Danes je bil tak dan; začelo se je s Prešernovim rojstnim dnem in končalo z istim jubilejem Marjane Lipovšek, ki ji pošiljam prisrčne pozdrave z najboljšimi željami na Dunaj. Vmes je slavil šestdesetletnico Oto Pestner, svoj jubilejni vsakoletni koncert so imeli zdravniki, pesniki so proslavljali z maratonskim literarnim večerom v NUK, kjer je slavil svoj rojstni dan pesnik Boris A. Novak, v Klubu Maksimarketa pa je nastopil slavni makedonski klarinetist Goran Bojčevski s svojim triom ali kvarteton. V avli Slovenske filharmonije sem srečal še dr. Pavla Kornhauserja, očeta in duše vseh zdravniških koncertov. Logično je, da mi verjamete, da nisem mogel biti na vseh dogodkih istočasno (v celoti).
O Otu Pestnerju pravzaprav nisem nikoli posebej pisal; so dovolj drugi, njegov jubilejni koncert v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma se je začel precej glasno, preveč za njegovo občutljivo naravo in sposobnost čutenja svojih melodij, izraznosti in stika z občinstvom na bolj naraven način. Pestner je morda na svoj jubilej povabil preveč drugih, ki se nekako navezujejo nanj in njegove uspehe, pri čemer izvzamem Eldo Vileer, s katero na Slovenski popevki nastopata skupaj od leta 1971. Raje bi videl, da bi zapela samo Lastovko, kot da se je na hitro (na)učila za duet s slavljencem novo slabo pesem. Alpski kvintet je delal bolj reklamo zase, Oto pa je pač pokazal tisto, kar mu je bilo v tem kontekstu dano ali je bila to njegova folklorna “nadgradnja”. Ne vem, koliko ta izpričuje njegovo pevsko, osebnostno in umetniško identiteto. Mislim, da ne prav veliko…
V drugem delu Pestnerjevega koncerta sem že bil v Slovenski filharmoniji na tradicionalnem 46. koncertu zdravnikov v spomin na profesorja Janeza Plečnika. Čar teh koncertov je naravna glasbena, čeprav stranska dejavnost slovenskih zdravnikov, ob spretnem, iskrivem, duhovitem in privlačnem vodenju ter povezovanju Zvonke Zupanič Slavec. Po koncertu sem ji dejal, da bolje povezuje koncert kot Tajda Lekše Pestnerjevega v Cankarjevem domu. Vprašala me je, če bom to zapisal, pa sem ji odgovoril, da ne.
No, sem se premislil. Si predstavljate, da mi ženska reče, da si ne upam. Zdravniški koncerti so menda unikum v Evropi, na kar je zlasti ponosen že dvaindevetdesetletni doktor pediatrije Pavle Kornhauser.
Ugledal sem ga, pravzaprav me je on prvi poklical, šele na koncu, v avli SF, ko sem že mislil na odhod. Hitro naprej še v Klub Maksimarketa.
O Goranu Bojčevskem sem že pisal v okviru njegovega nastopa na 63. Ljubljana Festivalu. Je velik talent, največji klarinetist po Matetu Bekavcu, s to razliko, da je še skladatelj, jazzist in improvizator. Pred njim je velika glasbena kariera, čeprav izhaja iz Makedonije in živi v Celju.
Kaj je zvečer 3. decembra še hujšega, kot če v parku Zvezda srečaš še pesnika Vladimirja Gajška, ki te povabi na literani večer v NUK s slavljencem Borisom A. Novakom.
France Prešeren je, kot veste, preživel. Danes bi bil star 215 let, kar še ni starost osrednje osebe v operi Zadeva Makropulos Leoša Janačka, ki jo bom, upam, videl na odru dunajske Državne opere čez dobrih štirinajst dni. Pevka Emilija Marty v operi je bila namreč stara tristo let, potem pa ji je počasi začelo postajati dolgčas. No, tristoletnico Prešerna bomo še dočakali, za naprej pa bomo še videli. Ampak življenju se priporočam.
Marijan Zlobec