Dunajska glasbena scena v teh dneh, tako kot vedno, ponuja obilo užitkov. Poleg dunajske Državne opere, Ljudske opere, Theatra an der Wien, je v sklopu slednjega zelo aktivna Komorna opera, ki deluje v svojem gledališču na Fleischmarktu. V teh dneh je ponudila v sodobnem svetu domala neznano opero Antigone (Antigona) italijanskega skladatelja Tommasa Traette.
Viktorija Bakan kot Antigona, vse fotografije Theater an der Wien/Herwig Prammer
Tommaso Traetta (1727 – 1779) je v slovenski glasbeni zgodovini domala neznan ali komaj omenjen. Nanj naj bi po letu 1740 vplivala poznobaročna francoska tragedie lyrique. Traetta je v resnici napisal preveč oper, da bi ga kdorkoli lahko sploh obvladal, kaj šele, da bi njegov opus odrsko oživili in ga predstavili sodobnemu opernemu občinstvu.
O Traetti mi je prvi pripovedoval Riccardo Muti v najinem dunajskem pogovoru leta 2004, v katerem je med drugim omenil italijanski skladateljski pohod v svet, pri Traetti njegovo delovanje v Sankt Peterburgu, ki je bilo tedaj šele mesto v nastajanju.
Antigona in Jake Arditti kot Emone
Traetta je v komaj dvainpetdesetih letih starosti napisal, po mojem katalogu oper, vsaj sedeminpetdeset oper, morda pa še kakšno več. To je ogromen opus, ki daleč presega kasneje tako Rossinija kot Verdija, prav tako pa kaže na večji geografski in kulturni krog samega uprizarjanja njegovih del že za življenja.
Thomas David Birch kot Kreon
Traetta je svojo prvo opero na odru dočakal že pri štiriindvajsetih letih: Il Farnace v Neaplju (San Carlo) leta 1751. Sledile so leta 1753 kar tri operne premiere: Ifigenia in Aulide, I pastori felici in Le nozze contrastate, vse tri prav tako uprizorjene v Neaplju. Mesto pod Vezuvom je bogat prostor italijanskega opernega dogajanja še naprej. Traetta leta 1755 tam uprizori še La Rosmonda in L’incredulo, leta 1756 I disturbi in La fante furba, Buovo d’Antona pa v Firencah in Benetkah. Medtem leta 1755 uprizorijo prvo njegovo opero v Rimu, leta 1756 pa že novo opero Ezio in leta 1757 doseže spet z novo opero La Nitteti Reggio Emilio, z La Didone abbandonata Benetke in z La virtuosa ritornata da Londra Parmo. Leta 1758 Traetta uprizori dve svoji novi operi v Veroni: Olimpiade in Demofoonte.
Pri svojih dvaintridesetih letih, 1759, postavi na oder v Parmi še Solimano in Ippolito ed Aricia. Skupaj sedemnajst oper do dvaintridesetega leta starosti. Si predstavljate kakšnega sodobnega svetovnega skladatelja, da bi to zmogel? Takega znanja danes ni več, čeprav so produkcijske zmožnosti veliko večje, število oper in glasbenikov vseh vrst ter kategorij pa bistveno več.
Z letom 1760 je Traetta dočakal svojo prvo in novo operno premiero Enea nel Lazio v Torinu in še tri opere v Parmi: I Tintaridi, o Castore e Polluce, Stordilano, principe di Granata in Le feste d’Imeneo.
Leta 1761 Traetta doseže že Dunaj s premiero nove opere Armida, se vrne v Parmo z opero Enea e Lavinia, v Lucco z opero Zanobia, leta 1762 v Reggio Emilio z opero Alessandro nelle Indie, v Parmo z La francesca a Malghera in v nemški Mannheim z novo opero Sofonisba.
Traetta se znova vrne na Dunaj leta 1763 z novo opero Ifigenia in Tauride. Istega leta uprizori v Neaplju L’Issipile, leta 1764 v Padovi Antigono in La buona figluola maritata ter leta 1765 v Benetkah Semiramide.
Leta 1765 je Traetta dosegel Pariz, in sicer s premiero nove opere Zophilette. Leta 1766 je uprizoril Le serve rivali v Benetkah, leta 1767 Siroe re di Persia v Münchnu in Armido v Benetkah. Leta 1768 je zabeležil premiere Amore in trappola v Benetkah, L’isola disabitata v Bologni, Il tributo campestra v Mantovi in že tretjo novo opero na Dunaju, tokrat Fetonte, in še Olimpiade v Cremoni ter naslednje leto verjetno novo verzijo iste opere v Londonu.
Z letom 1770 se je začelo rusko obdobje Tommasa Traette; tega leta je uprizoril opero Astrea placata, leta 1772 Antigone, leta 1773 Amore e Psiche, leta 1774 Lucio Vero in leta 1776 Le quatro stagioni e i dodici mesi dell’anno.
Traetta se je v London vrnil leta 1775 z Antigono, leta 1776 z Germondo in leta 1777 z opero Telemacco. Leta 1776 je v Milanu uprizoril še opero La Merope, potem so sledile premiere v Benetkah: leta 1778 Il cavaliero errante in La disfatta di Dario ter leta 1779 Gli eroi dei campi Elisi. Znane so še opere Artenice, La finta principessa (premiera v Pisi), Demetrio…
Na Dunaju se potemtakem ni bilo lahko odločiti, katero opero naj uprizorijo, a so se očitno zelo dobro sporazumeli za splošno znano temo Antigone (opero iz leta 1772). In še bolj, ker so jo posodobili in iz nje naredili aktualno tragedijo, od uvodnega filmskega izseka z Antigonino hojo na pokopališču do vseh mrtvecev na koncu, kjer pa bo v zazidani rodbinski grobnici končala še edina živa oseba, Antigonina sestra Izmena.
