Morda so Dunajski simfoniki ves dan potovali iz Budimpešte v Ljubljano, morda premlevali begunsko krizo ali bili utrujeni in naveličani po že petem ponavljanju istega programa: trikrat zapored v dunajskem Musikvereinu, včeraj v Budimpešti in danes še v nabito polnem Cankarjevem domu v Ljubljani v okviru zlatega abonmaja. Sklepni vtis: naveličano in dolgočasno ob programu, s katerim dirigent Charles Dutoit ni v celoti našel prepričljivega interpretacijskega stika.
Dirigent Charles Dutoit z Dunajskimi simfoniki, foto Marijan Zlobec
Charles Dutoit je želel narediti v prvem delu koncerta, ki ga je v celoti izpolnil njegov nov ali osebni izbor odlomkov iz obeh baletnih suit celovečernega baleta Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva, vtis, kot da je treba celotno snov na novo predvsem filozofsko reflektirati. Taka interpretacija je minila v samo dirigentu razumljivem počasnem, da ne rečem “filozofskem tempu”, pri katerem je gost pozabil, da gre za balet, v katerem morajo plesalci ne nazadnje plesati. Njegov izbor je bil kombinatoričen, navzkrižen, nelogičen tako po vsebini kot po obliki, predvsem pa mu je manjkalo plesne žlahtnosti. Morda Dutoit celo misli, da je večji od Sergeja Prokofjeva? Kar naj, a ne tu in pri nas ali z nami. Pravzaprav je Dutoit pripeljal v Ljubljano za en pult zmanjšano zasedbo celotnih godalcev, torej deset manj, kot jih je običajno in kar bi se zdelo korektno, kaj šele za tako slaven orkester kot so Dunajski simfoniki. Morda pa so mislili, da je Ljubljana tako nerazvita, da tega nihče niti ne bo opazil. Prokofjev je izzval zelo skromne aplavze, iz česar bi se dalo sklepati, da nihče v dvorani ni bil zelo zadovoljen, o kakšnem navdušenju pa ni bilo ne duha ne sluha.
Dunajski simfoniki v Cankarjevem domu
Začetek drugega dela koncerta je bil obetaven; v Debussyjevem Preludiju k favnovemu popoldnevi smo slišali odličen solo flavtistke (no, če pomislim, kako je to igrala Irena Grafenauer!, se malo ugriznem v jezik, a ne preveč), pa tudi oboistke, barvno zvočno razpoloženje, v katerem pa bi se dalo dodati še več opojnosti, žlahtnosti, dinamičnih valovanj, radosti in poglobljenosti v duha tega posebnega mitskega in impresivnega ali impresionističnega trenutka in figure, sanjajoče, sanjarjajoče in poželjive. A še vedno je bil Debussy najboljši.
Zakaj je Dutoit izbral še Musorgskega, če mu Rusi ne ležijo najbolj oziroma misli, da je pri njih doma, ve le on sam. Slike z razstave je na primer Slovenska filharmonija pod dirigentskim vodstvom Milana Horvata že pred tridesetimi leti igrala bolje. Dunajčani so vzeli to monumentalno kompozicijo nekako s počitniškim ležernim razpoloženjem, v katerem je manjkal vsakršni resnejši angažma. Pri končnih Velikih kijevskih vratih smo komaj kdaj začutili njihovo monumentalnost. Dinamika je bila ves čas preskromna, zadržana, slišali smo nekaj odličnih solistov v trobilih, ki so se izkazali tokrat najboljši tudi kot sekcija, godal je bilo vseskozi premalo, tolkala bolj obrobna. Diriget Charles Dutoit je preveč zaverovan vase in ima v resnici premalo interpretativne moči, da bi Dunajske simfonike spravil v stanje nadpovprečne utrujajoče nezanimivosti.
Dodatek Georgesa Bizeta Farandola (provansalski ples) iz suite Arležanka je želel izzvati ovacije, a so bile le posamične in aplavz spet bolj vljudnosten.
Marijan Zlobec