Število bralcev različnih informacij o skorajšnji “dražbi stoletja”, to je največjega števila slik slovenskih impresionistov in drugih slikarjev kasnejših generacij kot jo napovedujejo v Trstu 4. decembra in jo organizira avkcijska hiša Stadion v sodelovanju s kar precejšnjim številom predvsem italijanskih in avstrijskih galerij, iz Ljubljane pa največ zasebne galerije Lala v Čevljarski ulici, se skokovito povečuje, vprašanje pa je, ali s tem tudi pravi nakupni interes in seveda zaupanje v verodostojnost, to je absolutno ali stoodstotno avtorstvo del, ki v katalogu nasijo ime avtorja, naslov, leto nastanka, tehniko, format, podpis avtorja, zelo malokrat pa so podani podatki o kakršnem koli javnem predstavljanju del v času njihovega nastanka ali zatem na pomembnih razstavah, kajpada zlasti v Sloveniji, saj nas tuja dela načeloma tu in sedaj ne zanimajo.
Stane Kregar – Šopek, 1944, olje na platno, 60 x 50 cm, potrdilo o pristnosti J. Mesesnela iz leta 1994
Dražba je javna izključno komercialna zadeva, pri čemer si vsakdo za dražbo pripravljena dela, kot smo že objavili, lahko pravočasno ogleda, prouči eksponate in se pri sebi odloči, ali bi in bo tvegal nakup katerega izmed del in za koliko bi ga kupil. A to samo po sebi ni veliko. Bistveno je, ali se mi splača kupiti nekaj, za kar nisem stoodstotno prepričan, da je na primer sliko zares naslikal avtor, ki je podpisan ali je ni ter kaj v njegovem opusu pomeni.
Ferdo Vesel – Ženski obraz, dvajseta leta, olje na karton, 17 x 13 cm, potrdilo o pristnosti Janeza Mesesnela iz leta 1994
Primerov vsakršnih celo zelo drznih s pravimi dramskimi scenariji sleparij smo imeli v Sloveniji v zadnjem času nesorazmerno veliko, z mučnimi sodnimi postopki, izginotjem denarja, smrtjo domnevnega ponarejevalca, smrtjo doktorja umetnostne zgodovine, ki se je pri ugotavljanju identitete slik slovenskih impresionistov, še posebej Matije Jame, skliceval na svoj doktorat “iz njega” in pomagal premožnemu Slovencu k nakupu precej lažnih del, torej izmišljenih tako po avtorstvu kot po stilu in seveda neevidentiranosti, torej brez sledenja od nastanka do datuma nakupa. Zgodba, o kateri je bilo največ natisnjenih člankov, ni osamljen primer in kaže na to, da je v Sloveniji na delu latenten organiziran kriminal, seveda v sodelovanju s podobnimi ljudmi v tujini, ki so ali bi s svojimi ponarejevalskimi veščinami z lahkoto naslikati doslej “neznane slike” Franceta Kralja, Gojmirja Antona Kosa, Avgusta Černigoja, Lojzeta Spacala, celo Riharda Jakopiča, Matije Jame…
Slovenska umetnostno zgodovinska stroka ne premore niti enega celovitega kataloga nobenega slikarja
Slovenska uradna umetnostnozgodovinska stroka je tiho, saj se že sto in več let vede, kot da to ni njen problem, če je nekdo tako neumen, da iz svoje lakomnosti, prestiža, investicije, “kulturnosti” kupuje ponaredke, saj jih za svoj denar. Znano je, da ponaredke kupujejo celo svetovno znane galerije in muzeji, kot se je to pred desetletji zgodilo v Parizu v samam Pompidoujevem centru, ko je tedanji direktor Pultus Hulten kupoval ponarejene Piete Mondriane, naslikane celo z akrilnimi barvami. Slovenski umetniki nimajo generalnih ali celovitih katalogov in je zato sorazmerno lahko “odkriti “še kakšno novo delo tako rekoč kogarkoli, ki na umetnostnem trgu, kolikor ga sploh še je, še ne poznamo, a ga je že zdavnaj kupila neka stara gospa in ga ves čas imela pri sebi.
Maksim Sedej – Pšenica (Raccolta del grano), olje na platno, 61 x 87 cm, potrdilo o pristnosti J. Mesesnela iz leta 1993
Avkcijska hiša ni znanstvena ustanova
Avkcijska hiša ni znanstvena ustanova in galerije ne garant avtentičnosti del, četudi jih zanje napiše ali izda potrdilo s strokovnim mnenjem profesor Janez Mesesnel. Če pogledamo oznake v katalogu, vidimo, da tam piše: potrdilo o pristnosti umetnine s strokovnim mnenjem prof. J. Mesesnela v Ljubljani 1993″ (letnice so pri vsakem potrdilu navedene posebej in se gibljejo med 1991 in 2005).
