Dunajski Theater an der Wien je te dni pripravil zelo odmevno premiero Wagnerjevega Letečega Holandca, prve verzije iz leta 1841, ko je bilo skladatelju, rojenemu v Leipzigu leta 1813, le osemindvajset let. Izvedba je bila v rokah mednarodno uveljavljenega dirigenta Marca Minkowskega, ki ima svoj orkester Les Musiciens du Louvre iz Grenobla. Njihova značilnost je sicer izvajanje stare glasbe na prav takih inštrumentih. Kot operni zbor se je predstavil sicer koncertni Arnold Schoenberg Chor pod vodstvom svojega večdesetletnega umetniškega vodje Erwina Ortnerja.
Samuel Youn kot Leteči Holandec, vse fotografije Theater an der Wien/Werner Kmetitsch
Leteči Holandec je močna predstava in upravičeno žanje veliko mednarodno pozornost, tako da so vse predstave razprodane. Pravzaprav bi lahko rekli, da predstava nima šibkih mest, morda se da imeti pripombo na malo manj tipičen volumen in barvo zbora, ki mora biti tu polnokrven, močan in izrazito wagnerjanski. Kljub temu se je kakih šestdeset pevcev trudilo in vzpostavilo dialog znotraj same zgodbe, tako v smislu delitve na ženski in moški del ter njunega prepletanja. Seveda bi rad imel še več dramatične moči, tako kot to slišimo v Bayreuthu, a tam je zasedba večja in glasovi izbrani iz najboljših opernih zboristov na svetu.
Prizor iz uverture z baletnikom
Režiser Olivier Py je v predstavo dodal nekega baletnika kot vsevednega plesnega komentatorja in pogojno rečeno celo “borilca” s Holandcem, tako da se on v svojih monologih spopada z nekom, ki ga sicer pri Wagnerju ni; torej je monolog spremenjen v scenski dialog, a na pevsko monološki ravni, saj se baletnik ne oglaša, ker ga v partituri ni. Videz je, kot da nastopa kot nekakšna Holandčeva podzavest, refleksija, spraševanje o tem, zakaj sem sem sploh prišel in kaj me tu čaka ter kaj vse se je v kratkem času razvilo takšnega, da mi tu ni več obstanka.
Ingela Brimberg kot Senta
V tem smislu je odlična Pyjeva poteza v večjem poudarku Georgove (Erikove) zgodbe. Redko katera postavitev Letečega Holanda daje tako močan poudarek bolečini, dilemi, prepričevanju Sente, naj se vendar ne spozabi in odide s tujcem v neznano, ampak ostane z njim. Ta dilema je močnejša že zaradi tega, ker neznanec pravzaprav ne pride v zaliv Sandwike s kakšno ladjo; o tem ni več ne duha ne sluha. To sta menda nazadnje imela v Bayrethu še Harry Kupfer (1978) in za njim Dieter Dorn (1990), potem pa so pozabili, da se morata v Letečem Holandu soočiti dve ladji, Dalandova in Holandčeva. Tu in sedaj je samo še kopno.
Bernard Richter kot Erik (Georg), Senta in Ann – Beth Solvang kot Marija (Mary)
Odlična je bila poteza scenografa Pierre-Andrea Weitza, da je uporabil tako vrtljivi oder kot njegovo globino in sceno nenehno spreminjal, v globino pa prizorišče ožil kot v kakšno kvadratasto ležečo piramido z najožjim koncem nekje trideset metrov stran. In ker je tu lahko uporabljal še različne svetlobne efekte v kombinaciji s scenskimi domislicami v pravi vsebinski funkciji (npr. na koncu morje s črnim ogromnim najlonom, ki ga v globini odra valovi omenjeni baletnik) je ob režiserjevi postavitvi zbora in v tretjem dejanju spopada med dvema posadkama oziroma med Dalandovimi možmi ter Holandčevo posadko in zasnovo začetka ter prikaza konca Holandčeve zgodbe (lučni mojster Bertradnd Killy) dosegel prepričljiv dramski efekt. Tu pa je svoje dirigentsko in interpretativno mojstrstvo dokazal zlasti dirigent Minkowski, ki je glavne pevce v ljubezenskem trikotniku Georg – Senta – Holandec stopnjeval do njihove skrajne moči, tako da je bilo občinstvo na koncu predstave kakor “zadeto” in kakih petnajst sekund ni bilo ničesar razen grobna tišina ob popolni temi v avditoriju.
Holandec in Daland
Morda je bil v tej predstavi nekoliko šibkejši ali manj prepričljiv Daland, saj v njem ni bilo toliko lakomnosti, čeprav ni brez reakcije, ko Holandec odpre svoj kovček in se iz njega usujejo bankovci, a teh očitno za Dalanda še ni dovolj. Običajno pride Holandec s skrinjo zlata, ki jo izroči Dalandu, ta pa kot okameni od vizije svoje kupčije s hčerko Sento.
