Izid prve biografske monografije o prvem slovenskem predsedniku Milanu Kučanu je že doslej ali v zelo kratkem času javnega publiciranja obveljal kot velik dogodek, verjetno pa še zdaleč ni rečeno ali zapisano vse, kar bo še sledilo in dano v premislek, ko se bodo bralci in soakterji sorazmerno zelo dolge Kučanove politične in družbene kariere oglasili ali njegova objavljena razmišljanja (dnevniki) ali ugotovitve zgodovinarja dr. Boža Repeta dobili še dodatne osvetlitve, pritrjevanja, dopolnitve ali zavrnitve.
Prva javna predstavitev pred dobro uro v Knjigarni založbe Modrijan kot založnice knjige s celotnim naslovom Milan Kučan Prvi predsednik je tako minila bolj s predstavitvenega stališča, ker napovedujejo pogovor in soočenje z Milanom Kučanom šele na Slovenskem knjižnem sejmu 27. novembra ob 19. uri v Klubu Cankarjevega doma.
Dr. Božo Repe na tiskovni konferenci, foto Marijan Zlobec
Božo Repe je knjigo nekako pisal dvajset let oziroma začel gradivo zanjo zbirati leta 1996, kar je dolga doba za proučevanje še živega politika, sicer že trinajst let upokojenega. Zato ni odveč pričakovanje, da je prva izdaja nekakšen test v nadaljevanje raziskav in nove dopolnjene izdaje v prihodnjem času, saj niti Kučan niti Repe nista tako stara, da se ne bi nekatere stvari v sedanji obliki knjige še dopolnile in izkristalizirale, kar je bila sicer znana Kučanova metoda delovanja. Repe je omenil, koliko stvari (ne pa kaj) Kučan še ni želel, da se objavi (zlasti iz njegovih osebnih dnevnikov, pa tudi iz ustnih pričevanj), kar pa še ne pomeni, da tega ni! Saj veste, da se zgodovina piše tudi čez sto let.
Dr. Božo Repe in povezovalka tiskovne konference Darja Groznik
O Kučanu vsakdo marsikaj ve, a na svoj način. Kučan je verjetno Slovenec z največjim številom osebnega poznanstva ljudi ali najslavnejši Slovenec zadnjega obdobja. Verjetno pa je tudi najpomembnejši v novejši slovenski zgodovini. Kaj vse piše v knjigi, ki je pravkar izšla, bo treba še prebrati.
Repe je poudaril Kučanovo protestantsko etiko in človeka, ki se je izkazal kot humanist, ki je v nedemokratičnem sistemu deloval kot demokrat, medtem ko mnogi politiki v sicer demokratičnih sistemih delujejo kot nedemokrati ali nedemokratično. Kučan je bil izjemno priden človek; teta Vera, ki je bila vanj dobesedno zaljubljena, mi je že zdavnaj pripovedovala, da je imel kot študent prava same desetke. Verjetno pa se je ta desetka ohranila kot konstanta.
Prvi predsednik
Kučan je več ali pomembnejši, kot je to možno zajeti v eni knjigi. Največje vprašanje ni v tem, ali je vse bistveno opisano, kaj izpuščeno, zamolčano in narobe prikazano (kar lahko vsakdo, ki kaj zares ve, dopolni), ampak od kje izvira moč, ki ni moč oblasti in volje do moči, ampak udejanjanja oblastnika kot človeka, humanista, intelektualca, v nekem smislu kulturnika široke mednarodne in zgodovinske razgledanosti?
Kulturniška kastracija Milana Kučana v knjigi Boža Repeta je nesprejemljiva
Moja pripomba na tiskovni konferenci avtorju dr. Repetu, češ da je Milan Kučan eden redkih predsednikov kake države na svetu, ki se je tako pogosto udeleževal kulturnih in umetniških dogodkov ves čas svojega delovanja, in to doma ter v tujini (npr. veličastne otvoritve Plečnikovih razstav v Parizu in Pragi ipd., ki jih Repe niti ne omenja, čeprav je šlo hkrati za srečanja s predsednikoma Mitterrandom in Havlom), njegova razgledanost in načitanost, kažeta ne le protestantsko etiko, ta namreč za poznavanje kulture in umetnosti ni pogoj, ampak široko evropsko kulturno izročilo, ki ga bo sodobni evropski politik v kateri koli državi še kako potreboval, če bo želel kogar koli prepričati. Spomnimo se ob tem Kučanovega govora na ljubljanskih Žalah ob Kocbekovem pogrebu ter nastopa v ljubljanski Drami SNG na prireditvi v počastitev stote obletnice njegovega rojstva, kako uro po odkritju Kocbekovega spomenika v Tivoliju, ob katerem pa je spregovoril tržaški pisatelj Boris Pahor, ki pa očitno Repetu v kontekstu Kučanove politike in njegovega odnosa do slovenske manjšine zunaj meja matice ne pomeni nič, saj ga ne omenja niti enkrat. Pahor ima še kako prav, ko pravi ” Ljubljane Trst ne zanima!” V Drami se je Kučan Kocbeku javno opravičil v imenu slovenske države za vse, kar so mu nekoč slabega storili. Repe omenja samo Kučanov govor na Žalah.
