Galerija Equrna na Gregorčičevi ulici v Ljubljani od svojega začetka delovanja kot trajna delovna skupnost samostojnih likovnih (kulturnih) delavcev, kot se je reklo še v času SZDL in Mitje Ribičiča, prireja dobre, prav dobre in celo odlične razstave s poudarkom na sodobni slovenski umetnosati oziroma umetnikih. Zadnja razstava je posvečena znanemu slovenskemu slikarju Mitji Ficku in ima naslov Nazaj v votlino. Na ogled bo do 17. novembra.
Mitja Ficko – Nove pižamice, diptih, 2014
Kdo naj gre nazaj v votlino je menda jasno; človek sam, ki je pred nekaj deset tisoč leti odšel iz votlin, kjer se je skrival in varoval, potem ustanavljal kolišča kot na Ljubljanskem barju, se razvijal in danes dosegel morda svoj zenit, pred bližajočim se samouničenjam, o katerem vedo že vsi zemljani, rezen velepolitikov.
Mitja Ficko – Skozi pokopališče v svobodo, 2015, in Pozna vrnitev, 2015
Mitja Ficko je na steno razstave pod svojim imenom dodal lastnoročno napisano pismo in v njem razložil, kaj mu pomeni naslov Nazaj v votlino.
Tam med drugim piše.“ Poznam zunanji in notranji hrup. Zunanjemu se lahko izognem, notranjemu nikoli. A šele z izginotjem prvega, drugi zares zazveni. Ti notranji glasovi me tako spremljajo vsepovsod, tako v negibno puščavo, kot v najglobljo votlino.
Mitja Ficko v galeriji Equrna v Ljubljani, vse fotografije Marijan Zlobec
Nazaj v votlino je tako potovanje k sebi, v sebe, kjer vse zunanje obnemi, notranje pa zaživi. Nazaj v votlino je orientacija, ki pozornost usmeri na prisluškovanje lastnemu hrupu, mislim, šepetu. Je zretje podob, prizorov, dogodkov, ki privrejo na površje, ne da bi se vezal nanje.Je polaganje jutranje skodele na mizo, je zaklepanje vrat, ko zapuščam stanovanje. Nazaj v votlino je povabilo, biti ves čas z eno nogo v sebi in z eno zunaj sebe. Ko z enim ušesom slišim svoj hrup, zmedo, utrip in dih, se drugo meša z okolico. Je potovanje brez skladišča in prtljage. Nazaj v votlino je samo naslov!“
Mitja Ficko – Trosi 2, 2015
Mitja Ficko – Trosi II (detajl)
Ni samo naslov, ampak je življenjska filozofija, življenjski nazor in posledično še umetniški nazor ali razlaga lastne poetike na refleksivni ravni.
Elegantna postavitev razstave v Equrni
Votlina ni Altamira, ampak je ustvarjalnost v človeku in brskanje ter najdenje kreativnih sposobnosti, kar pa je bolj ali manj značilnost slehernega človeka, ne le umetnika.
Notranji glasovi so značilnost ekspresionistične poetike pred sto leti in morda ni slučaj, da Ficko to občuti kot svojo današnjost. Na srečo ni edini slovenski slikar s tem prepričanjem. Ni slikar tisti, ki gleda revije in kataloge in si pri tem domišlja, da je lahko še izviren, ampak oni, ki posluša svoje notranje glasove in jih upodablja na slikarskem platnu.
Umetnost bodočnosti so notranji glasovi vsakega posameznega slikarja, seveda neizmerno velike ustvarjalne moči. Vse drugo, kot geometrijska abstrakcija na eni strani ali informelni postopki na drugi so že doseženi in nimajo več novih izraznih možnosti. Pri notranjih glasovih pa je nevarnost le ta, da postane slikar pripovedovalec, ilustrator in potemtakem ne loči več med senzibilnostjo samega sebe, to je svoje duše, in onega, kar bi bilo sporočilnost sprejemniku njegovega dela na čim lažji ali najbolj razumljiv način.
Vsaka slika Mitje Ficka ima svojo vsebino
Mitja Ficko je v nekem smislu bratranec Marka Jakšeta in če bi delal sam kakšno veliko razstavo in bi izbral sto slik enega in sto drugega, potem bi se izkazalo, kakšne velikane ima pravzaprav slovenska likovna umetnost, a tega Moderna galerija ne sliši in vidi rada. Oni namreč gledajo čez in z daljnogledom, ki seže vse do New Yorka. Ampak New York je skromnejši, oni vračajo pogled k nam. In se nam smejijo.
Pismo Nazaj v votlino
Ficko govori o hrupu, to je tisto, kar počasi spreminja uho kot organ; fiziološko se sluh spreminja, zato to, o čemer govori Ficko, ni tako preprosto in razumljivo; smo na prehodu, ko notranji glasovi niso več taki kot nekoč. Ti notranji glasovi so postali v bistvu frekvence, to, kar je hotel reči Ficko, pa je razumeti bolj v tem smislu, da same frekvence v fizikalno akustičnem smislu še niso dovolj. To je kot pri zdravniku in gledaš EKG, potem pa začneš pesniti, tu seveda slikati.
Slikarstvo Mitje Ficka v nekem smislu ni brez romantike, pravljičnosti, spominjanja, narave in njene samolastne senzibilnosti, ampak spet ni kot kakšen Rousseau s svojim klicem Nazaj k naravi. Jean – Jacques Rousseau je bil kot filozof preračunljiv in je iskal zunanji efekt ter ga naposled našel. Sicer ni tako poskakoval kot pred leti v New Yorku na Wall Streetu naš Slavoj Žižek. Kateri njegov rek bo ostal zapisan v zgodovini, pa se še nisem odločil. Oni “Mi smo 99 odstotkov” se mi zdi, da ni njegov. Ficko v nekem smislu teh filozofskih popadkov nima v tako prvem planu kot omenjena filozofa, on ve, da je vse samo v sliki ali na sliki. Vsa filozofija, znanje, izpovedna in ustvarjalna moč. Moč v umetnosti pa je enaka kot v politiki. Priti na vrh in od tam „bombardirati svet“.
Mitja Ficko – Tunel, 2015
Ficko je v svoji slikarski celovitosti morda nekoliko manj izdelan v detajlih, včasih rahlo popusti in ni tako enopotezno virtuozen kot omenjeni Jakše. Ficko naj še malo napreduje, mojstri risarsko roko, to je tisto, kar je zapisano v duši, če že govori o notranjem hrupu oziroma tišini.
Ne nazadnje se je slavni arhitekt Adolf Loos v svojem kratkem nagovoru, ki ga je imel na Dunaju v okviru Verein für musikalische Privataufführungen Arnolda Schönberga (1918) vprašal: ali je bil Beethoven gluh? In zatem odgovoril: ni bil on gluh, ampak mi!
Kaj zdaj Mitja Ficko? Iščimo gluhoto še naprej, dokler je ne bomo začeli slišati, potem pa poslušati.
Marijan Zlobec