Vanja Lokar je za prodajo

V komentarju na Pleskovičev poziv, naj slovenske ustanove sodelujejo na dražbi in odkupijo dela za nacionalno kulturno dediščino, je izraženo povsem nasprotno mnenje: “Lepo bi bilo, da bi slike kupil kakšen ameriški ali angleški ali nemški muzej in bi bile tam na ogled. Tako bi lahko tudi po svetu spoznali slovenske umetnike.”

Vanja Lokar pa za Primorski dnevnik pravi:

»Bodimo jasni do konca: kam bodo končale slike, ki so bile v moji zbirki? Nobena od teh slik, milijon evrov lahko staviva, ne bo šla v Avstralijo, New York, na Dunaj ali v Rim, razen, če ni tam kakšen Slovenec, ki si jo že celo življenje želi. Če bodo prodane, se bodo iz Trsta samo približale Ljubljani. Razlika bo le v tem, da ne bodo več pri Lokarju, temveč pri XY gospodu. Ta jih bo morda dal institucijam, ali bodo to storili njegovi otroci. Slovenskih umetnikov nihče ne pozna, ker ne krožijo, ampak so na ogled po galerijah. Del tistega, kar smatramo, da je važno, mora krožiti, ker to napravi cene, tako raste povpraševanje … Picasso postaneš tudi tako, da Sgarbi in drugi govorijo o tebi … in potem morda ne bi bila zanimiva samo kitajska umetnost, temveč tudi slovenska. Tako gredo te zadeve,« meni Lokar.