Lahko rečemo že razvpita dražba slovenskih umetnin v Trstu je bila v celoti uspešna. Narodna galerija je na začetku izjavljala, da si bodo prizadevali za pridobitev del, ki bi sodila v javno zbirko, v okviru trenutnih finančnih zmožnosti. Kot kažejo rezultati dražbe, je očitno vseeno pridobila sredstva, da je lahko uspešno dražila in postala bogatejša za kar tri slike.
Zoran Mušič – Avtoportret, 1946, olje na platno na iverno ploščo, 40 x 30 cm
Narodna galerija je na dražbi pridobila dvoje del Zorana Mušiča, s čimer bo kvalitetno dopolnila svojo že obstoječo zbirko oziroma zbirko, ki še čaka na predstavitev hkrati z odprtjem nove, obnovljene in razširjene Narodne galerije 16. januarja 2016. V novih prostorih nekdanje stare telovadnice Narodnega doma bo namreč na ogled prav Mušičeva zbirka oziroma Mušičeva dela iz zbirke slikarjeve nečakinje Vande Mušič, ki je s svojim očetom in Zoranovim bratom Ljubanom živela (ona sicer še živi) v slavnem ljubljanskem Nebotičniku. Ker je bilo napovedano, da bo v prenovljeni Narodni galeriji na ogled 97 Mušičevih del, jih bo sedaj še z dvema 99. Stavim, da bodo pridobili vsaj še eno za čisto stotico!
Zoran Mušič – Ida, 1942 (po slovenski verziji, 1952 (po italijanski)
Narodna galerija je pridobila Mušičev portret žene Ide ter Mušičev avtoportret. Ker pa pripravlja še razstavo slikarke Elde Piščanec, se je odločila za nakup edine njene portretne slike na dražbi. Ta poteza Narodne galerije je prišla v pravem trenutku in kaže na spretnost direktorice Barbare Jaki.
Elda Piščanec – Dekle v profilu, olje na platno, 55 x 45 cm
Najvišjo ceno je dosegla slika Kozolca (V Gerajtah) Ivana Groharja iz leta 1908, in sicer devetdeset tisoč evrov.
Po pričakovanju je drugo najvišjo ceno dosegla slika Vena Pilona Most (Pogled čez most), in sicer dvainsedemdeset tisoč evrov.
Konjički Zorana Mušiča so dosegli ceno 68 tisoč evrov. Prodali niso dvanajst od 107 del ali približno deset odstotkov.
Nekateri mediji dražbo ocenjujejo kot stoletni dogodek, kar pa je pretirano, saj poznamo še kar nekaj zasebnih in drugih zbiralcev oziroma lastnikov umetniških likovnih del, ki imajo še večje zbirke, kot je bila sedanja ponudba na dražbi, kar pa je lepa spodbuda za še druge, mlajše ali začetne zbiralcev, da del svojih sredstev vlagajo v nakupe domače in mednarodne, še posebej sodobne umetnosti in tako pomagajo aktualnim ustvarjalcem preživeti in ustvarjati.
Na napovedi dražbe so se zlasti v slovenskih medijih v Italiji pojavljali komentarji, ki razširjajo temo same tržaške dražbe na mednarodno raven in na aktualni položaj slovenske narodne skupnosti v zamejstvu.
“Nihče ne omenja cele zbirke Spacalovih del, ki so šla v italijanske roke po smrti Jožeta Skerka (Škerka). V njej je bilo na desetine grafik, pa tudi veliko Černigojevih del. Njegov nekdanji odvetnik jih veselo prodaja italijanskim galerijam,” pravi en komentar.
Zakonca Zora in Jože Skerk sta leta 1998 ustanovila na svoji domačiji v Trnovci Umetnostni in kulturni center Skerk za medsebojno spoznavanje med narodi in kulturami v okviru Alpe Adria in zlasti slovenske umetnosti v Italiji ter opazne in predvsem avtohtone prisotnosti Slovencev v Furlaniji Julijski krajini. Center je organiziral mnoge razstave, najbolj odmevna je bila slovenskih impresionistov (Grohar, Sternen, Jakopič, Jama) iz zamejskih zbirk, ki si jo je ogledalo kar petnajst tisoč obiskovalcev.
“Dela, ki so bila narejena z oznako umetnosti, so nastala z mislijo na prodajo. Tudi slikarji, pisatelji itd. morajo živeti. Čim je taka stvar gotova, nekako konča na prodajnem mestu (knjižna polica, galerija…). Enako kot pašta, riž, pralni prašek…Kdor si jo želi, jo lahko kupi. Ceno pa določa trg. Čim višja bo, tem bolj bodo naš umetniki zasloveli,” pravi drugi komenar.
Tulipani Avgusta Černigoja so bili prodani za 7000 evrov
“Umetniških del ne gre zapirati med slovenske zidove! To so univerzalna sporočila, ki se morajo uveljaviti med vsemi ljubitelji umetnosti, ne glede na njihovo narodno pripadnost. Če se bomo še naprej zapirali, bomo naše umetnike cenili samo mi, drugim pa ne bodo pomenili ničesar. Van Gogh, Renoir, Michelangelo niso umetniki posameznega naroda ali države, ampak bogastvo človeštva!” pravi tretji komentar.
“Lepo bi bilo, da bi slike kupil kakšen ameriški ali angleški ali nemški muzej in bi bile tam na ogled. Tako bi lahko tudi po svetu spoznali slovenske umetnike,” pravi četrti komentar.
Ivan Grohar – Sv. Ivan pri Devinu (Štivan), 1902, slika prodana za 39 tisoč evrov
Vse to je res, a se mora za naše umetnike najprej kdo zanimati. Žal pa se po svetu za umetnost najbolj zanimajo tisti, ki v nakupih vidijo investicijo, torej možnost zaslužka čez nekaj ali več let. Na tem sloni vsa svetovna trgovina z umetninami; kdo bo čim ceneje kupil (pravega umetnika) in (ga) čim dražje prodal.
Za tržaško dražbo se je prijavilo okrog 350 dražiteljev. Velika publiciteta je očitno opravila svojo kulturno informativno nalogo.
Marijan Zlobec
En odgovor na “Tržaška dražba umetnin v celoti uspešna”
Hvala za citiranje mojega komentarja v zvezi z vprašanjem, kaj se dogaja s Skrkovo umetnostno zapuščino. Slike se še vedno prodajajo in izginjajo, medtem ko njegova domačija je zdaj že skoraj v celoti opustošena.