Na 31. slovenskem knjižnem sejmu je bila zelo odmevna predstavitev najnovejše knjige Igorja Omerze Karla Udba o Dragi. Knjiga nadaljuje publicistovo raziskovanje polpretekle slovenske, pa tudi jugoslovanske zgodovine z vidika ugotavljanja in analize dokumentov slovenske tajne politične policije iz arhivov in drugih virov, kot so še ohranjeni, ob dejstvu, da je bilo ogromno gradiva ob samoosvajanju Slovenije na hitro uničenega, s čimer je tedanja oblast samo dokazala, da se zaveda, kaj je ves čas počela, kako nadzirala ljudi, še posebej tiste, ki jih je imela za nasprotnike ali celo sovražnike komunističnega sistema. Omerza je pred kratkim sicer izdal še eno knjigo, ki je bila prav tako predstavljena, in sicer Veliki in dolgi pohopd Nove revije. Prvo knjigo je izdala tržaška Mladika, drugo pa Celovška Mohorjeva družba, pri kateri je že poprej izdal še eno knjigo Kliči U za umor o tragičnem življenju in nasilni smrti Hrvata Stjepana Crnogorca.
Karla Udba o Dragi ni zgodovina Drage, to je vsakoletnega srečevanja slovenskih intelektualcev iz Slovenije, zamejstva in zdomstva, ampak en vidik ali en pogled nanjo: z vidika spremljanja tajne slovenske politične policije njene dejavnosti, udeležencev in tam predstavljenih vsebin, še posebej če je šlo za ideje o neodvisni Sloveniji, ki so se pojavile tako ustno ali razpravljalno kot v knjigah, zlasti Cirila Žebota. Ideja o samostojni slovenski državi je zelo stara in so jo emigranti zagovarjali takoj po koncu druge svetovne vojne.
Glavni urednik mag. Hanzi Filipič (levo) in avtor Igor Omerza na 31. SKS, foto Marijan Zlobec
Draga je majhna slovenska vas na italijanski strani blizu bolj znane Bazovice. Srečanja slovenskih intelektualcev so se začela leta 1966, in so do leta 1976 potekala tam, potem pa so se preselila v Finžgarjev dom oziroma nazadnje na dvorišče Marijanišča na Opčinah. Kot ugotavlja Omerza, je prvih petindvajset let Draga pomenila objekt nadzorovanja in proučevaja slovenske tajne politične policije študijskih dnevov slovenskih izobražencev, ki so prihajali od vsepovsod ter svobodno in necenzurirano razpravljali o političnem pluralizmu, položaju Slovencev v zamejstvu in zdomstvu, o krščanstvu, liberalizmu medvojnih dogajanjih, povojnih pobojih, spravi, politični emigraciji.., skratka o temah, o katerih se v tedanji Sloveniji in Jugoslaviji ni dalo javno razpravljati.
Udba je Dragi nadela kodno ime Karla (Cara – Draga, se je speremenilo v Carla in zatem v Karla). Pri nadzoru Drage – Karle so uporabljali številke konfidente s skritimi imeni, da jih ni bilo mogoče identificirati. Kot pravi Omerza, se iz vsebine tajnih udbaških dokumentov vendarle da razkriti prava imena ovaduhov in takih odkritij bi bilo še precej več, če ne bi bila večina slovenskega udbovskega arhiva uničenega, kar je v Beogradu pa še čaka na odkritje oziroma srbsko dovoljenje za raziskavo. Ni neopazna Omerzova ugotovitev, da celo v Arhivu Republike Slovenije od leta 2014 ni mogoč neoviran in hiter dostop do arhivskega gradiva, ampak je potrebno posebno dovoljenje komisije, sicer pa je gradivo o marsikom selekcionirano; o nekom ga je več, o drugem manj ali nič. Knjiga zato ni uravnotežena oziroma prikazuje stvari in dogajanje v skladu s tistim, kar je bilo avtorju dostopno.
