes Yu Dia; misli, da ima oblast, a je v resnici vse bolj zreduciran na (neuspešno) bojevanje svojih maršalov, še posebej slikovito okrašenih in maskiranih (Tan Shuai, Sun Liang) ali Zelenega zmaja (Shi Jan) in Belega tigra (Zhao Zhiqiang). Močan je bil vložek Konjskega kralja (Ma Along), precej komičen pa nebeškega upravnika (Lv Kunshan) in njegovega pomočnika (Zhang Yaning); mojstra v nadigravanju in sinhronih gestah. Nebeške princeske so bile skrivnostno ljubke, zapeljive, molčeče le do te mere, da je Opičji kralj spregledal še eno spletko in prevaro proti njemu.

V Ljubljani po šestdesetih letih od prve uprizoritve Opičjega kralja

Prva premiera Opičjega kralja je bila  natanko pred šestdesetimi leti, 1. januarja 1956. Snov ali vsebina predstave je iz 3., 4. in 5. poglavja romana  Potovanje na zahod in ima  naslov Opičji kralj zmoti mir v Nebeški palači.

Kovanje zarote v Nebeški palači proti Opičjemu kralju

Roman pripoveduje o neverjetnem popotovanju kitajskega meniha Hiuan Tsanga, imenovanega Tripitaka, ki se je v 8. stoletju odpravil v Indijo iskat svete budistične spise. Tripitaka je resnična osebnost, okoli katere se je skozi stoletja izoblikovala dolga vrsta legend. Wou Tch’eng-en, ki je živel med letoma 1505 in 1580, je cikel legend povezal ter tako izoblikoval pravljični roman izjemne dolžine, ki kroži med bralci predvsem v okrajšanih različicah. Zanj je značilna nenavadna mešanica lepote in absurda, globokih misli in neumnosti, v katerih se poezija prepleta s folkloro, alegorijo, religijo, zgodovino ali satiro proti birokraciji. V romanu poleg Tripitake mrgoli množica fantazijskih likov od nebeških konjev do zmajev in velikanov.

Opičji kralj z opicami in zlato palico

Opičji kralj, Sun Wukong, živi na Planini cvetja in sadja. Okrog sebe ima skupino opic, ki mu kot bojevnice, varuhinje, služabnice…pomagajo, da bi se s pomočjo čudežnega orožja, zlate palice, ki jo je uplenil v Zmajevi palači, uprl nebeškim vladarjem…

Pred spopadom s Konjskim kraljem

Pekinška opera

Pekinška opera, jing ju, je nastala konec 18. stoletja iz številnih lokalnih različic. Njen razvoj je pogojevala rast cesarske prestolnice in danes predstavlja najbolj poznano zvrst tradicionalne kitajske opere.  V repertoarju tradicionalne kitajske opere ločimo igre s sentimentalno, politično ali pravno tematiko – wenxi in igre z borilnimi veščinami – wuxi. Opičji kralj spada med slednje. Kitajska publika takoj prepozna like, ki se pojavijo na odru, saj so dramske osebe strogo kodificirane. Vsak kostum, gib, melodija, izraz na obrazu ali scenski rekvizit ustrezajo natančno določenim pravilom.

Konjski kralj

Skladatelj in režiser pri tradicionalni kitajski operi nista potrebna. Igralci se že od malega učijo svoje veščine od starejših kolegov, dokler svoje vloge ne obvladajo do popolnosti. Takrat si pridobijo naziv mojstra in si lahko dovolijo v igro vnesti tudi kakšne novosti.

Hinavščina Nebeškega zvezdnega božanstva (levo) se pri Opičjem kralju ne obnese

Kitajsko narodno gledališče za pekinško opero – CNPOC

Zadnji spopad

Kitajsko narodno gledališče za pekinško opero je januarja 1955 v Pekingu ustanovilo Ministrstvo za kulturo Ljudske republike Kitajske. Njegov prvi direktor in pobudnik za ustanovitev je bil znameniti igralec pekinške opere Mei Lanfang, nad katerim se je navduševal tudi Zahod, še posebej Bertolt Brecht, Charlie Chaplin in Albert Einstein. Njegova življenjska zgodba pa je bila tudi navdih za film Zbogom, moja konkubina.

Opičji kralj v konjušnici

Naloga tega gledališča je ohranjanje kulturne dediščine znamenite tradicionalne kitajske gledališke zvrsti, danes v svetu imenovane pekinška opera. Sestavljajo ga trije ansambli z več sto igralci, ki gojijo starodavno tradicijo posebne igralske tehnike, akrobatike, ličenja in kostumov. Njegove predstave redno prenaša glavna kitajska televizija, ki ima poseben kanal, namenjen prav zvrsti pekinške opere.

Neuspela prevara v konjušnici

Gledališče je tudi Prvi kitajski glasbeni konservatorij, ki ga je v 8. stoletju ustanovil cesar Ming Huang in se je imenoval Hruškov sadovnjak. Od tedaj se to ime istoveti s kitajsko tradicionalno opero. Formirala se je v 13. stoletju in se glede na raznorodnost kitajske pokrajine razvila v različne oblike.

Opičji kralj s svojimi opicami

V 16. stoletju se je na jugu, v provinci Jiangsu, izoblikovala v lirični kunqu brez akrobatike in borilnih veščin, katerega najbolj reprezentativna predstava je znamenita ljubezenska zgodba Paviljon potonik, imenovana tudi kitajska Romeo in Julija.

Zunanji minister Karel Erjavec in kitajski veleposlanik, njegova ekselenca Ye Hao

Aplavz v dvorani in na odru

Marijan Zlobec