Katera je najboljša opera Richarda Straussa? Na to vprašanje je zelo težko odgovoriti. Strauss je začel pisati opere, ko je imel že velike izkušnje na področju simfonične glasbe; obvladal je inštrumentacijo, dramatizacijo znotraj orkestra, prepoznal izraznost sekcij in inštrumentalnih solov, odnos med orkestrom in solisti na odru, še posebej do sopranistk kot pretežnih nosilk njegovega opernega dogajanja.
Strauss se je zelo hitro razvijal od Salome, Elektre, Kavalirja z rožo, Ariadne na Naksosu do poslednjih oper, nastalih nekaj desetletij kasneje. Strauss je imel srečo v sodelovanju s slavnim dramatikom Hugom von Hofmannsthalom, avtorjem drame Elektra po Sofoklejevi tragediji, še poprej z najdenjem snovi v že slavni drami Oscarja Wildea Saloma, ki jo je želel v svoji operni različici po libretu Hedwig Lachmem spraviti na oder dunajske Dvorne opere pod tedanjim direktorjem Gustavon Mahlerjem, a ni uspel.
Anna Larson kot Klitaimnestra, vse fotografije Wiener Staatsoper/Michael Poehn
Strauss je bil še eden izmed velikih opernih skladateljev neizmerne energije, znanja, vztrajnosti, nedvomne politične zvitosti, taktiziranja in paktiranja s Hitlerjevim novim redom, ki pa se mu ni izšlo, čisto hudih ali najhujših ukrepov pa vendarle ni dočakal. Elektra je težka opera bolj po pevski in orkestralni ravni kot po režiji in scenografiji.
Gun – Brit Barkmin kot Krizotemis
Ali bi bila ljubljanska Opera in balet SNG v tem trenutku že sposobna Elektro uprizoriti, koprodukcijsko v Cankarjevem domu? Na to vprašanje je težko odgovoriti, ker sami nimamo protagonistov. Naši pevci in pevke so osebnostno preskromni in ne morejo biti nosilci in interpreti tako težkih in profiliranih vlog, kot so v Elektri, čeprav jih ni veliko. Bili bi dovolj za stranske vloge, a bi morali dobiti močnejše pevce dramskega značaja. A zdi se, da jih celo v svetu ni dovolj, oziroma jih je manj kot jih je bilo še pred dvajsetimi, tridesetimi leti, ko je Elektro na Dunaju, v Salzburgu, Firencah dirigiral tedanji umetniški vodja Državne opere Claudio Abbado, ki je po odhodu z Dunaja postal šef dirigent Berlinskih filharmonikov in je z njimi izvedel Elektro kot verjetno najboljšim orkestrom, ki je to opero sploh izvajal. Abbado je imel srečo, da je salzburško velikonočno predstavo lahko prenesel še na Majski glasbeni festival v Firence. Drugi dirigentski mojster v onem času je bil sir Georg Solti, še posebej s predstavo v Kraljevi operi Covent Garden v Londonu. Približno v istem času je v Scali Elektro dirigiral še Giuseppe Sinopoli. Žal so vsi že pokojni.
Herbert Lippert kot Egist
Ljubljana bi za izvedbo Elektre potrebovala uvožene pevce glavnih vlog, odličnega dirigenta, ki bi ne le poznal partituro do podrobnosti, ampak bi uspel vzpostaviti vso dramatično napetost in razvojni lok opere od začetka do konca, brez vsakršne zadržanosti, polnokrvno, tako kot si je to predstavljal Richard Strauss. On je v orkestru videl neizmerno zvočno izrazno moč vseh psihoanalitskih stanj, razmišljanj, solilokvijev (Elektra), dialogov (Elektra, Klitaimnestra), vizij, načrtov in pričakovanj. Strauss je psihoanalizo poznal, ker je bila tedaj na vrhuncu javnega intelektualnega zanimanja.