Ugotavljanje pristnosti umetnine zahteva marsikaj. Iz Mesesnelovega kritiškega, publicističnega, strokovnega dela, avtorstva oziroma neavtorstva razstav, katalogov in monografij bi težko sklepali, kakšna so ta potrdila, ki bodo kupca ali dražitelja na dražbi v celoti prepričala, da bo šel v drago investicijo, ki se ne bo zaustavila pri estimacijah, ampak že pri dveh potencialnih kupcih, kaj šele treh, štirih, petih poskočila krepko navzgor. Seveda si ne nadejajte, da se bodo vsi kupci prišli kazat in dvigovali roke oziroma številke; v njihovem imenu bo to opravil telefon, saj se vsakdo lahko prijavi in ga pri določeni številki pokličejo ter od vodje dražbe, potem ko je seveda uradno zanjo prijavljen, čaka na sodelovanje na dražbi zgolj po telefonu in je na liniji sproti obveščen, kolikšna je trenutna ponudba.
Matija Jama – Mlada (Giovane contadina), olje na plošči, 31 x 26 cm, potrdilo o pristnosti J. Mesesnela iz leta 1993
To se je na primer dogajalo pri tako nedolžni dražbi, kot je bila v petek na Slovenskem knjižnem sejmu, ko zneski za najdragocenejše eksponate, večinoma stare knjige, niso presegli 300, 400 in še nekaj čez evrov. Tu bo šlo za sto tisoč in morda še več. Jih imate za nakup ponaredka?
Na dražbah so še pismene ponudbe, v Trstu morajo biti oddane najmanj sedem ur pred začetklom dražbe ob 17. uri, v katerih nekdo zapiše, kaj želi kupiti in do kolikšnega zneska, kar “pri mizi” upoštevajo in v dvorani povedo, kakšne so pismene ponudbe, ko seveda so.
Avkcijska hiša Stadion se z domnevnim avtorstvom ne ukvarja
Če pogledamo katalog omenjene avkcije, ni niti v enem primeru navedeno, da je avtorstvo katerega koli dela negotovo ali celo dvomljivo, ampak je vse, kar sploh ima kakršno koli spremno potrdilo, blagoslovljeno s podpisom Janeza Mesesnela, kar se je avkcijski hiši zdelo dobrodošlo oziroma je galerija Lala to ponudila kot dokaz avtentičnosti svojih za dražbo ponujenih del. Galerija Lala take dražbe v Ljubljani ni naredila, čeprav je Ljubljančanom, kot veste, Ljubljana bližja od Trsta, poleg tega je galerija vsak dan v tednu odprta in bi si vsakdo njihova dela lahko ogledal in kupil ceneje, kot se to prav lahko izkaže na dražbi. Malo je sicer možnosti, da bi Italijani kupovali slovenske umetnike, celo zamejski Slovenci že imajo veliko tako del slovenskih impresionistov kot njihovih slikarjev, kot jih ugotavljamo na tej dražbi. Ustvarja se vtis, kot da je Ljubljana provinca, ki mora ponovno “po nakupih” v Trst. Res pa je, da avkcijska hiša ni tako daleč od Ponterossa.
Avkcijske hiše skrivajo lastnike del
Problem dražb je, da so skrivne, to je skrivajo prave lastnike del, saj lahko vsakdo nekomu predloži neko svoje delo, za katerega bi rad iztržil čim višji znesek. Pisali smo že o tem, da naj bi bil lastnik večjega števila del na avkciji zamejski Slovenec, podjetnik Vanja Lokar. Kaj je on prispeval iz svoje zasebne zbirke za avkcijo, ni znano, niti ni njegova ali avkcijske hiše dolžnost, da to objavi. Se da pa iz kataloga sklepati, da tam kjer ni navedeno, od kod dela prihajajo, to je kdo jih je konkretno dal na dražbo, je njihov lastnik nek zasebnik, ni nujno da omenjeni gospod ali sploh ni on , ampak nekdo čisto drug. Tisti, ki jih je dal na dražbo, že ve, koliko so pristna, pri katerem slikarju jih je kupil in sam pri sebi preveril, kaj kupuje.
Poseben problem so dela Zorana Mušiča; nekatera prihajajo iz zasebnih galerij, imajo pričevanje o avtentičnosti Mušičeve žene Ide Cadorin Mušič, nekatera imajo “etiketo galerije, fotografijo umetnine s potrdilom o pristnosti, ki ga je izdala galerija…s podpisom umetnika,” nekatere še kakšno drugo ime. Pri Lojzetu Spacalu je največkrat navedena tržaška galerija Cartesius, pri Černigoju Galleria Torbandena, pri Mušiču Torbandena iz Trsta, Contini iz Benetk, Dante Vecchiatto iz Benetk.
Božidar Jakac – Model, 1939, olje na kartonu, 35 x 50 cm, potrdilo o pristnosti J. Mesesnela iz leta 1992
Obiskovalec dražbe se bo z velikim zanimanjem vprašal, kako je celovški galerist – Galerie Schnitzer Klagenfurt – prišel do ženskega akta Božidarja Jakca iz leta 1939. Precej slaba slika za mojstra portretiranja, pa še zelo drzna za tako konservativnega človeka in še v onem času. Kako da je slika brez vsakršne dokumentacije, razen da ima potrdilo o avtentičnosti J. Mesesnela? Pa še draga, ocenjena na med 3000 in 4000 evrov.
