Enaintrideseti Slovenski knjižni sejem v Cankarjevem domu se je končal sinoči zelo uspešno. Organizatorji so našteli neuradnih nad trideset tisoč obiskovalcev, verjetno pa jih je bilo še precej več; vedno je bilo polno, od jutra do pozno zvečer (v četrtek in petek do desetih, ko je bil v Gallusovi dvorani koncert Slovenske filharmonije), škoda le, da so včeraj sejem zaprli že ob šestih, ko so ljudi dobesedo odganjali in je bila še volja tako za ogled knjig kot za njihov nakup. Bilo je ogromno dogodkov, sočasnih, tako da se ni dalo slediti vsem zanimivostim. Veliko je bilo srečanj z znanci in prijatelji, družabnosti, kar ni brez pomena. Žalostna pa je ugotovitev, da Cankarjev dom nima urejene brezzične internetne povezave s svetom; Wi Fi, kot ga ima vsak ljubljanski bife.
Med zamejskimi založbami smo že predstavili one iz Italije, iz Avstrije je sodelovala Mohorjeva družba iz Celovca, in to s precej novimi in najnovejšimi knjigami. Med njimi je zlasti Knjižni dar za leto 2016. To je tradicija, dolga čez sto let, kar se počasi in neupravičeno pozablja. Knjižni dar obsega Koledar 2016, priljubljeno Pratiko 2016 žepnega formata in večernico Kjer šelestijo breze Ivane Vatovec.
Roman govori o odhodu številnih Slovencev po drugi svetovni vojni na izpraznjena posestva v Vojvodini, še posebej v banatsko Gudurico blizu romunske meje, kjer so do tedaj živeli napredni nemški kmetje. Po uradnih podatkih so se v izpraznjeno vas najprej naselili Slovenci leta 1946 kot kolonisti iz različnih koncev Slovenije. V celotni Banat se je iz Slovenije naselilo v letih po drugi svetovni vojni 575 slovenskih družin z 2353 družinskimi člani. Od tega se jih je v Gudurico naselilo kar 161 družin z 721 družinskimi člani. Gudurica je tako postala največja Slovenska vas v Vojvodini.
Koledar je razdeljen na pet tematskih poglavij: Koroška, Iz zgodovine, Človek, narava in zdravje, Pisano branje in Znamenite osebnosti. Med njimi je posebej predstavljen koroški skladatelj Lojze Lebič, sicer kot dobitnik Tischlerjeve nagrade. Poleg njega so predstavljeni še Berta v. Suttner, po poreklu iz češke plemiške družine, furlanski slikar Jacobo Brollo na Koroškem in Štajerskem, alpinist Julius Kugy, tokrat kot alpski referent avstro-ogrske armade, in Janez Arnež s svojim življenjskim delom Studia Slovenica.
Med monografijami je bila najbolj opazna Umik čez Ljubelj, maj 1945, skozi objektiv Marjana Kocmurja. Knjigo so posvetili sedemdeseti obletnici konca druge svetovne vojne in stoletnici rojstva fotografa Marjana Kocmurja (1914 – 1990), ki je kot mojster fotografije (to je postal leta 1939) po koncu vojne odšel v Argentino, kjer je odprl več fotografskih ateljejev. Med begom iz domovine, živel je sicer v Ljubljani, je fotografiral svoje rojake in tako ohranil fotografsko pričevanje. Glavnino predstavlja sto fotografij posnetih s fotoaparatom znamke Leica, v katerega je ujel pretresljive in hkrati grenke ter žalostne prizore. Posnetki živo zrcalijo strah in skrb prebežnikov kakor tudi olajšanje ob prihodu v vetrinjsko taborišče.
Janko Zerzer, ki je praznoval osemdesetletnico, je uredil bogato knjigo Valentin Inzko Glasnik sožitja 1923 – 2002. Zbornik prispevkov in spominov. Inzko je bil srednješolski učitelj ter predsednik NSKS, ki si je velik ugled pridobil s svojim prizadevanjem za spravo med slovensko in nemško narodno skupnostjo na Koroškem. Kot pedagog se je zavzemal za pouk slovenščine in za večjo odprtost do slovenščine na Koroškem. Uveljavil se je tudi kot zgodovinar. Njegovo delo na svetovni ravni v diplomaciji in pri Združenih narodih nadaljuje veleposlanik Valentin Inzko (mlajši).
Na stojnici Celovške Mohorjeve družbe so bile zelo opazne še nekatere knjige, kot Igorja Omerze Kliči U za umor ter Veliki in dolgi pohod Nove revije, Vasje Klavore Fajti hrib, Rosvite Pesek Pučnik, Jožeta Dežmana Ni bilo lahko, a smo obstali in stojimo…
Posebej opazno je bilo avtobiografsko delo Marije Ahačič Pollak Tečejo, tečejo nitke. Rodila se je v Tržiču in se je v spomin Slovencev zapisala z legendarno Avsenikovo pesmijo Tam kjer murke cveto. Leta 1959 je šla za svojim možem najprej v Avstrijo in kasneje emigrirala v Kanado. Je ustanoviteljica radia Glas kanadskih Slovencev in dolgoletna kulturna delavka. Za širšo promocijo slovenskega glasbenega izročila je najpomembnejši nastanek vokalne skupine Plamen, ki jo je Marija Ahačič Pollak ustanovila leta 1991. Pod njenim vodstvom je Plamen združil srca mladih potomk slovenskega rodu in prvič zablestel z nepozabnim nastopom v Torontu na vseslovenski kulturni prireditvi ob kanadskem priznanju Slovenije. Odtlej ta Plamen gori in razveseljuje poslušalce po vseh kontinentih.
Je dobitnica, mnogih priznanj in odlikovanj ter častna občanka mesta Tržič.
Marijan Zlobec