Po končani tržaški dražbi, njenem uspehu, ki je presegel napovedi očitno glavnega lastnika del, ki so bila na voljo vsakršnim kupcem, se postavlja vprašanje, zakaj se niso zamejski Slovenci z njim dogovorili za ustanovitev slovenskega muzeja likovnih del v zamejstvu in še bolj, zakaj ni Vanja Lokar v rojstni Ajdovščini sam ustanovil osebnega ali družinskega muzeja s svojo dragoceno zbirko slik in porcelana?
Zoran Mušič -Konjički, 1947, olje na platno, 33 x 41 cm
Slovenska skupnost se je očitno slabo pripravila na projekte, ki so bili najprej povezani z nov0 tržaško knjigarno, še slabše pa na to, kar bi bila njena naloga že davno. Najprej je treba v celoti dobiti nazaj v slovensko last in upravljanje Narodni dom kot arhitekturno mojstrovino Maksa Fabianija. V njej bi z lahkoto pripravili med drugim muzej in galerijo slovenske zamejske umetnosti iz mnogih zbirk, ki so na voljo. Podobno v Gorici, kjer prav tako v Fabianijevem Trgovskem domu še ne vedo, kaj vse bi tam naredili.
Slovenska zamejska umetnost dvajsetega stoletja ima pravico do celovitejše in skupne predstavitve. Dobrih in odličnih del je na stotine. In še nastajajo. To je odprt problem in naloga tako EU kot Republike Italije in Republike Slovenije. Ne nazadnje bo kmalu minilo sto deset let od prve velike slovenske razstave leta 1907 v Trstu in prav v Narodnem domu. Iz Ljubljane sta z vlakom, (ki danes za razliko od nekdanje Avstro – Ogrske v Trst ne vozi več), prišla Rihard Jakopič in Ivan Grohar, iz Dalmacije Vlaho Bukovac. Bilo je slovesno, celo z glasbo in plesom, kot se je za tedanji močni slovenski Trst spodobilo.
Ivan Grohar – Kozolca, 1908
Ko se je Slovenija osamosvojila, postala samostojna država in članica Evropske unije, bi logično pričakovali večjo povezavo s skupnim slovenskim kulturnim in ekonomskim prostorom, a je poprejšnji stik z zamejci bistveno upadel. Slovenija se je ekonomsko razvila in Ljubljančani po nakupih ne odhajaho več v Trst, kulturno pa še najmanj. Ekonomsko pa kot rečeno ni slovenskih interesov in vlaganj ter posledično podjetniškega sodelovanja. V bistvu prevladuje fašistična mentaliteta italijansko – slovenskega sovraštva, čeprav se to hudo sliši. Jasno je, da sta na primer za Kitajsko Luki Koper in Trst lahko eno njihovo gospodarsko okno v Evropo, a Italija in Slovenija tako ne mislita. Ne mislita niti občini Koper in Ankaran. Če vlada vaška mentaliteta, ne moreš narediti ničesar.
Je Vanja Lokar v resnici najbolj zaslužen, da se je nekako zaustavila slovenska depresija v Trstu, vsaj začasno?
Kdo bi bil nosilec omenjenega kulturnega projekta, naj se dogovorijo uradne slovenske zamejske ustanove in združenja v sodelovanju z vladama in EU v skladu z mednarodnim čezmejnim sodelovanjem iz različnih programov in skladov.
Drugo je vprašanje, kaj je pravzaprav želel doseči Vanja Lokar, ko je dal očitno le del svoje zbirke na dražbo in hkrati nakazal neuspešno dogovarjanje za postavitev svoje zbirke v rojstnem kraju?
Ni umestno špekulirati z zasebnim premoženjem nekega človeka, ki pa je vendarle taka javna osebnost, da v tem smislu ni povsem nedotakljiv. Vsakdo lahko sam razpolaga s svojim premoženjem, lastnino, zbirkami ipd. Kaj vse je razmišljal, kaj vse se je z leti spremenilo, nekaj o tem sam pripoveduje za medije.
Če je imel denar za pomoč slovenski knjigarni – Tržaško knjižno središče -, menda s prispevkom 640 tisoč evrov v obliki kredita, ki ga je dal v zameno za njegovo vračanje v obliki neprofitne najemnine, potem se postavlja vprašanje, zakaj ni del denarja še prej vložil v ustanovitev in izgradnjo lastnega muzeja in prikaz rodbinske spominske zbirke kar v Ajdovščini sami? Seveda v sodelovanju z občino Ajdovščina in Republiko Slovenijo, ta pa v sodelovanju in prijave projekta v programu EU.
