Zadnjič sva se videla na Prešernov rojstni dan 3. decembra, po tradicionalnem zdravniškem koncertu v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije. Veliko tradicijo vsakoletnih zdravniških koncertov je v torek preminuli primarij, dr. Pavle Kornhauser vpeljal že pred desetletji in bil nanjo vsaj tako ponosen kot na svojo pediatrično kliniko. Pri dvaindevetdesetih letih je bil še poln optimizma, nasmejan, duhovit in spodbuden; svoje življenje je užival in ga ljubil do konca, tako kot svoj vrhunski zdravniški poklic in umetnost, še posebej glasbo.
Primarij, profesor, glasbenik in doktor Pavle Kornhauser v avli Slovenske filharmonije 3. decembra 2015, foto Marijan Zlobec
Bil je duša, energija, kritični intelektualec, po svoje trmast, zahteven in vztrajen, svojih visokih kriterijev in v pričakovanju podobnih pokončnih drž tudi pri drugih.
Velikokrat sva se srečevala na koncertih, ko je poslušal druge ali sam igral. Ni ga bilo strah svojega pianizma, ki ga je izpopolnil do zavidljive koncertne ravni, prav tako kot svoje komorno muziciranje.
Ob njegovi smrti sem se spomnil, da sem se z njim pogovarjal že v sedemdesetih letih, potem pa poiskal članek oziroma intervju, ki je izšel v tedanjem tedniku ITD 14. aprila leta 1977. Včasih mi ga je omenil in se ga spominjal kot prijetno kramljanje; nisem mu nikoli povedal, da je bil zelo natančen in da je zahteval avtorizacijo s kakšnimi popravki.
Obiskal sem ga na njegovi pediatrični kliniki. Kasneje sva ga obiskala skupaj s slavnim grškim pianistom Dimitrisom Sgourosom in njegovo mamo Marianthi, ker je Dimitrisov oče tudi zdravnik in ga je obisk Kliničnega centra zanimal.
Srečevali smo se na Delu, kamor je rad zahajal, še posebej ko je prinašal Pisma bralcev, torej polemične odgovore na vsakršne izzive, predvsem zdravniške in še raje kulturne ter še posebej glasbene tematike.
Za intervju je povedal, da je bila njegova mama glasbena pedagoginja, da so v njihovi hiši večkrat prirejali glasbene večere, živeli v Zagrebu ter da je sam obiskoval nižjo glasbeno šolo. V skrivnost klavirja ga je vpeljala Ivana Lang, kasneje profesor Stančič, precej kasneje na Akademiji za glasbo v Ljubljani pa je bil pri Dubravki Tomšič, a seveda ne kot redni študent.
Za glasbo je bil vedno prepričan, da nam bo odprla pot v čudežni svet umetnosti, pomagala pri oblikovanju v široko osebnost, ki ji bo potrošniška družba prav tako tuja kot ozek tehnicizem.
Vse svoje življenje je imel prav, tako živel in dočakal lepo starost, poln iskrivega uma ter optimizma do zadnjega trenutka.
Marijan Zlobec