Njegov oče na koncert ni prišel; imel je večjo tremo poslušati konkurenčnega sina, prav tako kontrabasista kot je sam. Na Mladih virtuozih je nastopil mladi Todor Marković, sin Zorana Markovića, rednega profesorja na Akademiji za glasbo in sodelavca, solokontrabasista Simfoničnega orkestra RTV Slovenija ter že po vsem svetu znanega kot izumitelja novosti pri godalnih inštrumentih, to je drugačen, poševen strunik, ki ga je kot svoj izum patentiral in ga že prodaja po vsem svetu.
Todor Marković je v polni Viteški dvorani Križank tako ostal brez nadzora in kritike očeta in profesorja, kar je prav, saj kdo pa ima rad, da se starši nenehno vtikajo vate. Se seveda dogaja tudi to, a skoraj vedno s škodljivimi posledicami. Todor je simpatičen; osvojil je svojo lego igranja; ko želi biti čim večji lirik, se nasloni na telo kontrabasa, kot da to pri igranju in zvoku pomaga, a verjento tako le sam zvok bolj čuti, kako inštrument vibrira, ima nežnejši dotik, kot če igra vzravnano brez telesnega dotika. To je povsem individualna odločitev, odvisna od zorenja in sprejemanja svojega položaja na odru kot individualni umetniški pojav in profil.
Marković je prav tako muzikalen kot oče, morda še nima te ali take vehemence in morda ne samozavesti, ki pa se lahko zelo hitro poveča, še posebej, če bo imel dovolj priložnosti za nastope. Pomembno je, da čuti glasbo kot izpoved in da v kompozicijah, ki jih izvaja, prepozna njihov značaj. Pri Lucijanu Mariji Škerjancu in njegovi kompoziciji Pet liričnih melodij za violončelo (prirejeno za kontrabas) je dajal poudarek skladateljevemu sentimentu, nekemu romantičnemu svetobolju, ki ga je prevzemalo najbolj v mladosti, a se ga nekako ni otresel še zelo dolgo, zato tudi ni sprejemal modernizmov. Todor je razumel izhodišče teh skladb, to pa je v bistvu vokal.
Pri Brahmsovi Sonati za violončelo in klavir v e-molu št. 1 op. 38 je šlo prav tako za priredbo za kontrabas. Brahms je eden najmočnejših skladateljev s težnjo po strukturni perfekciji vseh svojih kompozicij. Sprejemaš ga nekako po razpoloženju. Marković je to vedel, ko se je približal Brahmsovi izpovedni moči tako, da ni poudarjal nekih kontrastov, ampak je vzdrževal ravnovesje z ne prevelikimi dinamičnimi razponi; vse je ostalo v mejah nadzirane zvočnosti, nekako akademsko. Pri klavirju je bil Stefan Pajanović, precej zakrit ali skrit za Markovićevim hrbtom in še večjim kontrabasom.
Po Todorju Markoviću je težko priti še komu na oder. To je pripadalo mladi kitaristki Jani Fridau (zakaj pa ni ona nastopila prva?). Je prav tako samozavestna, vzpostavlja kontakt z občinstvom na sproščen in simpatičen način, kot nekdo, ki se zaveda svoje vloge na odru, četudi je postavljen še pred izziv napovedi celotnega, še dodanega programa, ki je izpadel iz tiskanega. Jana Fridau se je najprej usmerila na slavnega skladatelja J. Fernanda M. Sora, kar je prav, saj se je treba na akademiji najprej orientirati po vsem najboljšem v kitarski literaturi in obvladati ves zgodovinski speker. Veliki solo op. 14 je že taka kompozicija, ki je solistki dala dovolj priložnosti za izkazovanje tehničnih in izraznih zmožnosti. Tu seveda lahko še napreduje in doseže v prihodnjih študijskih letih še večjo perfekcijo. Pri novi skladbi Alda Kumarja Oljke v snegu morda ni bilo slišati toliko izrazitih istrskih motivov, kot bi se zdelo, niti ne impresije iz naslova, a je Kumar vseeno spreten komponist, ki se mu je skladba posrečila kot taka, ne pa kot zvočna ilustracija določenega naslova.
Introdukcija in Andante op. 41 Josea Vinasa in še dodane štiri skladbe so potrdile tehnično spretnost solistke na poti k samostojnosti in zorenju.
Marijan Zlobec