Dražba slovenskih umetnin v Trstu dobiva še nove odmeve. Nekateri so se prepozno spomnili, da bi bilo dobro imeti kakšno delo z dražbe, morda še posebej, ko so spoznali, da cene niso bile tako astronomske oziroma so bile nižje, kot so pogosto v ljubljanskih prodajnih zasebnih galerijah. Tu bi poizkušal le delno pojasniti še nekaj malenkosti.
Zoran Mušič – Nismo poslednji (izrez), 1973, olje na platno, 65 x 50 cm
Na FB se je pojavilo vprašanje, kaj je bilo z Lokarjevo nameravano donacijo svoje zbirke, do katere naj bi bila ravnodušna tako Ajdovščina kot Ljubljana in bi iz tega lahko sklepali, da vsa dela, ki jih je imel in ki jih verjetno še ima (saj ni dal na dražbo vsega), prvotno niso bila namenjena prodaji, ampak samostojnemu muzeju, kjer bi bila skupaj kot Lokarjeva zbirka.
Za zdaj lahko le povzamemo njegovo izjavo:”Če bi se gospa Mislej zares potrudila, bi bili morda naredili muzej blizu Ajdovščine.” Ta skoraj obsodba bivše ali upokojene direktorice Pilonove galerije v Ajdovščini terja predvsem njeno osebno pojasnilo oziroma predstavitev zgodovine in (ne)rezultatov pogovorov med njo, verjetno v funkciji direktorice, in Vanjo Lokarjem. Vsakdo pa ve, da direktorica neke galerije nima pristojnosti občinskega ali celo državnega investiranja v nek nov kulturni objekt, za katerega so potrebna druga sredstva kot za vodenje galerije. Torej Mislejeva ne more biti niti odgovorna niti zadolžena, lahko pa bi se ta možnost, torej ustanovitve Lokarjevega muzeja oziroma zbirke pod eno ali novo streho pojavila na višji ravni. Vemo, kakšni so problemi z zapuščinami mnogih likovnih zbirk celo posameznih avtorjev, ki jih nihče nima kam dati. Odnos Vanja Lokar – Irene Mislej je tu zgolj nakazan in ne ravno v najbolj vsebinski luči.
Res pa je, da razni občinski faktorji ne razumejo, da je v neki likovni zbirki lahko samo ena slika več vredna kot nakup in obnova kakšne stare hiše, v kateri bi bila potem javnosti dostopna celotna zbirka vredna na primer milijon evrov! Vprašanje je, ali se je Vanja Lokar o svoji nameri pogovarjal s slovensko vlado, torej kulturnim ministrom ali ministrico? Lokar je svetovljan, torej ve, kdo je njegov pravi sogovornik.
Ali se je z dražbo svojih umetnin prenaglil ali ne, naj se odloči sam. Verjetno je ena sama Morandijeva slika iz leta 1913, ki je seveda ni dal na dražbno, precej več vredna, kot bi stal njegov muzej v rojstni Ajdovščini, s tem se pa strinjam.
Če pogledamo njegov odgovor na vprašanje, ali je najboljše slike obdržal zase ali doma:” Videli bomo, kaj se bo zgodilo jutri. Prepričan sem, da polovica ne bo prodana, to je nemogoče.” (vir Primorski dnevnik, 3. decembra), potem je jasnom, kako se je zmotil.
Drugi ocvirček po dražbi je povezan z Zoranom Mušičem. Pisala mi je direktorica Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani Kaja Širok. Zanimala jo je usoda dveh del Zorana Mušiča: slika Nismo poslednji in skica iz taborišča Dachau. Zanimalo jo je, kdo ju je kupil. Odgovor na njeno vprašanje ni možen, če se kupec sam ne identificira, tako kot je bilo to v primeru Narodne galerije in njene direktorice Barbare Jaki. Dražbe so individualne in se za veliko večino del ne ve, kdo je kupec del, saj so mnoga dela prodana “pri mizi”, kjer imajo natančen seznam, kdo se je za katero delo prijavil in koliko pripravljen plačati, tako da identitete nihče ne bo prepoznal, ali pa iz dražbe neposredno pokličejo dražitelja po telefonu. Tudi če bi vedel ali videl tistega, ki je na primer dvignil številko, ne bi mogel reči, da je on kupec, saj je lahko le posrednik ali zastopnik nekoga drugega. Muzej novejše zgodovine bi se moral za take redke priložnosti veliko bolj pripraviti. To je vse, kar lahko rečem.
Bi pa dodal še nekaj doseženih rezultatov oziroma cen z dražbe, ki jih doslej še nisem.
Slika Južina Riharda Jakopiča je dosegla ceno 13 tisoč evrov, prav tako slika Riharda Jakopiča Na polju 7000, Mladenič Alberta Sirka 2300, Pšenica Maksima Sedeja 4400, Abstrakcija Avgusta Černigoja 1800 in prav tako Neznana ženska Avgusta Černigoja 1500.
Lahko rečemo odličen uspeh je za svoja dela dosegel naš priznani in že mednarodno uveljavljeni slikar Živko Marušič. Za svojo sliko Znaki velikega formata (190 x 280 cm) je dosegel okrog 10 tisoč evrov. Prodali pa so še vsa druga njegova dela na dražbi. Tu mu čestitam za že doseženo sedemdesetletnico in obžalujem, da v Ljubljani ni imel jubilejne razstave.
Po zadnjih objavljenih podatklih so na petkovi dražbi slovenskih umetnin zaslužili osemsto tisoč evrov. Predstavnik Avkcijske hiše Stadion je povedal, da je bila udeležba slovenskih galerij in muzejev na dražbi slaba ter da je večina prodanih del vendarle odšlo v Slovenijo, le kakih pet ali šest drugam.
Marijan Zlobec
En odgovor na “Zamujena priložnost z Zoranom Mušičem”
O avtentičnosti del pa očitno nič več ne dvomiš?