Strauss je v Elektri imel največjo inštrumentalno zasedbo. Berlinski filharmoniki ali Dunajski filharmoniki si jo lahko privoščijo, a kaj naj bi naredila Ljubljanska opera brez izdatne pomoči (in stroškov)? Potrebovali bi šestdeset godal, osem rogov, šest trobent, štiri pozavne, tubo, šest, klarinetov, štiri flavte, štiri fagote, tri oboe, hekelfon, angleški rog, dvojne timpane in številna druga tolkala, dve harfi, celesto…skratka sto glasbenikov.
Matthias Goerne kot Orest
Lahko bi šli v koprodukcijo obe operi ali ljubljanska s Slovensko filharmonijo. Če bi opero režiral Martin Kušej, tako kot v Zürichu, bi še šlo. Morda bi bil dirigent Marko Letonja? Pevce bi dobili, vprašanje pa je, koliko bi bilo občinstva in ali bi v Gallusovi dvorani lahko dosegli obisk dvajset tisoč. Bojim se da ne.
Dunajska Državna opera je v tem smislu prav tako previdna pri Elektri kot pri ostalih operah; v periodi ponovi štiri, pet ali največ šest predstav in jih potem nadaljuje še na koncu iste sezone ali čez leto ali nekaj let.
Scena dvigal v Elektri
Državna opera je v zadnjih tridesetih letih Elektro uprizoprila dvakrat; s Claudiom Abbadom v režiji Harryja Kupferja (tedaj je kot Klitaimnestra nastopila naša mezzosopranistka Marjana Lipovšek) koncem osemdesetih in na začetku devetdesetih let ter nazadnje v režiji Uwea Erica Laufenberga in se je kot dirigent pokazal že precej ostareli, da ne rečem betežni Peter Schneider, za katerega je počasen tempo višek izrazne moči, za pevce pa neizmerna zahtevnost in težavnost.
Nina Stemme kot Elektra
Režiser Uwe Eric Laufenberg je bil zelo dober v postavitvi odnosov med akterji; ni pretiraval ne z Elektrinim patosom, ne s Klitaimnestrino preganjavico, kar je bolj značilnost ostarelih ljudi kot pa zločink, kot je sama. Klitaimnestro je dvignil (visoki čevlji) tako, da je delovala scensko kot kraljica, vzvišena nad vsemi, močnejša od vseh in potemtakem neustrašna do vseh groženj od zunaj (Elektra) in od znotraj (vest, spomin, tragika izbire v nekem trenutku). Njena postavitev na voziček, s katerim se po odru premika in od koder se dviga in še lahko vstaja (ni invalidka), je scenska posebnost, ker ji stopnjuje tako grozljivost kot neustrašnost. Ne nazadnje so Elektra, Krizotemis in Orest samo njeni otroci; kdo med njimi bi imel toliko poguma, da bi umoril lastno mater? Še posebej, ko prispe po glasniku (lažna) vest o Orestovi smrti in jo mati pospremi s krohotom (v ozadju scene).
Ninna Steme
Scenograf Rolf Glittenberg je oblikoval sorazmerno preprosto scenografijo, iz katere je izstopalo dvojno dvigalo kot presek ali odprtost v avditorij in potemtakem z vidljivostjo vsega v premikanju kakih šest nadstropij navzgor in navzdol. Torej imamo pred sabo sodoben ambient, daleč od kakšne antične palače v Mikenah; prej stolpnico skrivnostnih ozadij in predvsem stanovanj ali enega samega, to je družinskega Klitaimnestrinega in njenega ljubčka Egista. Ta ves čas osvetljeni in hkrati dinamični scenski element je soočen z nekakšno kolektivno pralnico ali umivalnico ljudi (žensk na začetku opere, ne toliko s tuši kot s cevjo v rokah paznice v umivanju ali škropljenju nekakšnih zapornic ali služkinj) ter za zidom ogromnim kupom premoga za potrebe kurilnice. Dovolj efektno za vse dogajanje v prepletanju in razvrstitvi prizorov.
K temu so prispevali diferencirani in hkrati posodobljeni kostumi Marianne Glittenberg, pri čemer hlačni kostum Elektre spominja na kakšno podobo kanclerke Angele Merkel.
