Popoldne bo v Trstu velika dražba nekaj nad sto umetnin, večinoma slik znanih slovenskih slikarjev, od impresionistov do sodobnikov. Menda si je dela v času javnih ogledov pred samo dražbo že ogledalo dva tisoč ljudi, večinoma iz Slovenije. Italijanski organizatorji pripominjajo, da so dela kot v kakšnem muzeju, kot ga še ni nihče videl ter da gre ali bo šlo za dražbo stoletja.
Veno Pilon – Most, 1926, olje na platno, 66 x 85 cm
Organizator potemtakem misli, da je Slovenija povsem nerazvita država, ki nima nobenega muzeja in galerije, kaj šele razstav, na katerih so bile na ogled številne umetnine vseh avtorjev na sedanji italijanski dražbi. Ne vem, ali bi v Trstu radi vzgajali slovenske likovne kavboje ali le čim več zaslužili?
Ivan Čargo – Portret, oklje na pklatno na kjarton, 47 x 36 cm
Vsak umetnik ima svojo zgodovino in svoj opus, za vsako delo pomembnega ustvarjalca bi morala biti jasna in znana kronologija, to je sledljivost ustvarjalnega procesa z umetniškimi deli kot njegovim rezultatom od začetka do konca oziroma do sedaj. Dražba teh kriterijev ne izpolnjuje in postavlja kupca pred lastno odločitev in še bolj tveganje. Državne ustanove oziroma zavodi v Sloveniji se menda vedejo tako, kot da je nekaj avtomatično lahko ali celo mora biti njihovo, ministrstvo pravi, da za sodelovanje na dražbi nima denarja…Če se na primer Pilonova galerija v Ajdovščini zanima za kakšno Pilonovo delo na dražbi, mora vedeti marsikaj, česar se na dražbi ne opazi na prvi pogled. Ne vem, če ima sedaj tak kader oziroma vodstvo. Po Sloveniji krožijo tudi ponarejeni, še neznani “Piloni”. Podobno ponarejeni Černigoji in Spacali. Predno se navdušite malo pogoltnite slino. Narodna galerija mora natanko vedeti, če bi bilo katero delo zanje še zanimivo ali ne, prav tako Moderna galerija, ki itak ne kupuje nič in ji manjka na tisoče del, ki jih še imajo ali sami avtorji ali njihovi potomci oziroma dediči.
Lojze Spacal – Hiše v Repnu, olje na platno, 40 x 50 cm
Bojim se, da bo na tej dražbi po svoje utrpel škodo najbolj pošten in dolgoletni zbiralec umetnin slovenskih avtorjev, na katerega so se potem “obesili” ali “šlepajo” vsi drugi. Organizator se je tako odločil in lahko s svojo dražbeno hišo počne kar hoče. Dražbe so trgovina.
Avgust Černigoj – Portret in stol, mešana tehnika, 23 x 36 cm
Še enkrat opominjam, da slovenska umetnostna zgodovina ni opravila svoje temeljne naloge, to je strokovna ureditev, opis in katalogizacija celotnega ustvarjalnega opusa najpomembnejših umetnikov z vso potrebno dokumentacijo in barvnimi reprodukcijami vseh del. Zadnjič sem v dunajski Albertini kupil celovit katalog slik norveškega slikarja Edvarda Muncha v štirih debelih knjigah…Kdaj bomo mi dočakali kaj podobnega za Riharda Jakopiča? Če mene vprašate, je odgovor: nikoli. Mi imamo ali smo imeli skupaj sto doktorjev znanosti in nobenega pravega strokovnjaka!
Apeliram na sodobne slovenske umetnike, da vodijo osebno kronologijo in dokumentacijo vseh svojih del, ministrstvo pa, da k temu prispeva svoj delež.
Milko Bambič – Model, akvarel na papirju, 35 x 50 cm
Naše galerije in muzeji imajo na stotine del v depojih, ki jih nikoli nihče ne vidi; veliko boljših in kapitalnih kot so one sedaj v Trstu. Na stotine del imajo galerije in muzeji po manjših krajih; pojdite samo v Kostanjevico na Krki ali v Velenje…oglejte si zbirke na desetine naših podjetij, tovarn, zavodov, bank, državnih ustanov in objektov…Samo na hodniku v prvem nadstropju v nekdanji banski palači je več kapitalnih impresionističnih del kot jih je videti v ponudbi tržaške dražbe.
Robert Hlavaty – Hiše na Krasu, akvarel na papirju, 22 x 35 cm
Ne ponižujte se in ne delajte iz sebe ponižnih in neukih likovnih klovnov, ki se morajo zatekati po osnovno znanje v neko zasebno tržaško dražbeno hišo. Ne obnašajte se tako, kot da v življenju niste videli še nobene slovenske razstave.
Robert Hlavaty – V dežju, šestdeseta leta, akvarel na papirju, 22 x 35 cm
Če že želite kaj kupiti, vedite kaj, zakaj, od kod je delo in ali je absolutno avtentično. Na žig in podpis ter strokovno mnenje o pristnosti umetnin ne računajte! Dražbena hiša v svojem pravilniku zelo jasno pove, da za avtentičnost del ne odgovarja, ker je ona samo posrednik med prodajalcem in kupcem in ni možen nikakršen kasnejši ugovor.
Ker so se pojavljale opombe o izvoznih in uvoznih dovoljenjih zlasti za dela starejša od petdeset let ter v večji vrednosti, dodajam eno točko iz tržaškega dražbenega pravilnika.
Gojmir Anton Kos – Rumeni tulipani, olje na platno, 61 x 51 cm
O tem govori 21.člen Splošnih dražbenih napotkov. Za izvoz kakega dela iz Republike Italije, kar velja posebno za nad 50 let stara dela, veljajo predpisi po ZD od 22. 1. 2004 št. 42 (čl. 75 in naslednji). Dovoljenje za prosto kroženje predmetov si mora priskrbeti kupec sam. Zavrnitev takega dovoljenja ali zamuda pri izdaji kakršnega koli drugega potrdila ne more biti razlog za razdrtje pogodbe ali razveljavitev prodaje, kot tudi ne opravičilo za zamujeni rok celotnega plačila.
Ni neopazna še 22. točka, ki govori o sledni pravici, to je fr. Droit de Suite, v skladu s čl. 152 zak. od 22. 4. 1941 št.633, ki ga nadomešča čl. 10 ZD od 13. 2. 2006 št. 118. Sledne pravice gredo v breme prodajalca.
Marijan Zlobec