Vanja Lokar izvira iz znamenite družine Lokarjevih iz Ajdovščine. Očetov bratranec je bil Danilo Lokar, znani zdravnik in pisatelj, prijatelj Vena Pilona in lastnik kar precej njegovoh slik, ki so sedaj v Pilonovi galeriji v Ajdovščini. Mati je bila gospodinja, rojena v Kopru. Vanjev oče se je ukvarjal z lesom. Kmalu po Vanjevem rojstvu se je družina preselila v Gorico, potem v Trbiž, kjer je imel oče žago. Vanja je po končani osnovni šoli študiral na trgovski akademiji v Trevisu. Po očetovi smrti leta 1958 je prevzel vodenje njegovega lesnega podjetja in v tem času spoznal Sonjo, hčerko trgovca s kavo, se z njo poročil in na povabilo tasta vstopil v njegovo podjetje Transcoloniale. Leta 1976 se je podjetje preimenovalo v Cogeco (Commerce generale caffe) in takrat je Lokar postal polovični lastnik tega podjetja. Leta 1979 je na Univerzi v Trstu diplomiral iz političnih ved. V Trstu so leta 1989 kupili pražarno Cremcaffe, ki je delala v glavnem za slovenski trg. Podjetje je uspešno poslovalo dolga leta. Po upokojitvi Vanje Lokarja njegovega podjetja hčerki nista bili pripravljeni prevzeti, zato je tržaško pražarno Cremcaffe prodal slavnemu Dunajčanu Juliusu Meinlu, milansko neki drugi italijanski pražarni, osrednje podjetje Cogeco, ki mednarodno trguje s surovo kavo, pa je kupila goriška finančna družba KB 1909.
Vanja Lokar je v nekem intervjuju povedal, da je v Sloveniji tako problem umetnostnega trga kot ponarejanja umetnin, ob tem pa pomanjkanja ustanove, ki bi se ukvarjala z ugotavljanjem pristnosti umetniških del. No, še bolj je problem pomanjkanje strokovnjakov in umetnostnozgodovinske vede kot prave stroke, ki najprej natančno ve, kaj je kdo ustvaril, kje se hrani in v kakšnem stanju je, ne pa da hranijo v depojih Moderne galerije sliko Riharda Jakopiča iz leta 1900 v razpadajočem stanju, ali pa se pojavijo, kot sedaj na razstavi v Narodni galeriji, celo polakirane. Taka slika na razstavo osrednje nacionalne galerije ne spada.
Kaj bo storil Vanja Lokar s svojo (pogojno rečeno ostalo zbirko) je njegov osebni problem, če je seveda nekaj takega sploh problem, pomembno je, da se ob sedanji dražbi slovenske organizacije, pa ministrstva v Sloveniji, vprašajo, kakšen je lahko ali celo mora biti sedanji in jutrišnji kulturno politični program v tem segmentu nacionalne kulturne politike.
Albert Sirk – Kopalke, 1945
Možna bi bila Lokarjeva zbirka v Ajdovščini, če bi dobili s skupnimi močmi primerno hišo, medtem ko ostaja v Trstu in Gorici, pa seveda v Štanjelu, uresničitev slovenskih programov, kot bi jih morala znati udejaniti vsaka razvita država, narodna in kulturno osveščena skupnost. Partizani so s požigom Štanjela pregnali Nemce iz njega tako rekoč v enem dnevu leta 1944, grad pa obnavljajo že nad pol stoletja in še ni dokončan. To pove vse. Si predstavljate, da Berlin, Dresden, München, Nürnberg… po bombardiranju zaveznikov še danes ne bi bili obnovljeni? S figo v žepu ne moreš ničesar narediti. Volje, želje in vizije očitno ni. Maks Fabiani nima svojega muzeja in zbirke ne v Trstu, ne v Gorici in ne v Štanjelu. Ne na Dunaju in ne v Ljubljani; še njemu so partizani požgali dom v Kobdilju, sicer daleč stran od štanjelskega gradu, a imeli so ga za fašista, menda celo za Hitlerjevega osebnega znanca, če že ne prijatelja.
Rihard Jakopič – Na polju, 1918
Zadrega muzejev in galerij v Sloveniji ob sedanji dražbi v Trstu pravzaprav kaže, kako daleč je slovenska nacionalna kulturna zavest v primerjavi z na primer skrbjo za begunce in pomočjo zanje. Slovenija je že dala in bo še dala milijone, sposodila si bo še petdeset milijonov evrov, nima pa nekaj deset tisoč evrov za nakup aktualnih umetnin iz slovenske kulturne dediščine.
Seveda lahko ugotavljam, da se s tem v zvezi, konkretno s problemom beguncev in njihovega stroška, če spomnim na tri milijarde evrov darila Turčiji, da za begunce kar sama poskrbi, na sorazmerno lahkoten način ukvarja celotna Evropska unija, medtem ko teh treh milijard niti v sanjah ne bi dala za varovanje evropske in še posebej nacionalne kulturne dediščine vseh 28 članic, kaj šele za stimuliranje aktualne kulturne in še posebej umetniške ustvarjalnosti kot najbolj prepoznavne evropske identitete. Spomnimo, da je turistični priliv samo Nemčije in Italije na letni ravni nad 90 milijard evrov. Kolikšen bo begunski odliv menda razumete, da ni najbolj primerna tema za tovrstni prispevek.
Živko Marušič – Brez naslova, 1987
Ministri in vlade, dajte malo razmišljati tudi v tej smeri. Evropa z Evropejci želi naprej, ne nazaj. Nazaj naj gre tisti, ki v Evropo in njeno kulturo ne spada, predvsem pa ve, kje je njegov pravi in edini dom.
Žal se lahko vprašamo, kakšen je v resnici današnji svet, če je vseh beguncev v svetu kar dvesto milijonov?! Lahko dodamo še podvprašanje: kdo je to begunstvo povzročil, ga še povzroča in zakaj?
Marijan Zlobec