Simfonični orkester Slovenske filharmonije se očitno še ni opomogel od vtisov nedeljskega gostovanja v Gradcu in koncerta s slavno Ano Netrebko, o katerem slovenski mediji niso vedeli praktično ničesar. Nekateri pač delujejo z državnimi sredstvi v ilegali, se zdi ali bi lahko sklepali, ko o prihodu Ane Netrebko v Ljubljano ni ničesar vedel niti ruski ambasador, njegova ekselenca Doku Zavgajev.
Lilyja Zilberstein v Cankarjevem domu, foto Marijan Zlobec
Dvomim, da je kaj vedel o koncertu Lilyje Zilberstein, ki je v Rusiji prav tako znana kot denimo v Nemčiji ali Avstriji, kjer sedaj uči klavir. Lilyja Zilberstein je samosvoja pianistka in umetnica, deluje kot da se ne zmeni za nikogar na odru, razen za svoje poslanstvo. Res pa je Mozartov Koncert za klavir in orkester št.9 v Es – duru K 271 manj znan, priljubljen, všečen in ne nazadnje dober. Zakaj so ga skupaj izbrali, je skrivnost; vsekakor ne kaže na kak prefinjen glasbeni okus. Če nastopa slavna pianistka, bi pričakovali nekaj bolj privlačnega, četudi bi ostal Mozart, ki še zdaleč ni ves enak. Pianizem Lilyje Zilberstein je rahlo staromoden, enostaven, premočrten, linearen, brez nekih valovanj, ki bi seveda bila bolj značilna za romantiko kot za klasicizem, a sčasoma postaja njena igra dolgočasna, saj ji ne daje izrazitih osebnih poudarkov, napetosti in dramatike niti v kadencah. Korektnost je grda beseda in pove nekaj, kar noče biti niti slavospev niti navdušenje, ampak zabeleži le to, da se je koncert zgodil in po možnosti celo brez napak. Dirigent Olari Elts je nekako na ravni kakega uslužbenca našega konservatorija, tako da ni bilo pravega navdušenja in nobenega dodatka.
Zakaj je dirigent izbral za uvod kompozicijo Testament za orkester sodobnega avstralskega skladatelja Bretta Deana ve le on sam. Kot vem, je naloga Slovenske filharmonije uveljavljati slovenska dela, tako sodobna kot zgodovinska in tega se morajo oziroma bi se morali držati vsi gostujoči dirigenti. Očitno pa je že zelo dolgo praksa precej drugačna. Spoznavamo partiture, za katere bi težko rekli, da so reprezentativne.
Brett Dean je napisal nekakšno tipično avstralsko sodobno glasbo, pri kateri morda celo rahlo zadremaš. ko se v tričlenskih tovornjakih voziš tri tisoč kilometrov daleč po avstralski celini. Če je bil to namen, je Dean uspel.
Za Arva Pärta in njegovo Silhouette za orkester in tolkala bi se dalo reči, da ga še ni srečala pamet, torej še ni spregledal, kaj piše, kako slabo in odtujeno. Ko ga je pamet srečala, a še ne v tej kompoziciji, je postal religiozen.
Koliko je bil religiozen Beethoven, je večja skrivnost kot koliko niso razni škofi in nadškofi sodobne Cerkve. Beethoven je bil bi rekel nekakšen liberalec, politik zvočnega dialoga s tedanjimi vodilnimi vojskovodji, menda je bil tedaj glavni Napoleon. Peta simfonija v c – molu, op. 67 je nekakšen sinfonični šlager, ki pa vendarle terja večjo pripravljenost na skupni interpretativni podvig, izdelanost in povezanost slehernega detajla, bolj natančno in čisto skupno igro, večji poudarek tematske in značajske raznolikosti posameznih stavkov kot jih je pokazala Slovenska filharmonija. Bolj so se odlikovali nekateri posamezniki kot solisti; oboist, flavtist, fagotist, klarinetist, piccolistka, oba hornista, skoraj do konca, ko se jima je malo zalomilo… A občinstvo tega ni opazilo in je nastopajoče na koncu nagradilo celo s skandirajočimi aplavzi, kar je pravzaprav že redkost. Kdo si je to zaslužil, ne vem; ne orkester ne povprečen dirigent, a bilo je!
Marijan Zlobec