Kučan in slovenska ter mednarodna kultura in umetnost je velika tema, ki jo Repetova knjiga zanemarja in Kučanu dejansko kot osebnosti škoduje oziroma mu v svojem zgodovinopisju Repe ni kos, ker sam tega umetniškega pedigreja, za razliko od Kučana, očitno nima, poleg tega sam na kulturnih dogodkih, kjer smo zelo pogosto srečevali Kučana, ni bil.
Kučan je podprl, skupaj z nadškofom Alojzijem Šuštarjem, na gradu Bogenšperk ustanovitev Imago Sloveniae, podprl mednarodno srednjeevropsko literarno srečanje v Vilenici z obiskom jame, mednarodni grafični bienale v času vodenja Zorana Kržišnika (ne pa današnje strokovne sleparije bienala), jubilej 300. obletnico Slovenske filharmonije, prireditve Festivala Ljubljana, mednarodno srečanje pisateljev PEN na Bledu, Mesec evropske kulture v Ljubljani z gostovanjem Luciana Pavarottija in Carlosa Kleiberja, ki ga je počastil še po njegovi smrti s koncertom, ki ga je dirigiral Riccardo Muti v SF, razstave v Narodni galeriji, svetovni kongres in festival lutkarjev UNIMA in prav tako svetovni kongres oblikovalcev ICSID, neštete jubileje in praznovanja drugih ustanov, imel srečanja in sprejeme za Prešernove nagrajence in državne odlikovance…”Problem” je, da pozna Kučan v umetnosti in kulturi mnoge osebnosti, dela in podrobnosti, o katerih ga ni znal vprašati noben zgodovinar ali novinar.
Kulturniška kastracija Milana Kučana v knjigi Boža Repeta je nerazumljiva, predvsem pa nesprejemljiva.
Žal pa je Repe mnoga Kučanova celo državniška srečanja povsem vsebinske narave samo naštel, medtem ko je nekritično objavil osebna pričevanja ljudi, ki so bili po političnem činu precej nižji. Če že, potem bi moral pridobiti pričevanja o Kučanu tujih državnikov, to je ljudi na isti politični ravni. Vojna za Slovenijo je imela svetovni medijski odmev. Iz Repetove knjige to ni razvidno.
Prav tako so se analize in napovedi razpada Jugoslavije v krvi v tujih medijih pojavile takoj po Titovi smrti maja 1980. (To sem bral celo jaz in se čudil, še manj verjel, da je to sploh možno: zakaj bi prišlo do vojne?). Delo je dobivalo mnoge tuje časopise, a so bile posamezne številke, če so kritično pisale o Jugoslaviji, zadržane oziroma niso prišle v prodajo, nekatere pa so prišle direktno mimo distributerjev in preglednikov uvoza tujega tiska v Sežani. Vem, da urednik zunanjepolitične redakcije Dela Andrej Novak, ki je od vsega hudega, kar je moral vedeti, zbolel in umrl in je bil Kučan na njegovem pogrebu, neke številke tednika Der Spiegel, ki je neposredno prišla na Delo kot naročniku, ni hotel vrniti). CK ZKS je vse te informacije o objavah v tujem tisku zanesljivo dobival, posredno (v posebnih poročilih) pa še vsi glavni uredniki slovenskih medijev, da so vedeli, česa ne smejo objaviti.
Pri Milanu Kučanu bi lahko na kratko strnil. Biti dober politik pomeni zaustaviti se pri enem in edino pravem vprašanju: kaj kot politik in v vrhunski politični funkciji lahko dobrega naredim za vse ljudi, tu seveda za vse Slovence in državljane Republike Slovenije? Odgovor veste.
Marijan Zlobec