Režiser se je je očitno podrejal počasnosti predstave dirigenta Schneiderja, s čimer je utrpela škodo dramatična moč same opere in njene največje izrazne moči. Elektra ima največje zvočne klimakse, ki se jih ne sme ustrašiti noben dirigent; tu moraš do konca zmogljivosti vseh sodelujočih. Vsega bi lahko bilo še več, izostritev tempa, dinamike, še več stopnjevanj, ko pevci ne pojejo, več napetosti med sekcijami, več barvnih nians in usklajenosti med rogovi, trobentami in pozavnami ter tubo, ko nastaja zastrašujoč vprašaj, ali bo Orestu umor matere uspel ali ne. Strauss je uporabljal pihala kot psihoanalitični element, trobila pa kot dramski.
Dunajska predstava je imela močne soliste. Mezzosopranistka Anna Larson kot Klitaimnestra v razponu ženske, ki se nikoli ne bo vdala in hkrati z vedno bolj prisotnimi dilemami, kakšne posledice nekdanjega zločina nad možem se ji lahko zgodijo, z nočnimi morami, a sposobna še zadnjega dialoga z največjo sovražnico, lastno hčerko. Larson je močna interpretka, čeprav bi se ji podala, če bi jo imela, še večja dramatična vokalna moč, tako kot je to znala naša Marjana Lipovšek (v Berlinu, Londonu, Salzburgu, na Dunaju, v Firencah). Larson ni natančno vedela, tako kot Lipovškova na primer v Firencah, kaj poje, ko se na sredini odra sprašuje: Warum ? Zakaj? Ena sama beseda, s poudarkom na dolgem u, ki pove vse, vso zgodovino in usodo. Zakaj? Strauss ne vpraša: zakaj jaz? A tako misli.
Sopranistka Nina Stemme kot Elektra je bila najmočnejša na odru; ima vse, od izkušenj do glasu, od izraza do pojavnosti polnokrvne emotivne osebnosti, tu še posebej v iskanju pravične kazni za zločinsko mater. Sopranistka Gun-Brit Barkhim je kot Krizotemis vedno pojem mladosti, ki si želi življenja, ne pa maščevanja in vpletenosti v umor matere. Ona še vidi svojo perspektivo, Elekra očitno ne.
Največje presenečenje dunajske predstave je bil sicer lirski baritonist Matthias Goerne kot Orest. Zmogel je nekakšno glasovno transformacijo, tako da je naredil vtis dramskega baritonista dokaj voluminoznih zmožnosti. Včasih sta dominirala Franz Grundheber ali Robert Hale pa še kdo. Goerneja sem v Firencah, ko je Elektro dirigiral Seiji Ozawa, že videl, a je bil tedaj bolan in je vlogo bolj markiral. Tu je bi rekel presegel samega sebe v drugačnem izraznem in izpovednem segmentu svojih sicer bolj redkih opernih vlog.
Tenorist Herbert Lippert kot Egist je bil ves čas kot zbegan na svojem vračanju domov oziroma h Klitaimnestri. Ve, čuti, ugotavlja kaj se dogaja, se že je ali se bo v kratkem, še posebej ko vstopi v dvigalo in postane paničen, potem pa ga Orest efektno, a bolj po mafijsko z vrvjo ali žico od zadaj zadavi. Takega Elektra potrebuje.
Režijsko dobro postavljene in glasovno efektno izbrane so bile služkinje, med njimi kot prva (izmed petih) naša Monika Bohinec, prav tako Orestov skrbnik, basist Il Hong, zaupnica sopranistka Simina Ivan, nosilka vlečke Aura Twarowska, še posebej paznica sopranistka Donna Ellen, šest služabnic, dva služabnika. Skupaj se v Elektri vendarle nabere kar dvaindvajset solistov.
Elektra je pokazala doseženo raven operne poustvarjalnosti v tem trenutku na Dunaju; je slabša kot nekoč in v času, ko so bile Elektre Eva Marton, Deborah Polaski, Hildegard Behrens, Gwyneth Jones…, še poprej Birgit Nilsson ali Leonie Rysanek ter še posebej Astrid Varnay, ki je zelo dolgo najprej pela Elektro, zatem pa mezzosopransko Klitaimnestro. Večnost opere pomeni hkrati nenehni izziv za nove pevke in pevce.
Marijan Zlobec