Precej svojski večer, v nekaterih trenutkih močan, po spontanosti, neposrednosti in eleganci francoskega glasbenika, šarmerja, odličnega predvsem jazzovskega pianista, čistega improvizatorja, sugestivnega dirigenta in hm, slabega pevca Michela Legranda smo nocoj dočakali v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Slavni gost je nastopil s Simfoničnim orkestrom in Big Bandom RTV Slovenija, z gostoma v skupnem jazz triu, pevko Nino Strnad in dodatnim dirigentom Simonom Krečičem.
Michel Legrand v Cankarjevem, domu, foto Marijan Zlobec
Naslov koncerta Legendarni Michel Legrand s Simfoniki v filmski svet ob 60.letnici Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, v sodelovanju med RTVS in City Lights Entertainment UK je hotel pokazati predvsem skladatelja kot avtorja filmske glasbe, za katero je prejel tri oskarje. A ko je sedel za klavir in začel igrati, je bilo takoj jasno, da je po duši jazzist, pianistični improvizator, ki bi lahko s svojim triom, v katerem sta igrala še Pierre Boussaguet na kontrabas in Francois Laizeau na bobnih, igral še nekaj ur. Sicer je še želel, kot je v besedah nakazal, a so že začeli prihajati na oder drugi glasbeniki za končni Hommage a Steve McQueen v suiti z glasbo iz treh filmov: Lovec, 24 ur Le Mansa in Afera Thomasa Crowna.
Kot skladatelj filmske glasbe je malo primerljiv vsaj z dvema skladateljema, ki sta v zadnjih letih sama prišla v Ljubljano, tu nastopila in dirigirala svoja koncerta: Lalo Schifrin in Ennio Morricone, ki je menda prav danes praznoval svoj 87. rojstni dan… Lalo Schifrin se je zapisal v filmski svet s svojo glasbo za film Misija nemogoče, Morricone z Bilo je nekoč na zahodu…če omenimo za vsakega le po eno delo.
Michel Legrand je pokazal svojo ustvarjalno kompozicijsko raznovrstnost, od uvodnih dveh suit: iz Cherbourških dežnikov in Poklona J.P. Rappeneauju, v kateri je združil glasbo iz filmov francoskega režiserja. Prvi vrhunec je bil L’ ete 42 Poletje 42 za klavir solo in orkester. Simpatično je bilo, kako je dirigenta Simona Krečiča vprašal, v kateri tonaliteti je napisana skladba in mu je dirigent dejal, da v e-molu, če sem prav slišal. Seveda je Legrand to vedel, a nekaj malega nastopaštva je že moralo biti, tako kot z mikrofonom, ko je napovedoval svoje skladbe, sicer ozvočenje ni bilo bog ve kaj ali dobro, kar je škodovalo vsem, bolj kot solistu predvsem orkestru in celovitemu zvočnemu vtisu, ki ni bil vedno uravnotežen.
Legrand je bil spreten dirigent v obeh uvodnih suitah, slabši je bil tu kot komponist, le z eno zelo znano melodijo, sicer se zdi, kot da se je preveč prilagajal ameriškemu filmskemu okusu in svoj jazzovski temperament in improvizatorske sposobnosti bolj potisnil na rob. A taka je filmska industrija. Tu se mi ni zdel tako močan kot Schifrin ali Morricone, da ne omenjam še koga drugega, ki pa ga ni bilo nikoli v Ljubljani.
Legrand je povabil pevko Nino Strnad, da je zapela tri njegove pesmi; najbojša je bila druga pesem z jazz triom, v katerem je pokazala največ esprija, a se mi je v celoti njen nastop zdel kot nekakšna želja po starikavosti ali celo staromodnosti, prilagajanju, v glasu pa je v posameznih mestih razkrila rezkost, kar se mi zdi bolj nevarno. Tretja s skupnim petjem v duetu, kot je dejal skladatelj, je bila bolj kot primer, česar ni bilo ravno treba.
Dve skladbi za jazz trio na začetku drugega dela večera bi lahko omenili kot uvod v improvizatorski večer, ki bi lahko trajal in trajal, kot je dejal Legrand. Yentl za klavir solo z orkestrom je v bistvu concertino, v katerem je skladatelj spet bolj briljiral kot jazzovski pianist. Nenavadno je bilo sicer njegovo slinjenje prstov med igranjem, kar me je spominjalo na stare bankirje, ko so šteli bankovce.
Tri filmske glasbe za legendarnega igralca Steva McQueena so dosegle vrh v Aferi Thomasa Crowna in na koncu koncerta dvignila občinstvo na noge. Pravzaprav me je Legrand prepričal samo kot jazzovski pianist. Tu uživa in je doma. Filmi so pričakovanja in zahteve drugih, a mnogi mislijo ali so celo prepričani, da je največja umetniška slava filmska.
Marijan Zlobec
En odgovor na “Michel Legrand bolj jazzist po duši kot filmski glasbenik”
Torej lahko poudarim da je M.L. kdaj je bil mlajši precej dobro pel, tudi to da izhaja iz glasbene družine- njegov oče Raymond je tudi bil odličen skladatelj ter dirigent , pa sestra Christiane članica sjajnih vokalnih jazz skupin Double Six ( briljantan LL s trobentačem Dizzy Gillespiem! ) in pa slavnih Swingle Singers in to kot prva sopranistka. Z njimi je tudi nastopila na Mednarodnom jazz festivalu v Ljubljani 1970. leta; posnetek skladbe bratje Gershwin ” I Got Plenty of Nothing” je na dokumentarni plati ( Helidon 8-003 ). Vse je to pozitivna slovenska glasbena zgodovina o kateri se ne govori preveč.
Pa še njegova glasba in sodelovanje s slavnim trobentačem Milesom Davisom na australskem filmu ” Dingo” v katerem Davis tudi glumi je zdaj delček resnične legende.