Po objavi poročila s predstavitve knjige Igorja Omerze Karla – Udba o Dragi sem se spomnil, da sem sam nekoč obiskal to srečanje slovenskih izobražencev, vendar sem pozabil, katerega leta natančno je to bilo; nekje v začetku sedemdesetih let,torej pred več kot štiridesetimi leti. Omenil sem to Omerzi po končani tiskovni konferenci; vprašal me je, če je bil članek objavljen in pojasnil, da se s časopisnimi odmevi na Drago sam ni ukvarjal, saj ga je zanimal izključno odnos Udbe do Drage.
Dokumentacija Dela, zanimivo, ravno tega mojega članka iz Tedenske tribune nima izpisanega na listkih avtorjev, čeprav imajo nekatere druge iz istega leta, to je, kot smo ugotovili “ročno”, bilo 13. septembra 1972. Članek pa ima zavedenega Slovenska bibliografija člankov za to leto.Kot sem že objavil, Omerza Udbinih poročil o Dragi za leto 1971 in 1972 ni našel.
Moj članek je imel naslov Rušijo se cerkev, družina in vas, objavil pa ga je urednik TT Dušan Benko. ker pa je TT spadal pod edicije Dela, je bil zanj neposredno odgovoren še Mitja Gorjup. Po izidu članka, o katerem sva bila z Benkom načeloma dogovorjena, sta me oba urednika poklicala na pogovor. Skliceval sem se na napovedano udeležbo in predavanji tako dr. Bratka Krefta kot Josipa Vidmarja.Šlo je za sedme študijske dneve v Dragi pri Trstu.
” V prvih septembrskih dneh je Društvo slovenskih izobražencev v Trstu pripravilo tradicionalne slovenske študijske dneve v Dragi, vasici blizu Bazovice v tržaškem zaledju. Letošnji študijski dnevi so bili že sedmi zapored.
Pobuda društva slovenskih izobražencev iz Trsta, da se zbero izobraženci vsako leto na študijskih dneh, je bila že od vsega začetka zelo lepo sprejeta. Predsednik Društva profesor Jože Peterlin pravi.” Ni šlo za to, da bi si kdo lastil zasluge ali na kateri koli način izstopal, kaj vsiljeval, kot po neki nuji je naše društvo prevzelo zgodovinsko dolžnost, da povabi slovenske izobražence z vseh koncev, naj se zbero, naj govore, naj razmišljajo o svojem narodu, o njegovih težavah, naj razmišljajo o nalogah, ki jih imajo izobraženci vsak trenutek in vsak posebej, pa naj bo že kjerkoli, do svojega naroda,” sem med drugim zapisal v uvodu članka.
Med razpravami sem povzel razmišljanja beneškega duhovnika Emila Cenčiča, ki je prvi orisal položaj Slovencev v Benečiji.”Zdi se mi, da sta dve temeljni značilnosti sedanjega položaja naše slovenske skupnosti v Benečiji. Med našim ljudstvom ni narodne zavesti, vsaj v klasičnem pomenu ne. Pri tem je seveda izjema majhna skupina duhovnikov in nekaterih drugih oseb, ki so se z dušo in telesom posvetili svojemu ljudstvu. Vendar so naleteli med prebivalstvom na nezaupanje, pri oblasteh pa na velike težave…Nepretrgana in neutrudljiva propaganda je vcepila, posebno pod fašizmom, v srca in pamet naših ljudi misel, da je vse, kar je slovenskega, protidržavno, ilegalno, skratka, da je izdaja Italije. Našega ljudstva Italija še ni priznala za narodno manjšino, niti tega, da so tu Slovenci, ker se še vedno namenoma zamenjuje pojem narodnosti in državljanstva.”
Vsi smo Slovenci
Narodni obstoj našega ljudstva v Beneški Sloveniji ogroža dvoje: izseljevanje in alkoholizem. Izseljevanje v industrijske kraje pomeni toliko kot asimilirati se v italijansko družbo in izgubiti zavest narodne pripadnosti. Kdor pa se ni izselil in je ostal na svoji zemlnji, si ne more ustvariti družine, ker se naša dekleta, ki gredo v službo, nočejo več poročiti s fanti, ki delajo na polju in smrdijo po gnoju. Rušijo se cerkev, družina in naša vas. Družina je bila v naši Benečiji zdrava in enotna, ker je živela ves čas na svoji zemlji in jo obdelovala do zadnje krpe. Zdaj pa so naši ljudje razkropljeni po vsem svetu. Večina mladih ljudi živi daleč od družine. Otroci so raztreseni po italijanskih zavodih v Špetru, Čedadu in Lignanu, kjer jih kot Slovence zasramujejo hkrati z njihovim jezikom. Slovenska mladina v Benečiji je tako prisiljena zatajiti svoje slovenstvo in si mora nadeti masko – lažno obličje, ki ponižuje osebnost mladega človeka. Nimamo nobene slovenske šole, naše otroke požira italijanska šola.”
Emil Cenčič je tedaj opozoril na razcepljenost Slovencev v Italiji, na zapiranje v svoje pokrajine, premajhno sodelovanje z matično domovino.
“Truditi se moramo, da bomo imeli vsi pripadniki slovenske manjšine v Italiji enake pravice, tudi Slovenci v Benečiji. Nikdar ne smemo govoriti o Slovencih v Trstu, Gorici in Benečiji, ampak le o Slovencih, ki živijo v Italiji. Tu ne sme biti razlikovanja. Vsi smo Slovenci, vsi smo enakopravni, tudi Benečani!
Povzel sem še nastop dr. Damjana Pavlina, odbornika goriške občine, in dr. Joška Tischerja, ki je govoril o Slovencih na Koroškem.
Zapisal sem, da dobivajo študijski dnevi v Dragi vse večji pomen ne samo za Slovence v zamejstvu, ki morajo v nekaj dneh pregledati trenutni položaj narodne manjšine, ampak so barometer narodne zavesti tudi v domovini, saj se jih vako leto udeleži veliko izobražencev in predavateljev iz notranjosti Slovenije.
Joško Tischler
“Letos žal ni bilo napovedanih predavateljev iz Ljubljane. Iz leta v leto večje število obiskovalcev pa nalaga organizatorju vse težje naloge, ki jih Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta odgovorno in uspešno izpolnjuje.”
Končna beseda Peterlina je bila zelo spodbudna, še posebej kot poziv na sodelovanje vseh Slovencev, naj bo “narodova usoda naša največja skrb.”
Pismo Josipa Vidmarja
To je aktualno še danes, ne glede na samostojno slovensko državo in članstvo v Evropski uniji. Ljubljana se za zamejstvo ne zanima in ne briga, poudarja Boris Pahor že petdeset let. Slovenija bi izvažala mleko in vino na Kitajsko, ne bi pa investirala v slovensko zamejstvo, niti železniške povezave ni sposobna vzpostaviti, kar je unikum v Evropi brez meja in z uzakonjenim prostim pretokom ljudi, blaga in storitev.
Kolikor vem, se Slovenija v Bruslju še ni pritožila in zahtevala povezave. Kaj šele kaj drugega! Draga leta 1972 je pričakovala in videla več. Za vse je kriva Ljubljana, do svojih bratov v zamejstvu najgrše mesto na svetu.
Marijan Zlobec