Vsi Slovenci poznamo pisatelja, dramatika, esejista, polemika, kritika Ivana Cankarja, precej manj pa njegovega najboljšega založnika, mecena, prijatelja, zavetnika ter zaveznika v propagiranju moderne slovenske literature Lavoslava Schwentnerja (1865 – 1952). Da bi ga bolje spoznali, je Antikvariat Glavan že v preteklosti pripravil precej dogodkov, razstav, izdal publikacije, sedaj pa je v Steklenem atriju Mestne hiše v Ljubljani na ogled še pregledna razstava pod naslovom Rodoljubni založnik. Ljubljana z njo obeležuje 150. obletnico Schwentnerjevega rojstva. Pripravil jo je antikvariat in še posebej mag. Katarina Glavan Batagelj. Na ogled bo do 15. novembra.
Razstava s povečano fotografijo Lavoslava Schwentnerja, foto Marijan Zlobec
Pri Schwentnerju ostaja morda največja skrivnost, kako je uspešno krmaril med nenehnimi pismenimi maledovanji, prošnjami in celo zahtevami Ivana Cankarja, naj mu pošlje kaj denarja, ker je suh, a da ravnokar piše nekaj, kar bo najboljše doslej na Slovenskem, in svojo založniško računico. Zdi se, kot da se je Schwentner rad dal zapeljati in je Cankarju pomagal toliko, da ni umrl od lakote, na koncu pa je njegova knjiga vedno izšla. Čeprav so ohranjena številna Cankarjeva pisma Schwentnerju, morda ni treba vzeti smrtno zares vsega, kar mu je tam napisal, a nekaj drži: Cankar denarja nikoli ni imel dovolj.
Ivan Cankar
Hinko Smrekar
Cankar in njegov založnik sta uspela pridobiti najboljše slovenske ilustratorje in oblikovalce, slikarje, kot sta bila na primer Matija Jama in Hinko Smrekar. Razstava na Magistratu prvič prikazuje Schwentnerjevo založniško dejavnost v takem obsegu in še posebej vse Cankarjeve knjige, med katerimi so še najbolj zanimive v broširani izdaji, kjer je ohranjena večja ilustrativnost, na primer pri Vinjetah, Knjigi za lahkomiselne ljudi, povesti Hlapec Jernej in njegova pravica, drami Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Obsojenci Vladimirja Levstika, Mučeniki Antona Aškerca…, nekatere pa v vezani, kot Poezije Dragotina Ketteja, Pravljice Fr. Milčinskega, Krpanova kobila in Bela krizantema Ivana Cankarja…
Lavoslavu Schwentnerju so leta 1996 v njegovi rojstni hiši v Vranskem odprli spominsko sobo, ki spominja na bogato dejavnost ljubljanskega založnika. V njej je na kratko prikazan njegov življenjepis, njegovo delo in njegov pomen za slovensko založništvo. Schwentner je bil v rojstnem Vranskem le v otroštvu, potem v Celju, izobraževal se je na Dunaju, v Pragi in Nemčiji. V Ljubljano je prišel na povabilo ljubljanskega župana Ivana Hribarja in v mestu odprl lastno založniško podjetje 1. julija leta 1898 na Dvornem trgu 3 v pritličju pod Narodno kavarno, 7. novembra 1904 pa v poslopju Mestne hranilnice na sedanji Čopovi ulici (tedaj je bila Prešernova). Založbo in knjigarno oziroma svoje podjetje je vodil vse do leta 1938… Schwentner je med letoma 1900 in 1904 izdajal in urejal revijo Slovenska knjigarna.
Razstavo spremljajo številne izdaje njegovih knjig in drugo dokumentarno gradivo, stare razglednice, fotografije.
Posebnost je naslovnica ene izmed številk glasbene revije Novi akordi urednika Gojmirja Kreka s popisano naslovno stranjo kot pismom.
Ljubljanska razstava je vredna ogleda, ker močno razširja dosedanje vedenje o Schwentnerju kot založniku še aktualnih poljudnoznanstvenih knjig in mnogih knjig za otroke, za katere je založniku uspelo pridobiti najboljše pisce in ilustratorje tistega časa. Schwentner je dojel zgodovinski trebutek in svojo vlogo ter poslanstvo v njem, ko je za najmlajše slovenske bralce v tedaj še Avstro – Ogrski monarhiji izdal knjige Sneguljčica, Volk in sedem kozličkov, Janko in Metka, Blažek in Tomažek, Lahkih nog naokrog, Sladki orehi, Prigode malega murenčka, Pisanice, pesmi za mladino, Pisana družba, Vesela družbica, Pri igri… ali notne izdaje kot valček Bela Ljubljana ali Mina valček Viktorja Parme.
Marijan Zlobec