Napis na zidu pri Čevljarskem mostu v Ljubljani Vojsko v kasarno Begunce na varno daje misliti sprehajalcem, ki se z begunsko problematiko ne ukvarjamo od blizu, niti nismo vpleteni neposredno v vsakršne in premnoge težave, skrbi, naloge, dejavnosti, stroške in odgovornosti na mnogih ravneh zasebnega, lokalnega, civilizacijskega, gospodarskega in političnega življenja. Jasno je, da se je začelo največje preseljevanje narodov in da je Evropa na največjem udaru v svoji novejši zgodovini. A to še ni največji problem; Evropa ni bila pripravljena, čeprav je vse to vedela in opazovala, prav tako ni znala pokazati na krivce za razpad nekaterih držav, od koder prihajajo begunci v Evropo.
Evropejci smo na preizkušnji, ki se ne bo končala niti danes niti jutri. Beguncev ne bo zmanjkalo. bežijo pred smrtjo; bežijo mladi, ki bi morali v vojsko in tam brez cilja umreti; z begom so postali saboterji, izdajalci in dezerterji. Tu se spominjam slavnega italijanskega slikarja Segantinija, ki je bil rojen ob robu Gardskega jezera, tedaj pod Avstro – Ogrsko. Ker se ni odzval na nabor, so zanj razpisali privedbo oziroma ga kaznovali s smrtno kaznijo. Uspelo mu je oditi v Italijo, kjer pa se ni na novo prijavil in uradno ni postal Italijan z italijanskimi dokumenti, ker bi sicer moral v italijansko vojsko. Potem se je v alpah preselil še v Švico. Njemu je že pomisel, da bi služil nekemu tujemu gospodarju kot njegov vojak, bila neskončno tuja.
Postavimo se v kožo madih Afganistancev, Sirijcev, pa tudi Afričanov, ki bi se morali bojevati za sistem, režim, diktatorje, teroriste, skrajneže…ali proti njim. danes, jutri, leta…do smrti ali do popolnega uničenja, zbombardiranja vsega živega. Evropa se dela, kot da to ni tudi njen problem, a žal še kako je.
Da je pet milijonov beguncev na turški meji, so vedeli že pred meseci, a se vse do danes Evropska unija vede, kot da je to težava posameznih držav, ne pa EU kot celote oziroma ene države. Reagiranje z večmesečno zamudo in slabo, daje še bolj misliti kot razmišljati o beguncih in kaj bo z njimi v Evropi in kaj vse to pomeni za nas Evropejce in naš mir.
Današnji začetek polaganja občasnih in delnih fizičnih ovir na meji s Hrvaško je poraz tiste globalne politike Evropske unije, ki spi, kot bi rekel pesnik Srečko Kosovel (Evropa spi), namesto da bi delovala na celotnem svojem geografskem, upravnem in političnem prostoru. Če Evropa želi sprejemati begunce, potem bi bilo logično že pred meseci, da bi poslala potrebno število posebnih vlakov tja, od koder bi jih postopoma vozili v srce Evrope in potem kamorkoli že. Ali bi začeli ti vlaki voziti že v Turčiji, Grčiji, v Makedoniji, Srbiji, na Hrvaškem… je stvar potreb in situacije. Ker EU ni delovala in ni sposobna ukrepati še danes, je prihajalo in še prihaja do ogromnih in nepotrebnih stroškov, težav, še večjega trpljenja beguncev in njihovih nečloveških naporov, ki pa so še vedno premagljivi. Najkrajšo pa bo potegnila prav Slovenija z ogromnimi stroški za 80 kilometrov dolgo bodečo žico in nazadnje še mejnim sporom s Hrvaško, ki med drugim pravi, da je ograja stran vržen denar, ovir pa ne bo postavila niti Avstrija, torej jo bo Slovenija v imenu obeh sosed. Končni rezultat begunske krize bo za Slovenijo še en Piranski zaliv.
Zakaj Evropa domnevno ve, kako bi reagirala ob kakšnem zemeljskem potresu, ne ve pa, kaj narediti, ko se dogaja begunski potres? Zakaj rabiš ograjo, če lahko begunce razvrstiš po skupinah, popišeš, oskrbiš in daš na vlake po časovnem razporedu ter ob progi od Turčije do Nemčije organiziraš preskrbo ter začasne zbirne centre za nekajurni počitek? Ali Evropa nima vagonov za trideset, petdeset vlakov? Nima skupaj dva tisoč policajev in drugega potrebnega osebja? Žal mislim, da tega res nima! Švedska je prva reagirala in rekla: nič več beguncev. Nemčije se polašča nemir, pa je šele na začetku števila ljudi, ki bodo tja dejansko prišli.
Slovenija je presegla vse številke, o katerih naši naivni politiki niso pred mesecem dni znali niti razmišljati, kaj šele se s Hrvati korektno dogovoriti o osnovnih transportnih in humanitarnih nalogah. Kako je možno, da imata obe državi na isti problem popolnoma diametralne poglede? To niso tako lokalne zadeve, kot se morda komu na vrhu v Bruslju zdi, problem je v tem, da se je tretja svetovna vojna dejansko že začela, le da še ni razglašen njen začetni datum; kdo je bil prvi in zakaj. Kaj pa če ni bila Al Kaida prva…?
Vedeli pa bomo, kateri datum je bil napisan na koledarju, ko je Slovenija začela postavljati fizično mejo s Hrvaško in kdaj je prišlo do spora med slovensko in hrvaško policijio, kje je dejanska meja med državama. Zdaj je jasno, zakaj je bilo Angelo Merkel pred dnevi v Berlinu strah!
Marijan Zlobec