Če je bil poudatek na četrtem koncertu Simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije na ameriški glasbi, bi smeli po vzdušju in občutku sklepati, da je naš Anže Rozman pravzaprav ameriški skladatelj. Njegov novi Phoenix za flavto in orkester je doživel krstno izvedbo in zelo lep sprejem, kot se to zgodi le malokateremu slovenskemu skladatelju, a je več kot enakovreden delež dodala naša mlada, a že mednarodno uveljavljena flavtistka Eva-Nina Kozmus kot solistka. Dirigiral je naš stari in dobri znanec George Pehlivanian.
Eva-Nina Kozmus, foto Marijan Zlobec
Rozman je neverjetno samozavestem glasbenik, spreten, ambiciozen, zaverovan vase, pa seveda v svojo veličino, da ne rečem izbranost, napisal je že veliko in prav tako izvedel. Phoenix je nastal v verziji za flavto in klavir že pred petimi leti, sledila je orkestracija. Ta je precej v stilu veselega decembra, sladkobna, s celo vrsto redkih inštrumentov na odru, še posebej če pomislimo na spremljavo, s preveč pihali, kar tremi flavtami (piccolo), če je že solistka flavtistka in na posameznih delih flavti iz orkestra prekrijeta zvok solistke. Če bi rekel, da je Phoenix programska glasba, ne bi bil daleč, solistka je kot osebnost močnejša, kot je dobila preizkus v dani partituri; njena moč, v izrazu in globini dojemanja se je pokazala v trenutkih njene samosti, v kadenci (sicer ob spremljavi nekaj inštrumentov v pianissimu) v stavku Poslednji let – smrt, ki je najboljši.
Če je Rozman mislil na dramatičnost kot element programskega dela, bi jo bilo nujno uravnovesiti v kontekstu loka celovite zgradbe, se pravi bolj z elementi sintetične, zgoščene zgradbe, kot z izbiro zvočnih sestavin razvlečenega pripovednega tipa. Skladba je v tem smislu predolga, manjka ji identiteta solističnega parta kot melodične nosilke Phoenixove zgodbe. Eva – Nina Kozmus z Rozmanovim Phenixom ni dočakala pretresa in spoznanja, veličine mita. Pehlivanian je še vedno prepoln samega sebe, a je partituro dobro naštudiral in vodil, tako da uspeh pri občinstvu ni izostal in je bil ovacij deležen še sam skladatelj, ko je dvakrat prišel na oder, enkrat sama pa še solistka in potem vsi.
Pehlivanian je uvodoma izbral uverturo Šola za obrekovanje Samuela Barberja in v drugem delu koncerta Simfonijo št. 3 Aarona Coplanda. Ta izbor smo sprejemali kot nekakšno selitev Amerike v Evropo za utrjevanje svojega položaja v premalo razgledani Stari celini po ameriški glasbi in še posebej njenih vrhovih. Če sta Barber in Copland višek ameriške glasbe, je ameriški duh za Evropo preskromen.
Na koncu se je zdelo, kot da doživljamo vse zvočne “cerkvene praznike” na enem kupu in na eni žlici. Orkester je igral dobro, animirano, s Pehlivanianom se pozna do obisti. Ne nazadnje je prav on kot tuji dirigent izvedel največ slovenskih del.
Lepa in s skandirajočimi aplavzi občinstva pospremljena je bila dirigentova in orkestrova poteza, da je ob koncu koncerta povzdignil in nagradil dolgoletnega hornista Justina Felicijana, ki odhaja v pokoj. Mislim, da je bil ganjen do solz.
Marijan Zlobec