Rihard Jakopič – Krajina, olje na platnu na plošči, 24 x 34 cm, brez letnice, potrdilo o pristnosti J. Mesesnela iz leta 1993
Če pogledamo pod katere dokumente se podpisuje Janez Mesesnel oziroma za katere avtorje izdaja potrdilo o avtentičnosti del, potem vidimo, da so to: Matija Jama, Matej Sternen, Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Ferdo Vesel, France Kralj, Veno Pilon, Stane Kregar, Božidar Jakac, Gojmir Anton Kos, Nande Vidmar, Ivan Čargo, Maksim Gaspari.
France Kralj – Figure, 1938, s potrdilom o pristnosti J. Mesesnela iz leta 2005
Pri zasebnih galerijah je možno marsikaj, če ste razumeli poanto. Nobena skrivnost ni, da želi s to avkcijo avkcijska hiša Stadion zaslužiti čim več, ne nazadnje je treba na doseženi ali izlicitirani znesek plačati še davek oziroma stroške. V vsakem primeru bodo zaslužili največ Italijani, Slovenci pa največ “izgubili”.
Nande Vidmar – Hiše in drevesa, 1926, olje na platnu, 48 x 63 cm, potrdilo Galerije Lala in prof. J. Mesesnela iz leta 1999
Žal v izjavah organizatorjev ni vsebovana za kupca najpomembnejša tema: kaj se zgodi, če je delo ponarejeno, kaj se zgodi z avkcijsko hišo, tistim, ki izdaja strokovna mnenja in potrdila, galerijo, ki prav tako izdaja potrdila z žigom in podpisom, kaj se zgodi z denarjem in kako se ga izterja ter krivce kaznuje…
Matej Sternen – Marina (pred 1914), izvor umetnine Gallus Ljubljana, potrdilo o pristnosti J. Mesesnel
Avkcijska pravila o tem ne govore popolnoma natančno oziroma govorijo tako, da kupec tvega vse. Kandidat na dražbi dobi Splošne dražbene napotke v 24 točkah. Med drugim je rečeno v točki 8:”Pred vsako dražbo je razstava, da udeleženci lahko natančno preverijo avtentičnost, izvor, ohranjenost, vrsto in kvaliteto dražbenih predmetov. Po nakupu ne more dražilec glede opaznih napak v ohranjenosti, napačne presoje avtentičnosti ali izvora predmetov uveljavljati nobenih pravic do kogarkoli…”
France Kralj – Na področju (Lavoro nel campo), olje, 14 x 25 cm, na hrbtni strani etiketa Galerije Lala
Prav tako pojasnjuje že v prvi točki:” Stadion nastopa v skladu s čl. 1704 civ. z. kot mandatar v imenu in na račun prodajalca dražbenih predmetov. Zato Stadion ne prevzema ne do kupca ne do katerega koli udeleženca dražbe nobene odgovornosti, razen tiste, ki izhaja iz njegove vloge mandatarja.”
Luigi Spacal -Terasa, 1941, olje na plošči, 49 x 55 cm, izvor umetnine avkcijska hiša Finarte Milano, 1995
V 14. točki jasno piše, da mora kupec za vsak lot plačati Stadionu 24 odstotkov od izklicne cene! Torej bi dosežena cena za Jakopičevo sliko 100.000 evrov kupca v resnici stala 124 tisoč.
Zelo pomembno je še zavarovanje Stadiona v 19. členu: “Prodaja del iz XX. in XXI. stoletja sloni na dokumentaciji in potrdilih, ki so posebej navedeni v katalogu in odgovarjajočih seznamih. Nobeno po dražbi predloženo potrdilo, ekspertiza ali mnenje ne daje kupcu pravice do ugovora o avtentičnosti dela.”
To je seveda nesmisel, saj je vsakomur jasno, da če nekaj ni to, ampak nekaj drugega, vedno lahko ugovarjaš. Ali drugače povedano: če si se nasankal, si si sam kriv, je stališče avkcijske hiše!
Jasno je, da je avkcija v Italiji in da vse poteka v skladu z italijansko zakonodajo. Še več, ker bo dražba v Italiji, ima Republika Italija predkupno pravico za dela z oznako “izrednega družbenega pomena”, za katera se zanimajo. Prav tako je omejitev izvoza iz Republike Italije za dela, starejša od petdeset let. “Dovoljenje za prosto kroženje predmetov si mora priskrbeti kupec sam.”
Ni odveč še pripomba, da je treba umetnino najprej plačati, potem pa jo sprejmeš v svoje roke. Če je ne prevzameš v petnajstih dneh, moraš po zakonu plačati najmanj 24 odstotni delež avkcijski hiši za stroške, iztožljiv pa je seveda še dosežen znesek na sami dražbi.
Marijan Zlobec