Predstavo v produkciji Theater an der Wien na odru Komorne opere so podpisali režiser Vasilij Barkhatov, scenograf Zinovij Margolin, avtor svetlobnih efektov Franz Tscheck in dirigent Attilio Cremonesi, ki je opero naštudiral z Bach Consort Wien s starimi inštrumenti.
Ideja sodobne grobnice je tako po režijski kot scenski plati bila odlična; omogočila je vse komponente sodobnega opernega gledališča in hkrati ostala zvesta starogrški tragediji o neposlušni in nepokorni Antigoni, ki ni ubogala Kreonove prepovedi pokopa svojega brata Polinejka, ampak ga je sama vzidala v grob. A ko je Kreon to opazil, je grob izkopal, vzel truplo ven in zaukazal sami Antigoni, da se živa zazida, navkljub neizmerni ljubezni lastnega sina Emoneja do Antigone, s katerim se na odru na očeh vseh celo stepe oziroma fizično napade. Scenografija je omogočila vso to tragičnost in grotesknost, zamejenost, ki pa je vendarle povedala vse o vseh ali vsem.
Predstava je s svojo sodobnostjo pravzaprav dokaz, koliko starih poznobaročnih ali predklasicističnih oper je še v čakanju na novo oživitev in uprizoritev, pa zanje ne vemo. Scenografija je z v bistvu majhnimi spremembami določila in poudarila vse vsebinske komponente, vključno z “notranjostjo” Antigoninega groba, v katerem se v predzadnjem, sanjskem prizoru ali viziji nekakšne božje milosti ali odpuščanja v večnosti že umrle Antigone, skupaj znajdeta s čašama šampanjca v rokah najprej Antigona in njen ljubi Emone, sicer s samomorom od žalosti in obupa nad ravnanjem očeta Kreona, potem pa še Adrasto, ki v onemoglem besu nad nerazumljivim in cinično krutim ravnanjem Kreona, svojega gospodarja zaduši s plastično vrečko, potem pa še sam stori samomor.
Vse je jasno, čisto, izdelano do detajlov, prepričljivo, pokaže krutost nekdanjega in sedanjega sveta, navzkrižja in nasprotja v družini ali rodbini, prepire ob pogrebih, ki se tu končajo za vse zelo ali najbolj tragično; s smrtjo kar vseh petih glavnih junakov.
Med petimi solisti (nastopa še štiričlanski zbor: sopran, alt, tenor, bas) so bili vsi postavljeni v prava razmerja tako po režijski plati kot po glasovno – interpretacijski, pri čemer je bila simpatična napaka basista in korekcija dirigenta s svojim petjem enega takta, kjer se je solist na odru izgubil.
Natalia Kawalek kot Izmena
Vsi solisti imajo svoje koloraturne arije, ki jih označujejo, ilustrirajo njihove dileme pred tragičnimi dejanji, ko je njihova eksistenca postavljena na kocko, krivec pa je Kreon, ki pa se ob sinovi smrti še sam znajde v istem tragičnem položaju, potem pa je ubit. Dilema, kdo je bil kriv za spopad Polinejka in Eteokla, je razrešena še z novimi petimi smrtmi. Edina preživela, Izmena, ostane poslednja priča vseh mrtvecev okoli seba, a nima več kam oditi. Vse stene so zazidane ali kamenje pretežko in izhoda več ni. Ostane nekako egipčanski način živega zakopa v grobnico?
Sopranistka Viktorija Bakan je bila kot Antigona odlična; v njeni interpretaciji se je pokazalo sodobno razumevanje emancipirane ženske, demokratke in liberalke, bi lahko rekli, s čimer pa bi že odprli vprašanje, kakšna je bila družba nekoč v Evropi in antiki, če so si ženske lahko dovolile takšen upor v imenu etike, morale in sorodstvenih vezi ter enakosti razmerja do pokojnih bratov?
V poseben položaj manj pogumne, a še vedno uporne ter z nihanji, sestre Izmene se je prav tako zelo dobro vživela mezzosopranistka Natalia Kawalek. Sijajen je bil avstralski tenorist Thomas David Birch kot Kreon. Po fizisu, drži, kretnjah, glasu je bil izrezan sodobni brezdušni vladar aktualnega birokratskega političnega tipa. Emoneja, njegovega krhkega sina in do konca zaljubljenega v Antigono Emoneja je interpretiral kontratenorist Jake Arditti. Ni zaman slaven; igra in poje povsem v skladu s svojo vlogo in njenim značajem. Basist Christoph Seidl je bil kot sicer uradni predstavnik in moralna avtoriteta rodbine nekako brez moči, neroden, a v ključnem trenutku si ne more kaj, da ne bi ukrepal in gospodarja Kreona nepričakovanu zaduši.
Dirigent Attilio Cremonesi je vodil predstavo suvereno, poznavalsko, v partituri je odkril mnoge sodobne izrazne momente, v stilu pozni barok z vso ornamentiko, a hkrati tesnim povezovanjem drame (libreto Marco Coltellini) in glasbe v živem sožitju, ki je od začetka do konca ustvarjala prepričljivo in vedno bolj prezentno celoto.
Občinstvo je vse nastopajoče upravičeno nagradilo s skandirajočimi aplavzi in ovacijami.
Marijan Zlobec