Kot je na predstavitvi povedal Igor Omerza, so se oblasti v Sloveniji najbolj bale, če bo v Drago prišel kdo izmed predstavnikov politične emigracije, še posebej Mirko Javornik ali Ciril Žebot, ki je sicer enkrat na začetku sedemdesetih let bil v Ljubljani (v času Staneta Kavčiča). Koliko udbovskega gradiva je bilo uničenega? Omerza je prepričan, da celi tovornjaki. O Vinku Levstiku iz Gorice pa je na primer ohranjenih več tisoč strani njegovega udbovskega dosjeja. Šokanten je podatek, ki ga je izrekel v Cankarjevem domu Omerza, namreč da so vsi udbovski sodelavci dnevno izdelali povprečno po tri poročila. Leta 1987 je bilo za primer izdelanih (najmanj) 1262 poročil, seveda pa so bila tudi ustna pričevanja ali poročila. Sodelavci Udbe so bili za svoja poročila plačani, koliko so dobili, pa Omerza ne ve. (Omerza ni odprl še enega vprašanja, namreč kam so vsi ti udbovci šli in kaj ali za koga delajo še danes ali so delali ves čas samostojne slovenske države, saj je znano, da so svoje usluge sami ponujali, o čemer pa na tiskovni konferenci še ni tekla beseda).
Alenka Puhar na predstavitvi
Morda še bolj šokantna pa je bila izjava Alenke Puhar, da je bila sama zavedena pod številko 17051 vodene osebe in da je bilo zasledovanih ali nadziranih oseb v Sloveniji osemnajst tisoč in še več.
Zanimivo je, da je Draga v sedemdesetih letih gostila tudi nekatere uradne ali visoke predstavnike intelektualnega, kulturnega in političnega življenja iz matične Slovenije, kot so bili tedaj dr. Bratko Kreft, Ciril Zlobec, dr. Bogo Grafenauer, napovedan je bil Josip Vidmar (leta 1972), a se je v zadnjem hipu premislil in svojo udeležbo pismeno opravičil, češ da mu zdravje udeležbe ne dopušča… Objavljen je celo seznam vabljenih Slovencev iz matice (leta 1975), na katerem je kar čez devetdeset imen. Med njimi so npr. Jože Goričar, Bogo Grafenauer, Vekoslav Grmič, Andrej Hieng, Janez Janžekovič, Matjaž Kmecl, Edvard Kocbek, Ciril Kosmač, Bratko Kreft, Gorazd Kušej, Mira Mihelič, Janko Pleterski, Jože Pogačnik, Breda Pogorelec, Franc Rode, Veljko Rus, Ivo Svetina, Franc Štiglic, Nace Šumi, Anton Trstenjak, Josip Vidmar, France Vodnik, Ciril Zlobec, Fran Zwitter…Kot ugotavlja Omerza, je bil ta seznam vabljenih bolj ali manj nespremenjen nekaj let in se ni pomlajeval. Omerza omenja, da udbovskih zapisov o Dragi leta 1971 in 1972 ni našel, kar pomeni, da so bili verjetno najhitreje uničeni. Omerza seveda določene udbovce, ki jih je dešifriral, omenja z imenom in priimkom.
Udbaši so slovenskemu političnemu vodstvu redno poročali, kaj se za Drago pripravlja; katere teme in kdo bo predaval. Indikativni bilten RSNZ so tedaj dobivali: Sergej Kraigher, France Popit, Mitja Ribičič, Andrej Marinc, Franc Šetinc, Janez Vipotnik, Marijan Brecelj, Edvard Kardelj in Stane Dolanc.
Zamejski organizatorji Drage iz vrst Društva slovenskih izobražencev so skušali vseskozi loviti ravnotežje, kot pravi Omerza, med totalitarnim režimom v domovini in slovenskimi političnimi emigranti. Tu citira ugotovitev predsednika DSI Sergija Pahorja, da jih niso razumeli ne v domovini ne v emigraciji: “Ljubljana je hotela, da bi zaprli usta emigrantom, ti pa so nam očitali kompromisarstvo in pripravljenost na paktiranje.”
Igor Omerza žal ni odprl še ene teme, ne ustno ne v knjigi: kakšna pa je sedanja svobodna povezava slovenskih intelektualcev iz vseh treh domovin? Boris Pahor že ves čas poudarja, da Ljubljana do zamejcev ne goji kakšnega zanimanja, zato slovenska manjšina v bistvu propada.
Marijan Zlobec