Groteskna zabava v tretjem dejanju
Holandec se prav tako v tej predstavi zdi že nekoliko utrujen od neštetih popotovanj in preizkušenj, kdaj in kje bo končno našel žensko zase. Njegova postavitev je, kot rečeno, kopenska in ni prave dimenzije nekega prihajanja ali plovbe iz daljnih morja.
Senta v drugem dejanju
Precej obešenjaška (tu celo dobesedno s spustitvijo treh okostnjakov izpod stropa na oder kot v kakšen mrtvaški ples na začetku tretjega dejanja) in groteskna je scena, v kateri ni povsem jasno, kaj hoče režiser z njo povedati, razen da nakazuje slutnjo nečesa ne radostnega, ampak smrtnega.
Holandec z baletnikom
Privlačna je poteza režiserja Oliviera Pyja, da je v drugem dejanju v Dalandovem domu, kjer so zbrane Sentine prijateljice, namesto predic ob kolovratih postavil ženski pevski zbor, kar je morda še bolj logično, čeprav samo besedilo izrecno govori o kolovratih, a se da razumeti tudi tako, kot da zbor poje o njih. Senta je ves čas zunaj zbora, v ozadju in mu kaže hrbet, tako da je njena balada manj prepričljiva in dramska, kot bi jo pričakovali ali se kaže v nekaterih drugih postavitvah, ko gre za izrazit konflikt med njo kot vidko neke svoje pričakovane usode ter kolegicami, ki dvomijo in v njej vidijo bolj bolezensko stanje duha. V tem kontekstu je Marija, Sentina t. i. dojilja, manj izrazita. Lahko bi rekli, da izhaja iz tihega razumevanja in privolitve v avtonomijo Sentinih reagiranj.
Samuel Youn kot Holandec, foto Marijan Zlobec
Predstava Letečega Holanda je imela odlične pevce, čeprav niso bili tako znani, kot so to t.i. zvezdniki, ki jih predvsem forsirajo glasbene založniške hiše in mediji. Holandec je bil južnokorejski basbaritonist Samuel Youn z močno odrsko prezenco in glasom, kot se za to vlogo pričakuje. Morda je izrazno precej linearen in manj življenjski, a je v tem vedarle njegovo še poslednje upanje na uspeh pri ženski. Senta je bila švedska sopranistka Ingela Brimberg z izrazito vživetostjo v svojo vlogo, razen kot rečeno z nekoliko manj poudarjeno balado, a se zato njena razpetost, dilema, bolečina, razdvojenost med dvema moškima in sklepna odločitev, koga bo zapustila in s kom bo šla na koncu (v smrt), kaže kot vedno bolj prepričljiva, tako glasovno kot igralsko. Daland nemškega basista Larsa Woldta je bil morda manj dominanten kot bi se spodobilo za tako pomembnega človeka ob norveški obali. Moral bi imeti še več izraznih podob ali nians. Odličen je bil krmar nemškega tenorista Manuela Güntherja, le da je tu bil brez svoje barke, na kateri bi pel svojo zahtevno krmarjevo pesem (Mit Gewitter und Sturm aus fernem Meer). Morda največje pozitivno presenečenje je bila odlična postavitev in prav tako nastop tenorista Bernarda Richterja kot Georga (Erika)). On se je za svojo Sento boril, kot se Eriki v drugih postavitvah te opere ne. Tu je ljubezenski trikotnik zares smrtni in je bil konec zato efektni.
Aplavz za Marca Minkowskega, foto Marijan Zlobec
Marc Minkowski je dirigent velike energije in zlepa ne popusti. Na začetku, v uverturi je sprejel režiserjev koncept, da prikaže predzgodbo kot epilog: golo mrtvo Sento prinesejo in položijo na mrtvaški oder, kamor jo pride Holandec objokovat. Prav tako je tu postavil baletnika, ki se pride pred ogledalo pripravljat na predstavo, v kateri bo sam mešal štrene kot kakšen Lucifer. Orkester je igral odlično, s posebnimi poudarki, ko je dirigent želel maksimalizirati dramatične preobrate in vrhunce v operi. Tu so se orkestru v orkestrski jami pridružili še hornisti in drugi glasbeniki v stranski loži.
Sklepni aplavz za nastopajoče, foto Marijan Zlobec
Zbor je bil v kontekstu celotne predstave zelo dober, prav tako se je izkazal v svoji scenski postavitvi in v igralskem smislu, kar za koncertni zbor ni ravno zahtevana naloga. Zbor je ob iznajdljivi režiji znal realizirati vse naloge, še posebej v prvem in še bolj v tretjem dejanju, v drugem pa še posebej ženski del z zelo zahtevnim “posmehovanjem” Senti. Ključno vlogo pri celovitem uspehu Letečega Holandca v Theatru an der Wien sta imela dirigent Marc Minkowski in režiser Olivier Py.
Marijan Zlobec